Jedro

Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi navedenega je pritožba zagovornika iz tega pritožbenega razloga brez vsakršne podlage.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca C.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec C.C. mora povrniti potrebne izdatke obdolženega B.B. in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, odvetnika A.A.. ter plačati na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 7140/2017 z dne 12. 11. 2018 obdolženega B.B. po 1. točki 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, odvetnika A.A. v M..., o katerih bo odločeno s posebnim sklepom ter doplačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja ter mu naloži v plačilo stroške za sestavo pritožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izrek sodbe ne vsebuje bistvenih razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da obdolženec ni imel zaničevalnega namena, ko pa glede na vsebino pritožbe alkoholiziranost ni v nobeni povezavi s pravdnim postopkom.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako tudi o tem zakaj zaključuje, da obdolžencu v okviru zapisanih inkriminiranih besed zapisanih v pritožbi, ni mogoče očitati, da jih je napisal z namenom zaničevanja, podcenjevanja in negativne vrednostne sodbe o zasebnem tožilcu (sodba str. 6-8). Pritožba pa se očitno s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, saj v zvezi s tem podaja lastno dokazno oceno, da alkohol ni v nobeni povezavi s predmetom, o katerem je tekla pravda med obdolžencem in zasebnim tožilcem. S tem pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja.

7. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja tudi z navajanji, da so zaključki sodišča prve stopnje, da bi si zasebni tožilec tako nagrado zaslužil, če bi ravnal profesionalno, zmotni in protispisni, ker iz sodbe P 220/2015 izhaja, da je tožena pravna oseba dolžna plačati nagrado zasebnemu tožilcu. Sodišču prve stopnje pa pritožba očita še, da so razlogi v nasprotju z listinami v spisu, ker v obravnavani zadevi ne gre za javno razpravo, ampak za postopek med dvema pravnima osebama, ki je tekel na sodišču, izjava je bila dana v nejavni listini, obdolženec pa je točno vedel kam bo poslana njegova pritožba.

8. Navedenim pritožbenim razlogom pritožbeno sodišče ne more pritrditi, ker med razlogi o odločilnih dejstvih in listinami v spisu, ni nasprotij. Pritožba pa tudi sicer listin (v spisu), ki naj bi bile v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe ne konkretizira, z izjemo sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 220/2015 z dne 22. 9. 2016, kjer nasprotje ni podano. Je pa iz nadaljnje obrazložitve pritožbe v tej smeri razvidno, da pritožba ponovno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem obrazlaga in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

9. Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne opredeli, iz katere točke 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kršitev storilo. Iz obrazložitve pa izhaja, da ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj meni, da ni bilo nobene osnove za uporabo tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ker že iz načina izražanja, ki ni v nobeni povezavi s postopkom izhaja, da je izjava bila dana z namenom zaničevanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi navedenega je pritožba zagovornika iz tega pritožbenega razloga brez vsakršne podlage.

10. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi utemeljeno in argumentirano pojasnilo, zakaj obdolžencu ni mogoče očitati, da je sporne besede v pritožbi zapisal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, zaradi česar je pravilno zaključilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Pritožbene navedbe pooblaščenca zasebnega tožilca pa ne morejo ovreči pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe.

11. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožba ne soglaša in podaja lastno dokazno oceno, da besede obdolženca so objektivno žaljive, ker pomenijo pitje alkohola. Obdolženec jih je v pritožbi zapisal v jezi, potem ko je na prvi stopnji izgubil postopek. Če bi obdolženec dejansko želel braniti svoje interese, bi to lahko storil tudi na način, da bi te besede izpustil. Obdolženčeva kritika je prešla na osebno raven, gre za negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu, ki ga je prikazala ne le kot osebo s slabimi značajskimi lastnostmi, ampak tudi z resno osebnostno motnjo v negativnem smislu, kar je objektivno žaljivo. Po mnenju pritožbe je obdolženec besede zapisal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, ker je bil prepričan, da si zasebni tožilec zaračunava nekaj, kar ne bi smel. Pritožba še navaja, da v konkretni zadevi ne gre za javno oziroma svobodno razpravo, ampak je šlo za sodni postopek in trditve strank, obdolženca pa ni šteti kot javnost. 12. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca in izvedene dokaze nepravilno ocenilo. Nasprotno, pravilno je ocenilo, da je obdolženec besede, ki so povzete v izreku izpodbijane sodbe, zapisal kot zastopnik tožene pravne osebe K. d. o. o., v pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 220/2015 z dne 22. 9. 2016, v kateri je opisoval medsebojni odnos obdolženca in zasebnega tožilca (kot tožeča stranka, odvetnik C.C..), težave z zasebnim tožilcem v zvezi z zastopanjem v pravdnih postopkih ter njegov način dela, ki ga je ocenil kot neprofesionalnega in neodgovornega. Sodišče prve stopnje je ustrezno analiziralo vsebino zapisanih besed in pri tem pravilno upoštevalo tudi preostalo vsebino pritožbe ter vse okoliščine, v katerih so bile besede zapisane. Ne drži izvajanje pritožbe, da je obdolženec besede zapisal z namenom zaničevanja, ker niso v nobeni povezavi s pravdnim postopkom. Pritožba v okviru takšnih izvajanj prezre, da so bili predmet razprave v pravdi stroški za opravljeno delo zasebnega tožilca, obdolženec pa je v pritožbi podal oceno o njegovem delu, v smislu načina dela, odnosu do dela, njegovi odgovornosti ter zanesljivosti. V tem kontekstu je razumeti tudi zapis njegovih besed, povzetih v izreku izpodbijane sodbe, katere tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, obdolženec ni zapisal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, temveč kot resno kritiko o delu zasebnega tožilca, v obrambi svojih pravic v pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja razžalitve, kot to določa tretji odstavek 158. člena KZ-1 (5., 6., 7., 8., 9. in 10. točka sodbe). Upoštevaje vse navedeno ne drži izvajanje pritožbe, da je obdolženčeva kritika prešla na osebno raven ter prikazala obdolženca kot osebo z motnjami in slabimi značajskimi lastnostmi. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnika, da alkohol ni v nobeni povezavi s pravdno zadevo, ker kaj takega iz vsebine pritožbe ne izhaja, saj obdolženec besede alkohol v pritožbi ni zapisal. Ne drži niti, da so protispisni zaključki sodišča prve stopnje, da bi si zasebni tožilec nagrado za delo zaslužil, če bi ravnal profesionalno. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazne ocene o delu zasebnega tožilca kot odvetnika (ki je zastopal obdolženca v dveh pravdnih zadevah) ni podalo, ampak je v razlogih le povzelo izpovedbo obdolženca in zapisane inkriminirane besede, za katere je pravilno ocenilo, da jih obdolženec ni podal z namenom blatenja, podcenjevanja ali negativne vrednostne sodbe o zasebnem tožilcu.

13. Nejasno je izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje v nasprotju z dejanskimi izvajanji navaja, da je šlo za javno razpravo ter da obdolženec ne predstavlja javnosti, saj kaj takega iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji ravnovesja med pravico do svobode izražanja obdolženca (39. člen Ustave RS) in pravico do varovanja časti in dobrega imena zasebnega tožilca (34. in 35. člen Ustave RS) pravilno ocenilo, da je zasebnega tožilca, ki je po poklicu odvetnik, znan na področju P., v skladu z ustavno sodno prasko in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) šteti za relativno javno osebo (sodba str. 7, 8. in 9). To dejstvo je utemeljeno upoštevalo pri tehtanju sorazmernosti med pravicama, ker je meja, pri kateri lahko govorimo o posegu v čast in dobro ime zasebnega tožilca kot javne osebe širša, kot če bi šlo za v javnosti anonimno osebo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je kljub izvajanju pritožbe, da je šlo med obdolžencem in zasebnim tožilcem za pravdni spor in trditve tožene stranke v pritožbi, tudi iz tega razloga zapisane besede obdolženca šteti kot (na podlagi lastnih zaznav in dejstev) podano kritično mnenje o delu zasebnega tožilca, ki je v sprejemljivih okvirih ustavne pravice do svobode izražanja in ne posega v pravico do varstva časti in dobrega imena zasebnega tožilca. Ker pritožba tudi z nadaljnjimi izvajanji podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne navaja pa nekih novih dokazov, ki bi kazali na krivdo obdolženca in bi utegnili omajati dokazno oceno prvostopnega sodišča, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na vse navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16. Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan obdolžencu povrniti potrebne izdatke, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika. Sodno takso kot strošek pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7222) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer zasebnega tožilca. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP.