Jedro

Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno pripisalo v izrek sodbe. Iz navedenega torej izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran – enako kot velja za izrek sodbe. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek - ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega pravnega sklepanja) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s 4. točko izreka izpodbijane odločbe zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni, s 5. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 85,20 EUR s pp.

2. Zoper navedeni točki izreka izpodbijane odločbe pravočasno vlaga pritožbo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da bo zahtevku tožeče stranke ugodilo in določilo civilno kazen, ter da bo pravdne stroške naložilo v plačilo toženi stranki, podredno pa, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopenemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ne more sama določiti višine civilne kazni, ampak lahko predlaga le njen izrek, medtem ko civilno kazen lahko določi le sodišče in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odst. 168. čl. ZASP. Meni, da je v zahtevku jasno izpostavljeno, da predlaga izrek kazni v dvakratniku dosojenega nadomestila za celotno vtoževano obdobje, lahko pa bi predlagala tudi manj, zaradi česar je prepričana, da je zadostila pogojem za vsebinsko in ne zgolj procesno odločitev o njenem tožbenem zahtevku. Zahtevek je določljiv, sodišče pa bi moralo določiti, v kakšni meri je podana krivda tožene stranke in temu primerno določiti tudi višino civilne kazni. Prvostopno sodišče je v izpodbijani odločbi tudi napačno odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati stroške postopka v višini 85,20 EUR. Stroške postopka je sicer pravilno obračunalo, pri odločitvi o tem, kdo nosi stroške postopka, koliko in zakaj, pa je napačno uporabilo tako 154. čl. ZPP kot tudi 158. čl. ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s 3. točko tožbenega zahtevka zahtevala, da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila z javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri upravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do višine 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 07. 07. 2010 tožečo stranko pozvalo, da tožbo popravi tako, da bo navedla obdobje za katero zahteva plačilo civilne kazni in znesek civilne kazni.

5. Tožeča stranka je zgoraj citirani tožbeni zahtevek utemeljevala kot zahtevek za plačilo civilne kazni po 168. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur.l. RS št. 21/95 s spremembami, v nadaljevanju ZASP). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno pripisalo v izrek sodbe. Iz navedenega torej izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran – enako kot velja za izrek sodbe. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek - ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega pravnega sklepanja) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti (dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Vedem Lukič in Jan Zobec; Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 1. 2. 3). Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da tožeča stranka sama res ne določi višine civilne kazni, temveč jo, glede na okoliščine primera, določi sodišče, vendar pa mora višino civilne kazni, ki jo zahteva, predlagati ter pri tem navesti vse okoliščine, na podlagi katerih bo sodišče, v skladu z 4. odst. 168. čl. ZASP, višino civilne kazni določilo. Tožeča stranka bi torej morala opredeliti denarni znesek, ki ga zahteva. Ker tožeča stranka tudi po pozivu sodišča ni postavila določenega zahtevka za plačilo civilne kazni, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

6. Sodišče je o stroških pravdnih strank pravilno odločilo glede na uspeh v pravdi (2. odst. 154. čl. ZPP), pri tem pa je upoštevalo tudi določbo 158. čl. ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi, pojasnila, da je na njeni strani prišlo do pomote pri določitvi kriterijev za odmero nadomestila, zato je tožbo za znesek 672,97 EUR umaknila. Sicer pa je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe razpolagala z vprašalnikom tožene stranke, iz katerega izhaja, da tožena stranka predvaja glasbo v poslovnem prostoru in bi tožeča stranka lahko že ob vložitvi tožbe zahtevek pravilno postavila. Tožeča stranka pa je tožbo utemeljeno vložila za pripoznani del tožbenega zahtevka, kar je sodišče pri odmeri stroškov tudi upoštevalo in ji glede na uspeh v tem delu priznalo znesek 2,94 EUR.

7. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradi dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 4. in 5. točko izreka zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).