Jedro

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhajajo okoliščine (tožnik se na naslovu svojega prebivališča in tudi sicer v RS zadržuje malo časa, kar ne izpodbija v tožbi oz. v tem prebivališču ne stanuje, ampak le občasno obiskuje najemodajalca; njegova soproga z otroci je zaposlena in živi v tujini), ki kažejo na to, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega življenja v RS po določbi 1. odstavka 40. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ker naj ne bi izpolnjeval enega izmed bistvenih pogojev 1. odstavka 40. člena ZDS, to je pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik z vlogo z dne 23.12.1991 pri Oddelku na notranje zadeve občine zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDS. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik dejansko ne živi na naslovu stalnega prebivališča. Zato je bila v postopku izdana negativna odločba z dne 12.7.1992 iz razloga neizpolnjevanja pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi ugotovitev operativnih služb tožene stranke o bivanju tožnika na naslovu stalnega prebivališča ter zaslišanja dveh prič v postopku ugotavljanja dejanskega bivanja tožnika na naslovu stalnega prebivališča. Zoper odločbo je tožnik vložil tožbo. V upravnem sporu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba z dne 17.11.1993) iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z dejanskim bivanjem tožnika v Republiki Sloveniji njegovi tožbi ugodilo in to odločbo odpravilo. Zato je na podlagi mnenja in pripomb sodišča dopolnila dokazni postopek in dodatno izvedla dokaze z zaslišanjem prič in tožnika. Iz izjav prič je razvidno, da je tožnik kot samostojni kulturni delavec - glasbenik - s svojo skupino deloval v Republiki Sloveniji in v tujini. Tožnik je v upravnem postopku navedel, da narava njegovega dela narekuje pogosta potovanja. Zato fizično dalj časa ni bil prisoten na naslovu stalnega prebivališča. Iz zaslišanja njegovega stanodajalca je razvidno, da je tožnika prijavil januarja leta 1992 na tem naslovu, vendar pa po navedbah stanodajalca tožnik prihaja na navedeni naslov zgolj na obiske. Podatek, da tožnik ne živi na naslovu stalnega prebivališča, so potrdile tudi priče Š.W., S. in S.L. Priči S. in S.L. sta tudi poslovno sodelovali s tožnikom in sta podali izjavi o tem, da je glasbena skupina, katere idejni vodja je bil tožnik, aktivno delovala do leta 1989. Med letoma 1989 in 1992 je skupina delovala manj. V letu 1992 pa je skupina prenehala delovati, ker se je tožnik invalidsko upokojil. Tožnik je navedbe prič potrdil ter istočasno na zapisnik z dne 7.6.1992 (pravilno: 1994) podal izjavo o tem, da je na naslovu stalnega prebivališča živel sam, da je družina - žena in dva otroka - živela v Republiki Hrvaški pri ženinih starših ter da žena trenutno živi v Italiji. Glede na navedeno je ocenila, da narava tožnikovega dela sicer opravičuje daljšo odsotnost tožnika iz Republike Slovenije, vendar pa okoliščine, da v Republiki Sloveniji nima nepremičnin, da tu ne živijo člani njegove družine, da na prijavljenem naslovu ne živi dalj časa, pač pa stanodajalca zgolj obiskuje, po mnenju tožene stranke ne kažejo na pristno zvezo tožnika z Republiko Slovenijo. Zato je njegovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je vprašljivo, če držijo izjave prič, dane na zapisnik, ne glede na to, da so se priče pod te izjave podpisale, saj so mu priče potem, ko jim je dal na vpogled izpodbijano odločbo in so jo prebrale, povedale, da ni res, da bi dale takšne izjave. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da so bile v dokaznem postopku o dejanskem bivanju tožnika v Republiki Sloveniji zaslišane priče pred pristojnim organom občine. Na podlagi ponovno izvedenih dokazov je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja. Zato je njegovo vlogo zavrnila. Meni, da je bila v upravnem postopku izdana zakonita odločba. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena ZDRS državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi.

Po vpogledu v podatke in listine v upravnih spisih je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da "dejansko živi v Sloveniji", njegovo vlogo zavrnila.

Vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi" v ZDRS ni določneje opredeljena. Zato jo je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih ugotovi upravni organ v upravnem postopku. Pri opredelitvi navedenega pogoja je po mnenju sodišča bistvena predvsem okoliščina, da je oseba v obdobju po plebiscitu dejansko, brez daljših prekinitev zaradi okoliščin na njeni strani, ves čas živela na teritoriju Republike Slovenije.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa izhajajo okoliščine (tožnik se na naslovu svojega prebivališča in tudi sicer v Republiki Sloveniji ne zadržuje dalj časa, kar ne izpodbija v tožbi, oziroma v tem prebivališču ne stanuje, ampak le občasno obiskuje najemodajalca; njegova družina (soproga in otroka) ni nikoli živela v Republiki Sloveniji, ampak v Republiki Hrvaški; trenutno se soproga, z otrokoma, nahaja v Italiji, kjer se je zaposlila), ki kažejo na to, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po citirani določbi 1. odstavka 40. člena ZDRS. Sodišče pa pri tem še posebej poudarja, da pomeni pridobitev državljanstva po navedeni določbi izjemo od rednih načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije, pri čemer je ob uzakonitvi te določbe zakonodajalec upošteval zatečeno stanje v Republiki Sloveniji ob plebiscitu in je zato dal državljanom drugih republik tedanje SFRJ možnost, da pod lažjimi pogoji pridobijo slovensko državljanstvo.

Neupoštevna je tudi edina tožnikova tožbena navedba, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe svoj sklep o neizpolnjevanju pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji oprla na izjave prič, ki po njegovih navedbah niso dale izjav, razvidnih iz obrazložitve te odločbe. Ta navedba nima opore v podatkih in listinah v upravnih spisih, pa tudi izjave tožnika, dane na zapisnik, niso neskladne z izjavami prič, zaslišanih pred istim upravnim organom. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), zavrnilo.