Jedro

Če stranka pošlje tožbo nepristojnemu sodišču, si v nobenem primeru s tem ne varuje roka. Tožba bo pravočasna le, če jo bo nepristojno sodišče pravočasno poslalo pristojnemu sodišču, to pa jo bo prejelo pred potekom roka za njeno vložitev.

Vprašanje, ali vlogo, ki je vezana na rok, in je izročena ali poslana pristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, upoštevati ali ne, je odvisna le od nevednosti in očitne pomote vložnika, ne pa tudi od obveznosti sodišča, da tožnika o njegovi napaki takoj obvesti oziroma tožbo takoj pošlje pristojnemu sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval objavo popravka v tedenskem magazinu M..

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bil postopek okrožnega sodišča v nasprotju z veljavnim sodnim redom in določbo 11. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Okrožno sodišče ni postopalo ažurno, saj je od izdaje sklepa, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno, do njegove vročitve poteklo 11 dni, od tega 8 dni še v roku za pravočasno vložitev tožbe. Če bi sodišče postopalo ažurno in bi bil sklep posredovan tožniku takoj, ko je bil izdan, bi še pred potekom roka vložil tožbo na stvarno pristojnem sodišču. Meni, da v takšnih okoliščinah vložene tožbe ni mogoče šteti za prepozno, saj bi bil sklep o nepristojnosti lahko vročen tožeči stranki še pred potekom roka. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sklepu opr. št. II Ips 154/98, z dne 30. 9. 1998, po katerem pravočasnost vloge ne sme biti odvisna od dejanskega ravnanja konkretnega sodišča, to je njegove organiziranosti dela, ampak od tehnično možnega. Pomembno je tudi, da je šlo v obravnavanem primeru za vložitev tožbe pri višjem sodišču prve stopnje. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1937/97, z dne 29. 1. 1998, iz katere izhaja, da je potrebno situacijo iz 8. odst. 112. čl. ZPP razlagati tako, da je v tej določbi zajeta le situacija, ko je vloga, vezana na rok, v tem roku vložena pri sodišču, ki na nobeni podlagi ne more biti pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. To pa je predvsem v primeru vložitve tožbe pri stvarno nepristojnem sodišču, razen kadar gre za vložitev tožbe pri stvarno nepristojnem višjem sodišču prve stopnje v zadevi, ko bi bilo stvarno pristojno nižje sodišče prve stopnje iste vrste. Sklicuje se še na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 625/2006, iz katerega izhaja, da je potrebno ločiti situacijo, ko sodišče izda sklep o stvarni nepristojnosti, in situacijo, ko sodišče vlogo, ki je bila vložena pri nepristojnem sodišču, zgolj posreduje oziroma izroči pristojnemu sodišču. Zaključuje, da gre za spor, ki ni premoženjskopravne narave, ker gre zgolj za objavo popravka, za odločanje o katerem pa bi glede na 2. odst. 19. čl. ZPP lahko bilo pristojno tudi okrožno sodišče. Okrožno sodišče bi se lahko izreklo za stvarno pristojno in zadevo obravnavalo, ker pa je v skladu z določbo 2. odst. 19. čl. zadevo odstopilo v obravnavanje okrajnemu sodišču, se slednje ne more več spuščati v vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Z določili Zakona o medijih je za vložitev tožbe zoper odgovornega urednika za objavo odgovora ali popravka določen rok 30-ih dni, ki se šteje od preteka roka za objavo popravka oziroma od dneva, ko je bil popravek objavljen na način, ki ni v skladu z zakonom (33. čl. ZMed). V obravnavani zadevi se je ta rok iztekel 12. 9. 2008, tožnik pa je vložil tožbo 3. 9. 2008, vendar pri nepristojnem Okrožnem sodišču, ki se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa dne 13. 10. 2008 odstopilo tožbo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču. To je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da mu je bila izročena po preteku prekluzivnega 30-dnevnega roka za njeno vložitev, zato jo je na podlagi določila 274. čl. ZPP kot prepozno zavrglo. Takšna odločitev je pravilna in je pritožbene navedbe ne izpodbijejo.

Stvarna pristojnost na prvi stopnji je razdeljena med okrajna in okrožna sodišča. Odločilni kriterij za to delitev je vrednost spornega predmeta ali pa pravni temelj spora. Razmerje med pristojnostjo okrajnega in okrožnega sodišča je postavljena tako, da spadajo v pristojnost okrajnih sodišč vsi spori, za katere niso po ZPP ali po drugem zakonu pristojna okrožna sodišča (3. odst. 30. čl. ZPP). To pomeni, da spadajo civilni spori praviloma pred okrajna sodišča. Glede spora za objavo odgovora ali popravka ni ne v ZPP ne v drugem predpisu določena pristojnost okrožnega sodišča, torej je za odločanje o njem pristojno okrajno sodišče. Pravna ureditev stvarne pristojnosti v teh sporih je tako povsem jasna in nedvoumna. Tožnik, ki bi moral vložiti tožbo pri stvarno pristojnem sodišču, jo je vložil pri nepristojnem sodišču. Kadar gre za vložitev tožbe, ki je vezana na rok, mora biti izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka, sicer je treba tožbo kot prepozno zavreči (274. čl. ZPP). Če stranka pošlje tožbo nepristojnemu sodišču, si v nobenem primeru s tem ne varuje roka (prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 464). Tožba bo pravočasna le, če jo bo nepristojno sodišče pravočasno poslalo pristojnemu sodišču, to pa jo bo prejelo pred potekom roka za njeno vložitev. ZPP dopušča eno samo izjemo upoštevanja pristojnemu sodišču prepozne izročene tožbe, in sicer, če je mogoče pravočasno vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca, ali vložnikovi očitni pomoti. Presoja sodišča, ali je treba šteti tožbo v takšnem primeru za pravočasno, je torej odvisna le od izpolnjenosti ene od navedenih dveh zakonskih predpostavk.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo po ugotovitvi, da nobena od navedenih okoliščin ni podana, teh ugotovitev pa tožnik s pritožbo tudi ne prereka. S pritožbo izpostavlja okoliščine, ki so usmerjene v kritiko postopanja okrožnega sodišča. Iz teh okoliščin pa dejansko izvaja sklep, da bi moral biti tožniku ob njihovem obstoju varovan rok za vložitev tožbe, ne glede na to, da je tožbo vložil pri nepristojnem sodišču. Takšnih okoliščin, s takšno posledico pa ZPP ne predvideva oziroma določa. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne bi mogle biti pravnorelevantne, pa ne le zato, ker bi njihovo upoštevanje pomenilo odstop od pravila, da vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču ne pomeni varovanje roka. Upoštevanje in presojanje okoliščin, ki jih tožnik navaja v pritožbi v prvonavedenem primeru, bi pomenilo širitev določbe 8. odst. 112. čl. ZPP. Ta določba namreč predpostavlja, da med prejemom vloge, vložene pri nepristojnem sodišču, in njenem prispetju k pristojnemu sodišču poteče določen čas. Vprašanje, ali takšno vlogo upoštevati ali ne, je odvisna le od nevednosti in očitne pomote vložnika, ne pa tudi od obveznosti sodišča, da tožnika o njegovi napaki takoj obvesti oziroma tožbo takoj pošlje pristojnemu sodišču. Od tožnika je pričakovati najmanj to, da bo tožbo vložil pri pristojnem sodišču, zato ne more bremena za svoje nepravilno postopanje prevaliti na sodišče. Ne glede na navedeno pa je treba navesti, da v obravnavanem primeru odločitev okrožnega sodišča in njena vročitev tožniku ni bila v nesorazmernem roku.

Prav tako ne morejo biti relevantne tožnikove navedbe, ki jih podaja v drugem in tretjem primeru (glede slednjega je treba poudariti, da je določba 8. odst. 112. čl. ZPP specialnejša in jo je treba uporabiti tudi v situaciji, ki jo urejajo določila 23. čl. ZPP), saj bi njihovo upoštevanje pomenilo, da je povsem nepomembno, ali tožnik vloži tožbo pri okrajnem ali okrožnem sodišču. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).