Jedro

Izvršilnega naslova v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati.

Upnik lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki nastane do začetka stečajnega postopka, uveljavlja samo v stečajnem postopku proti dolžniku, če v zakonu za posamezne primere ni določeno drugače. V primeru osebnega stečaja je taka izjema določena v 408. členu ZFPPIPP. Ta sicer določa, da odpust obveznosti vpliva tako na prijavljene kot tudi na neprijavljene terjatve. Vendar pa mora tudi neprijavljena terjatev obstajati, kar pomeni, da mora biti jasno in konkretno določena, tako glede pravne podlage kot glede njene višine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana odločil, da se pri tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki po stanju na dan 16. 11. 2011 znaša skupaj s stroški davčne izvršbe in obrestmi 15.236,47 EUR. V izreku tudi ugotavlja, da so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. DT42914-4926/2011-8 08-3211-08 F314/A z dne 16. 11. 2011, ki je sestavni del sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki A. V obrazložitvi se sklicuje na 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Kot podlago za izdajo omenjenega sklepa navaja še 145. in 166. člen ZDavP-2. Poudarja, da ima dospela davčna obveznost v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDavP-2 absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo. Navaja tudi vrstni red poplačila, določen v 93. členu ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-598/2011-2 z dne 8. 10. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pove, da se terja dolg iz naslova dohodnine za leti 2007 in 2008, vse z rokom plačila 30. 9. 2011 na podlagi inšpekcijske odločbe z dne 30. 8. 2011 po stanju na dan 16. 11. 2011. Pojasnjuje, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve, kot to določa prvi odstavek 87. člena ZDavP-2. Zato se pritožnik ne more utemeljeno sklicevati na vloženo pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo z dne 30. 8. 2011. Pri tem še pojasnjuje, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2, s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Za postopek davčne izvršbe je namreč bistveno le to, da je navedena inšpekcijska odločba postala izvršljiva. Ne glede na to, pa je pritožbeni organ pritožbo zoper omenjeno inšpekcijsko odločbo s svojo odločbo z dne 28. 9. 2012, zavrnil. Glede ostalih pritožbenih navedb, ki so vezane na postopek osebnega stečaja in kršitve določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je pritožnikovo stališče, da izdani sklep o odpustu obveznosti z dne 6. 10. 2011 učinkuje tudi na sporno obveznost, ki naj bi nastala pred uvedbo osebnega stečaja, zmotno. Iz inšpekcijske odločbe namreč izhaja, da je bila pritožniku v davčnem inšpekcijskem nadzoru zaradi ugotovljenih nepravilnosti naknadno odmerjena dohodnina za leti 2007 in 2008 in bi jo moral pritožnik plačati v roku 30 dni. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da sta oba zneska dohodnine zapadla v plačilo 30. 9. 2011, torej sta bila dne 1. 10. 2011 izvršljiva. Sporna obveznost tako ni nastala pred uvedbo postopka osebnega stečaja in zato nanjo, upoštevaje določbo 408. člena ZFPPIPP, ne more vplivati sklep o odpustu obveznosti, izdan v postopku osebnega stečaja. V času pritožbenega postopka in v času izdaje te odločbe pa je bil postopek osebnega stečaja končan.

Tožnik v tožbi ponovno poudarja, da je bil v postopku osebnega stečaja in da je v tem postopku sodišče s sklepom z dne 6. 10. 2011 odločilo, da se tožniku odpustijo obveznosti. Pri tem je v 2. točki izreka omenjenega sklepa še navedlo, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do tožnika, ki so nastale do 6. 1. 2009. Tožnik zato vztraja na stališču, da je obveznost plačila dohodnine za leto 2007 in 2008 nastala pred uvedbo postopka osebnega stečaja, zato bi moral tudi za to terjatev veljati odpust obveznosti. Meni, da je odločitev tožene stranke tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sodbi Ips 40385/2010. V njej je namreč sodišče jasno zavzelo stališče, da v primeru odpusta obveznosti preneha upnikova pravica zahtevati plačilo terjatve, ki do sklepa o odpustu obveznosti ni bila plačana.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se njegovi tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, kot tudi postopka pri Davčnem uradu Ljubljana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se stališča, zavzetega v omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča RS, ne more upoštevati v obravnavanem primeru. Ne gre namreč za isto dejansko stanje, saj v danem primeru ne gre za obveznost, ki bi nastala do 6. 1. 2009. Ker tožnik s posameznimi vlogami tudi v nadaljevanju vztraja na svojem pravnem stališču, tožena stranka v zvezi s slednjim izpostavlja, da je predmet presoje tega postopka pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in ne odmerne odločbe. Ta se namreč rešuje v drugem postopku. Po mnenju tožene stranke pa tožeča stranka v svojem predlogu za odpust tudi ni mogla navesti obveznosti, ki je nastala šele med samim stečajnim postopkom. Obveznosti, za katere se predvideva možnost odpusta, morajo biti tako že nastale in določene, kar pa sporna obveznost ob začetku postopka osebnega stečaja ni bila. Tožba naj se zato zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je v danem primeru predmet upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi in ne izvršilnega naslova. Tega se po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe tudi ne da izpodbijati, pač pa je slednje mogoče storiti v postopku, v katerem je bil izvršilni naslov izdan. V zvezi s tožnikovimi ugovori sodišče pripominja, da 227. člen ZFPPIPP, ki ga poglavje o osebnem stečaju izrecno pušča v veljavi, določa, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki nastane do začetka stečajnega postopka v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku, če v zakonu za posamezne primere ni določeno drugače. V primeru osebnega stečaja je taka izjema določena v 408. členu ZFPPIPP. Ta sicer določa, da odpust obveznosti vpliva tako na prijavljene kot tudi neprijavljene terjatve. Vendar pa mora tudi neprijavljena terjatev obstajati, kar pomeni, da mora biti jasno in konkretno določena, tako glede pravne podlage kot glede njene višine. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen že 6. 1. 2009 kot to nalaga sklep o odpustu obveznosti z dne 6. 10. 2011. Tako davčni organ z njo takrat še ni razpolagal, pač pa je terjatev nastala šele na podlagi inšpekcijske odločbe z dne 30. 8. 2011, ki je postala izvršljiva s 1. 10. 2011. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.