Jedro

Prvostopenjski organ je na podlagi izpovedb nekaterih zaslišanih prič sklepal, da tožnik dejansko stalno prebiva na določenem naslovu. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj upravni organ ni zaslišal s strani tožnika predlaganih prič, s čimer se sodišče strinja. Prvostopenjski organ je namreč od teh prič zaslišal le eno, ki ni vedela povedati, kje tožnik dejansko živi, ostalih treh pa ni zaslišal, niti ni obrazložil, zakaj temu tožnikovemu dokaznemu predlogu ni sledil. Prvostopenjski organ je sicer kot priči na zaslišanje vabil tudi tožnikova starša, ki pa se vabilu nista odzvala. Glede na to, da naj bi tožnik po mnenju prvostopenjskega organa živel prav pri starših, bi ju moral prvostopenjski organ še enkrat vabiti na zaslišanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Krško št. 210-163/2012/28 z dne 27. 12. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslov X. Postopek je prvostopenjski organ uvedel po uradni dolžnosti, ker naj tožnik ne bi prebival na naslovu Y. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal več prič, zaslišal pa je tudi tožnika, ki je povedal, da je stanovanjsko hišo na naslovu Y. kupil leta 1995 in v njej tudi živi, ima svoje osebne stvari in je tam, kolikor mu čas dopušča. Na naslovu Z. pa je lokal. To, da živi na naslovu Y., lahko potrdijo priče A.A., B.B., C.C. in Č.Č. Ne živi pa na naslovu X. Tam je pogosto, ker njegova otroka obiskujeta starega očeta, staro mater in teto. Na naslovu X. nima osebnih stvari, res pa je, da pogosto obiskuje svoje starše zaradi pomoči otroku, ki ima cerebralno paralizo. Pogosto je odsoten, vendar pa dejansko prebiva na naslovu Y. Prvostopenjski organ je po zaslišanju še nekaterih prič ponovno dal tožniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku pred izdajo odločbe. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na priči D.D. in E.E., ki sta potrdila naslov tožnika, češ da živi na naslovu X. Vabljeni so bili kot priče tudi bližnji sorodniki tožnika in sicer partnerica F.F. ter starša G.G. in H.H., vendar se nihče ni želel izreči o dejanskem prebivanju stranke, čeprav so pošto sprejeli. Tudi bratranec tožnika I.I. je rekel, da tožnik ne prebiva na naslovu Y., ampak na naslovu X. Niti tožnik niti njegova partnerka in otroci se v času poznih večernih ur ne nahajajo na naslovu Y. ali Z. oziroma v takšnem času, da bi se dalo sklepati, da živi na tem naslovu. Na ta naslov tožnika vežejo ekonomske vezi, ostale vezi pa ga vežejo na naslov X., kjer živi njegova ožja in širša družina.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik se v tožbi sklicuje na to, da morata biti za prijavo stalnega prebivališča hkrati izpolnjena dva pogoja, in sicer namen stalnega prebivanja in dejanska naselitev, kajti stalno prebivališče je naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva. Na naslovu Y. stanuje že vrsto let, je lastnik te nepremičnine, ima tam svojo lastnino in osebne predmete, vključno s spalnimi prostori. Prvostopenjski organ ni presojal namena prebivanja. Na naslov X. ga veže samo to, da tam prebivata starša, ki ju obiskuje. Izpodbijana odločba ne obravnava analitično posameznih prič. Njihove izjave niso nasprotujoče zato, ker so pavšalne. Priče zagotovo ne poznajo dejanskih in intimnih vezi, ki vežejo posameznika na določen naslov. Tožnik v popravljenem zahtevku predlaga, naj sodišče odpravi prvostopenjsko odločbo in vrne zadevo v novo odločanje, toženi stranki pa naj naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča zasleduje temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča, to pa je ažurno vodenje registra stalnega prebivalstva, kar posledično pomeni zagotavljanje pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. Sam namen ali morebitna želja ne zadostujeta za prijavo oziroma ohranitev naslova stalnega prebivališča. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na 32. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), po katerem ima vsakdo pravico, da svobodno izbira prebivališče. Odločitev prvostopenjskega organa je bila sprejeta brez realnih dokazov. Tožnik je predlagal zaslišanje prič A.A., B.B., C.C. in Č.Č., vendar pa prvostopenjski organ predlaganih prič razen ene sploh ni vabil na zaslišanje, kljub temu da je odločal v postopku, v katerem gre za odločanje o ustavni pravici posameznika. Med tistimi pričami, ki so bile zaslišane, pa je tožnik z D.D. v mejnem sporu, v še težjem in dolgotrajnejšem sodnem sporu o dediščini pa je tožnik z I.I. Priča E.E. pa je rekel, da le predvideva, da tožnik stanuje na naslovu X. Tudi iz podatkov, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od Centra za socialno delo Krško izhaja, da tožnik stalno prebiva na naslovu Y. in da ne razpolagajo s podatki, da bi se nahajal kje drugje. Niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista ugotovila kakšnih posebnih elementov javnega interesa za poseg v pravico iz 32. člena URS. Pravico tožnika do izbire prebivališča je možno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, vendar le, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi med drugim sklicuje na 3. člen Zakona o prijavi prebivališča, po katerem je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Prvostopenjski organ je na podlagi izpovedi nekaterih prič, ki so bile zaslišane, sklepal, da tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu X. in ne na naslovu Y. Tožnik v tožbi očita, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj upravni organ ni zaslišal nekaterih prič, ki jih je tožnik predlagal. Sodišče se s tem strinja. Iz zapisnika o izjavi stranke z dne 5. 11. 2012 je namreč razvidno, da je tožnik rekel, da to, da živi na dosedanjem naslovu, lahko potrdijo A.A., B.B., C.C. in Č.Č. Prvostopenjski organ je od navedenih prič zaslišal le A.A., ki ni vedel povedati, kje tožnik dejansko živi, ostalih treh prič pa ni zaslišal niti ni navedel, zakaj ni sledil tožnikovemu dokaznemu predlogu. Prvostopenjski organ je kot priči povabil na zaslišanje tudi tožnikova starša, pri katerih naj bi tožnik živel, ki pa se vabilu nista odzvala. Glede na to, da naj bi tožnik živel po mnenju prvostopenjskega organa prav pri starših, sodišče meni, da bi moral prvostopenjski organ tožnikova starša še enkrat vabiti na zaslišanje. Iz vseh navedenih razlogov po mnenju sodišča dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Ne strinja pa se sodišče s tožbeno navedbo, da bi moral imeti pri stalnem prebivališču posameznik tudi namen, da na določenem naslovu stalno prebiva, saj je bil ta pogoj s spremembo Zakona o prijavi prebivališča črtan. To izhaja iz primerjave prvotnega zakonskega besedila Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS št. 59/2006 – uradno prečiščeno besedilo), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko je v noveli zakona, objavljeni v Uradnem listu RS št. 111/2007 bilo besedilo tega določila spremenjeno tako, da se je 3. točka 3. člena po spremembi glasila: „stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva...“. Iz tega nedvomno izhaja, da je bila volja zakonodajalca v tem, da se spremeni sam pojem stalnega prebivališča. Prej je bil bistven tudi namen posameznika, da v določenem naselju živi, po spremembi pa je bistveno zgolj to, da dejansko nekje živi, ne glede na omenjeni posebni razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred odločitvijo zaslišati tudi tiste priče, ki jih je predlagal tožnik, in ponovno poskušati zaslišati tožnikove starše. Sodišče je odločilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker je sodišče odločbo odpravilo iz tega razloga, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona; v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.