Jedro

Sodišče prve stopnje je kljub temu, da ni zaslišalo ene od prič, ker je na delu v Nemčiji, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ker je upoštevalo izpovedbe drugih prič in sicer obeh oškodovancev in priče taksista, za katerega je vozil drug taksist, ki je sedaj odsoten. Tudi izrečena kazenska sankcija je primerna.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega U.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega U.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/1 KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po čl. 250/3 KZ. Za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen tri mesece zapora. Po določbah o steku je obtožencu izreklo enoto kazen dve leti zapora in v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu. V drugem delu sodbe pa je iz razlogov po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega U.K., da naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ in velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih ter o odvzemu premoženjske koristi. Proti navedeni sodbi se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o izrečeni kazni. Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe v delu, v zvezi s katerim se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga tudi izrek nižje enotne kazni. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Zagovornica se v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pritožuje le zoper tisti del, ko obtoženec zanika kaznivo dejanje, to je glede kaznivega dejanja pod tč. V. obsodilnega dela izreka sodbe na škodo U.V. in M.Z.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo priče A.T., kar očita pritožnica. Ta priča se je namreč med sojenjem nahajala v Nemčiji in zato, ker sodišče ni vedelo njenega naslova, ni bila sodišču dostopna. Vendar pa je sodišče okoliščine, o katerih naj bi pričal, ugotavljalo z zaslišanjem drugih prič, predvsem priče E.Š.. Ta priča je izrecno povedala, da mu je A.T. rekel, da mu je U.K. dal namesto denarja kot plačilo taksi usluge aparat Motorola. Ko pa je priča E.Š. zvedel, da je bil telefon ukraden M.Z., ga je vprašal, če je aparat, ki ga je imel on, njegov in ker je to potrdil, ga je vrnil oškodovancu. Priča je tudi izrecno poudarila, da obtoženca poznajo vsi taksisti, ker se je pogosto vozil z njimi. Glede na tako izpovedbo priče E.Š. in glede na izpovedbi obeh oškodovancev, je sodišče prve stopnje prepričljivo tudi utemeljilo, zakaj ne verjame obtožencu, pač pa navedenim trem pričam in zakaj torej zaključuje, da je bil prav obtoženec torej tisti, ki je storil kaznivo dejanje tudi na škodo obeh navedenih oškodovancev. Prepričljivo obrazložitev (stran 14 sodbe) sodišče druge stopnje sprejema in torej zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, kljub temu, da taksist A.T. ni bil zaslišan, sicer pa je zavrnitev dokaznega predloga v zvezi s to pričo primerno obrazložena. Prvostopenjsko sodišče se je pač poslužilo posredne priče, ki je trdila, da je taksist A.T. pripeljal z vožnje aparat Motorola in ga izročil E.Š., ta pa ga je potem vrnil oškodovancu. Takih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati pritožbene navedbe, da so priče obtožencu to kaznivo dejanje "naprtile", saj je sodišče prve stopnje tudi v tem delu odločilo z vso gotovostjo o obtoženčevi krivdi. Zagovornica v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo navaja, da sta določeni kazni glede na vse olajševalne okoliščine previsoki, previsoka pa naj bi bila tudi enotna kazen. V pritožbi zagovornica ne izpodbija obrazložitve sodišča prve stopnje v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, pač pa se le sklicuje na zapisnik z zadnje glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse okoliščine, olajševalne in obteževalne, ki so vplivale na izrečeno kazensko sankcijo, ki je sorazmerna teži kaznivih dejanj in stopnji obtoženčeve krivde. Zlasti obseg kriminalne dejavnosti v obravnavani zadevi potrjuje ustreznost izrečene kazenske sankcije. Tako je v zvezi z kaznivim dejanjem ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev z uporabo omilitvenih določil določena najnižja možna kazen zapora, določena zaporna kazen za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine pa je tudi prej mila kot preostra, saj to kaznivo dejanje sestavlja 18 dejanj. Ker sodišče druge stopnje ni našlo niti nobenih kršitev procesnega ali materialnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po čl. 383/1 ZKP, je zagovorničino pritožbo zavnrilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, določilo pa je še, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun, saj je obtoženec že dalj časa priprt, bil pa je nezaposlen. Zato bi bilo s plačilom navedenih stroškov ogroženo njegovo preživljanje.