Jedro

S tem, ko pa obdolženec v fazi preiskave ni bil navzoč pri zaslišanju prič, zaradi česar jim ni mogel zastavljati vprašanj, pa ni mogoče šteti za izkazano, da bi s tem bil utemeljen sum omajan do te mere, da osnovni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora ne bi bil podan.

Za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi ni potrebno, da bi sodišče v obrazložitvi določno opredelilo, v odnosu do koga naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, kot neutemeljeno pričakuje zagovornik obdolženega B. B., zlasti ko gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za zelo širok krog potencialnih posrednih oškodovancev.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se zoper obdolžena A. A. in B. B. pripor podaljša iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper ta sklep so pritožbe vložili obdolženi A. A., njegova zagovornica in zagovornik obdolženega B. B.

Obdolženi A. A. uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pripor zoper njega ne podaljša in se nemudoma odpravi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

Zagovornica obdolženega A. A. uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega A. A. odpravi, podredno pa, da se obdolženemu namesto pripora odredi hišni pripor, oziroma še podredno, da se napadeni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

Zagovornik obdolženega B. B. pa uveljavlja vse pritožbene razloge po ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in pripor odpravi oziroma odredi hišni pripor ter obdolžencu omogoči opravljanje dela v Vrtnarstvu ...

3.Pritožbe niso utemeljene.

4.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo podanost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, njuno ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Glede utemeljenega suma je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov, na katerih slednji temelji, s čimer je utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, bil dognan, ter da z dokazi, izvedenimi tekom preiskave, ni bil omajan. Vsebino teh dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi nazorno povzelo v 7. točki obrazložitve (na straneh 4 do 9) izpodbijanega sklepa. Iz tam navedenih razlogov izhaja: (-) da je 28. 2. 2024 v Kmetijski zadrugi Šmarje pri Jelšah in 2. 3. 2024 v Kmetijski zadrugi Šentjur, izpostava Dramlje, z nakupom blaga skupno dva ponarejena bankovca po 200 EUR unovčil obdolženi B. B., (-) da je slednji tudi 2. 3. 2024 v ... na kmetiji C. C. poskusil unovčiti bankovec za 200 EUR, (-) da je bil ob pregledu posnetkov varnostnih kamer in s primerjavo po fotografijah ugotovljeno, da je šlo v vseh teh primerih za obdolženega B. B., (-) da so kriminalisti SKP PU Celje 7. 3. 2024 prejeli obvestilo hrvaških varnostnih organov, da obravnavajo unovčitev 14 ponarejenih bankovcev v vrednosti po 200 EUR, ki so bili spravljeni v obtok 16. 2. in 17. 2. 2024 na območju Reke in Istre, pri čemer so sodelovale tri osebe, ki so za vožnjo uporabljale vozilo z registrsko številko KP ..., ki je last podjetja Č. d.o.o., uporabnik tega vozila pa je A. A., (-) da je tudi v preiskavi zaslišana priča D. D., direktorica družbe Č. d.o.o., pojasnila, da je s tem in še z enim vozilom znamke VW Passat, prvim modre in drugim sive barve, ves čas razpolagal obdolženi A. A., ki je vozila tudi oddajal v najem, (-) da so hrvaški varnostni organi posredovali tudi fotografije dveh oseb, ki sta sodelovali pri unovčevanju ponarejenih bankovcev, iz teh fotografij pa izhaja, da gre za B. B. in A. A., pri čemer je bil B. B. tisti, ki je unovčil ponarejen bankovec, drugi moški pa je A. A., (-) da je SIM kartica s telefonsko številko, s katere je obdolženi B. B. poklical C. C., pri katerem je 2. 3. 2024 poskusil unovčiti bankovec za 200 EUR, bila kupljena na bencinskem servisu v Krškem, pri čemer je iz fotografij, pridobljenih s tega bencinskega servisa, razvidno, da je kupec te SIM kartice obdolženi B. B., ki je na bencinski servis prišel z osebnim vozilom registrske številke KP ..., sive barve, v katerem sta bili še dve osebi, (-) da je lastnik vozila z registrsko številko KP ... E. E., sin obdolženega A. A., (-) da je po izpovedbi priče F. F. 28. 3. 2024 v kraju Brezovica pri Ljubljani neznan moški, katerega opis ustreza videzu obdolženega A. A., pri njem kupil zaboj jabolk v vrednosti 13 EUR, ki ga je plačal z bankovcem za 200 EUR, pri čemer je imel v denarnici še vsaj dva takšna bankovca, nato pa se je ta moški odpeljal z vozilom z registrsko številko KP ..., ko pa je F. F. s prejetjem bankovcev poskušal plačati gorivo na bencinskih servisih, je bilo ugotovljeno, da gre za ponarejen bankovec, (-) da je uporabnik vozila z registrsko številko KP ... obdolženi A. A., ki naj bi bil s tem vozilom identificiran tudi v zvezi z unovčevanjem ponarejenih bankovcev na Hrvaškem, (-) da je obdolženi A. A. še dvakrat iz pripora klical oškodovanca F. F., da bi mu preko svojega sina E. E. poravnal znesek 200 EUR, (-) da je ob hišni preiskavi 15. 5. 2024 obdolženemu A. A. bilo zaseženih še 42 istovrstnih ponarejenih bankovcev, ki jih je hranil v vozilu z registrsko številke KP ..., (-) da so ti bankovci imeli enak indikativ EUAO200 PO000034 kot bankovci, ki so bili unovčeni na Hrvaškem ter ob dejanjih 28. 2. 2024, 2. 3. 2024 in 28. 3. 2024, (-) da sta dva istovrstna bankovca bila zasežena tudi ob hišni preiskavi 16. 5. 2024 pri obdolženemu B. B., (-) da pridobljeni podatki telefonskega prometa za telefonske številke, ki naj bi jih v obdobju od 16. 1. 2024 do 3. 4. 2024 uporabljala obdolženca, izkazujejo njuno medsebojno komunikacijo kot tudi gibanje oziroma zadrževanje obeh na območjih unovčevanja ponarejenih bankovcev in je tako na podlagi izvedene analize telefonskega prometa na ravni utemeljenega suma izkazano, da se je na območjih, kjer je ponarejene bankovce unovčeval oziroma poskušal unovčiti obdolženi B. B., vsakokrat nahajal tudi obdolženi A. A., (-) da na sodelovanje A. A. kaže tudi dejstvo, da je razpolagal z obema voziloma znamke VW Passat z registrskima številkama KP ... in KP ..., (-) da so tudi na mobilnem telefonu, zaseženem obdolženemu A. A., bile izsledene fotografije obeh vozil z dne 7. 5. 2024 ter (-) da B. B. na podlagi vpogleda v evidence sploh nima vozniškega dovoljenja.

6.Ob upoštevanju vseh teh ugotovitev in dokazov v medsebojni povezavi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost zaključka, da je utemeljen sum izkazan. Tako ne drži, da se je sodišče prve stopnje zgolj na splošno sklicevalo na obstoj utemeljenega suma in da ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov sklepa o obstoju utemeljenega suma, kot neutemeljeno navaja obdolženi A. A. v pritožbi. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe obdolženega A. A., da zbrani dokazi sploh ne potrjujejo, da bi bil prisoten pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, ker je na fotografijah samo obdolženi B. B. Ker se obdolžencema ne očita, da sta denar tudi sama ponarejala, pa zaključka o obstoju utemeljenega suma ne morejo omajati niti pritožbene navedbe obtoženega A. A., da pri hišni preiskavi policisti niso izsledili nobene aparature oziroma stroja za ponarejanje denarja in da tako ni niti mogel spremeniti pravega denarja, da bi ga spravil v obtok.

7.Pravilnosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne postavljajo pod vprašaj niti pritožbeni očitki obdolženega A. A., da mu je tekom preiskave bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker mu ni bilo omogočena prosta izbira zagovornika po brezplačni pravni pomoči in ker mu preiskovalni sodnik ni omogočil sodelovanja pri zaslišanju prič v preiskavi. Pravica do svobodne izbire zagovornika je namreč bila obdolžencu omogočena z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1472/2024, s katero je bila obdolženemu A. A. odobrena brezplačna pravna pomoč, za izvajanje katere je bila določena odvetnica G. G., za katero je prosil, da se mu jo določi. Glede možnosti sodelovanja obdolženca pri zaslišanju prič v preiskavi 18. 6. 2024 in 9. 7. 2024 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obdolžencu sicer res ni bila omogočena udeležba na teh zaslišanjih zaradi kadrovskih težav zavoda, kjer je obdolženec nastanjen, čeprav si je preiskovalni sodnik prizadeval, da bi obdolžencu omogočil udeležbo. Preiskovalni sodnik pa je ob izraženi prošnji tedanje zagovornice obdolženega A. A. pravilno pojasnil, da navzočnost obdolženca pri zasliševanju prič v preiskavi ni obvezna, da se zato o narokih za zaslišanje prič obvešča samo zagovornika, da bo obdolženec sicer tudi seznanjen z vsebino zapisnikov o zaslišanjih prič, da bo lahko podal pripombe in tudi zahteval njihovo ponovno zaslišanje ter da bodo priče zaslišane tudi tekom glavne obravnave. S tem, ko pa obdolženec v fazi preiskave ni bil navzoč pri zaslišanju prič, zaradi česar jim ni mogel zastavljati vprašanj, pa ni mogoče šteti za izkazano, da bi s tem bil utemeljen sum omajan do te mere, da osnovni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora ne bi bil podan.

8.Zagovornica obdolženega A. A. sicer pravilno opozarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve utemeljenega suma glede izvršitve dejanja, ki naj bi bilo storjeno 14. 2. 2024 v prodajalni sadja in zelenjave ..., H. H., s. p., v ..., vendar ker gre zgolj za eno izmed izvršitvenih ravnanj v sklopu obdolžencema očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja po 243. členu KZ-1, ta pomanjkljivost obrazložitve ni bistvenega pomena in ne pomeni, da utemeljen sum obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni izkazan. Čeprav drži, da priča H. H., zaslišana kot priča v preiskavi 18. 6. 2024, ni videla, s kakšnim vozilom se je pripeljal storilec, ki ji je izročil ponarejen bankovec, ter čeprav na 4. in 5. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa glede kaznivih dejanj na škodo KZ Šmarje in KZ Šentjur ni opisano sodelovanje obdolženega A. A., to ne pomeni, da je napadeni sklep pomanjkljiv in da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot neutemeljeno navaja zagovornica. Podlago za zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je tudi pri teh izvršitvenih ravnanjih sodeloval obdolženi A. A., namreč dajejo ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da iz analitičnih podatkov, pridobljenih iz pregleda prometa telekomunikacijskih naprav, izhaja, da sta se oba obdolženca istočasno nahajala v kraju, kjer se je posamezno izvršitveno ravnanje manifestiralo.

9.Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornice, da uporaba vozila z registrskimi oznakami KP ... na Hrvaškem ne more utemeljevati utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja v času od 28. 2. 2024 do 2. 3. 2024, saj pri presoji obstoja utemeljenega suma ni mogoče izolirano upoštevati samo posameznega dokaza, temveč vse dokaze v medsebojni povezavi. Tudi zatrjevanje, da obdolženi A. A. v kritičnem času ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in da so vozilo po večini uporabljali drugi, zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma ne more omajati. Obdolženemu A. A. se namreč ne očita, da je prav on vozil, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da iz dokazov izhaja, da so se v vozilu nahajale tudi druge osebe oziroma da so bili v vozilu po trije potniki. Enako velja tudi glede obrazložitve o obstoju utemeljenega suma, da je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval tudi obdolženi A. A. pri poskusu unovčitve bankovca za 200 EUR 2. 3. 2024 v ... in da je 28. 3. 2024 unovčil 200 EUR bankovec v kraju Brezovica pri Ljubljani. Glede na vsebino izpovedbe priče F. F., ki je opisal osebo, ki mu je izročila ponarejen bankovec za 200 EUR, da ta opis ustreza videzu obdolženega A. A., in da je priča F. F. izpovedala tudi o tem, da ga je obdolženi A. A. dvakrat klical iz pripora, da bi mu poravnal dolg v višini 200 EUR, ni mogoče slediti trditvam zagovornice, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede izvršitvenega ravnanja 28. 3. 2024 pomanjkljivi, nerazumljivi ter da sklep nima nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je v kritičnem času v vozilu z registrskimi oznakami KP ... po unovčitvi ponarejenega bankovca bil obdolženi A. A.

10.Glede trditev zagovornice, da je ponarejene bankovce, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi 15. 5. 2024, obdolženi A. A. pridobil s prodajo vozila znamke VW Passat, registrske številke KP ..., ki je bil 7. 5. 2024 prodan v Črno Goro, ter da tako ni vedel in ni mogel vedeti, da gre za ponarejene bankovce, pa je treba poudariti, da ni mogoče spregledati dejstva, da so imeli bankovci, ki so bili zaseženi ob hišni preiskavi, enak indikativ kot bankovci, glede katerih je bilo na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da sta jih v sostorilstvu unovčevala obdolžena B. B. in A. A. Tako pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene trditve zagovornice, da dokazi, zbrani v predkazenskem postopku in tekom preiskave, ne potrjujejo obstoja dokaznega standarda utemeljenega suma storitve dejanj, kot jih obdolženemu A. A. očita nepravnomočna obtožnica, ter da so drugačni zaključki izpodbijanega sklepa sprejeti na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je s tem podana tudi kršitev kazenskega zakonika (kar že pojmovno ni mogoče) ter da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

11.Zaključkov o obstoju utemeljenega suma pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B. B., da glede na predloženo dokazno gradivo ne izhaja utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, da je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi obstajal utemeljen sum, da pravnomočni sklep o uvedbi preiskave še ne pomeni, da je v celoti podan utemeljen sum, da je obdolženi storil kazniva dejanja, da iz podatkov in ugotovitev policistov ne izhaja dejansko stanje, kot ga je sodišče povzelo v razlogih izpodbijanega sklepa, ker iz teh ne izhaja, da naj bi obdolženi B. B. v sostorilstvu z obdolženim A. A. storil kakršno koli kaznivo dejanje v obdobju od 14. 2. 2024 do 28. 3. 2024, saj ga tudi priče niso prepoznale na fotografijah za prepoznavanje, zaradi česar je po mnenju zagovornika očitno, da očitanih dejanj obdolženi B. B. ni storil. S takimi navedbami namreč zagovornik zgolj posplošeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum izkazan, pri čemer ne navaja konkretno, katero dejstvo naj bi bilo zmotno ugotovljeno oziroma zakaj naj bi glede na vsebino zgoraj povzetih dokazov bil zaključek o obstoju utemeljenega suma zmoten.

12.Tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki je izkazana pri obeh obdolžencih, so v nasprotju s pritožbenimi navedbami vseh pritožnikov jasni, razumljivi in popolni. Sodišče prve stopnje je namreč v 8. točki obrazložitve izčrpno predstavilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti.

13.Kot objektivne okoliščine je tako izpostavilo težo, način in okoliščine storitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Pri tem je poudarilo, da gre za enega izmed najtežjih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, za katero je v KZ-1 predpisana visoka zaporna kazen od šest mesecev do osem let zapora, da je temeljni objekt kazenskopravnega varstva gospodarstvo Republike Slovenije in njen monetarni sistem oziroma monetarni sistem Evropske Unije, posredno pa tudi varnost ljudi in njihovega premoženja, saj so posamezniki lahko oškodovani, ko pride ponarejeni denar v obtok kot pravi (kar pomeni, da je pri tem podan velik krog potencialnih oškodovancev). Kot način in okoliščine storitve pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da naj bi si obdolženca priskrbela denar, da bi ga skupaj spravila v obtok kot pravega, ga s tem namenom tudi hranila, nato pa ponarejene bankovce za 200 EUR, torej z relativno visoko vrednostjo, spravila v obtok kot prave na škodo posameznikov in pravnih oseb, pri čemer sta delovala na širšem območju države, pa tudi izven države, pri tem pa zasledovala izključno pridobitev protipravne premoženjske koristi. Nadalje je upoštevalo, da sta z načinom izvrševanja izkazala visoko stopnjo predrznosti in vztrajnosti, saj sta dejanja izvršila dobro premišljeno in načrtovano, jih večkrat ponovila ter spretno izkoriščala okoliščine, kjer sta upala na uspeh pri unovčitvi ponarejenih bankovcev v visokih apoenih, s tem pa izkazala tudi trdno odločenost nadaljevati s tovrstnim početjem v želji po hitrem in lagodnem pridobivanju materialnih koristi ter izkazala izredno nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda.

14.V okviru presoje okoliščin subjektivne narave je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta oba obdolženca bila že večkrat pravnomočno obsojena, in sicer obdolženi A. A. od leta 2012 kar 9-krat zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer mu je med drugim bila izrečena tudi enotna kazen 4 leta in 7 mesecev zapora, nazadnje pa tudi zaporna kazen v trajanju 3 mesece, ki je še ni prestal, medtem ko je obdolženi B. B. bil v Sloveniji že 4-krat obsojen za raznovrstna kazniva dejanja, poleg tega pa tudi za kaznivo dejanje v tujini leta 2015, da mu je za izvršena kazniva dejanja bila izrečena zaporna kazen 3 let, ki se mu je iztekla 16. 6. 2023, ter da kljub večkratnemu kaznovanju in prestajanju zapornih kazni te niso imele nobenega vpliva v smislu prevzgoje niti na enega niti na drugega obdolženca, za katera je mogoče utemeljeno sklepati, da takoj po izhodu iz zapora oziroma izpustitvi na prostost nadaljujeta z izvrševanjem kaznivih dejanj in si tudi s tem pridobivata potrebna sredstva za preživljanje, čeprav naj bi po lastnih navedbah bila oba zaposlena, vendar oba brez premičnega ali nepremičnega premoženja. Na podlagi vseh povzetih ugotovitev je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da obdolženca izkazujeta vztrajno nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, da gre glede na njuno obsežno predkaznovanost za osebi, ki kazniva dejanja kontinuirano izvršujeta, sta pri tem vztrajna ter ki očitno kljub njunemu predhodnemu obravnavanju in kaznovanju nimata namena prenehati z izvrševanjem kaznivih dejanj.

15.V nasprotju s pritožbenimi navedbami obdolženega A. A. so v povzetih razlogih v zadostni meri izkazane tako objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o ponovitveni nevarnosti, s temi ugotovitvami pa sodišče prve stopnje ni kršilo ne načela materialne resnice niti domneve nedolžnosti, kot neutemeljeno navaja obdolženi v pritožbi, saj gre za sklepanje o okoliščinah na ravni izkazanega utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, takšno sklepanje pa ne izključuje možnosti drugačne ugotovitve po izvedenem dokaznem postopku. Prav tako glede na zgoraj povzete razloge ne držijo pritožbeni očitki obdolženega A. A., da sklepanje o ponovitveni nevarnosti temelji samo na teži kaznivega dejanja. Sklepanja o ponovitveni nevarnosti pa ne omajajo niti pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti ni navedlo izvora denarja in da dokazno gradivo oziroma izpovedbe prič niso potrdile prisotnosti obdolženega A. A. pri očitanih kaznivih dejanjih, saj s slednjimi navedbami obdolženi A. A. ponovno nasprotuje zaključkom o obstoju utemeljenega suma, ki je glede na zgoraj pojasnjeno nedvomno izkazan. Ker je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz zgoraj povzetih razlogov, upoštevalo tudi okolje in razmere, v katerih obdolženi A. A. živi, ter njegovo dosedanje življenje, v katerem je izkazano, da mu izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje, so neutemeljeni očitki, da teh okoliščin sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Za sklepanje o ponovitveni nevarnosti ni potrebno, da bi bilo izkazano, da je obdolženec že v preteklosti storil istovrstno kaznivo dejanje, zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni poudarki obdolženega A. A. in njegove zagovornice, da obdolženi A. A. še nikoli ni bil obsojen ali v kazenskem postopku za očitano kaznivo dejanje. Prav tako za utemeljenost sklepanja o ponovitveni nevarnosti ni potrebno, da bi se obdolžencu očitalo katero od najtežjih kaznivih dejanj, za katerega bi bila zagrožena kazen zapora 30 let. V okviru presoje ponovitvene nevarnosti je relevantna okoliščina tudi prejšnje življenje obdolženca in ker je glede na zgoraj povzeto izkazano, da je obdolženi A. A. bil kar 9-krat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja, kar nedvomno kaže na njegov odnos do spoštovanja predpisov in upoštevanja pravnega reda, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam obdolženega A. A., da predhodne obsodbe nimajo nobene zveze z očitanim kaznivim dejanjem in da sodišče zmotno zaključuje, da so pri njem izkazane negativne osebne lastnosti.

16.Neutemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega, da naj bi imel po lastnem mnenju urejene družinske oziroma življenjske razmere, saj je tudi te ugotovilo, vendar jih je presojalo drugače, kot jih vidi sam obdolženec. Vsekakor pa zaključki izpodbijanega sklepa glede ponovitvene nevarnosti niso pomanjkljivi in nerazumljivi ter v nasprotju z dokazi v spisu, kot to neutemeljeno sodišču očitata tako obdolženi A. A. kot tudi njegova zagovornica, ki neutemeljeno trdita, da je izpodbijani sklep tudi v tem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

17.Okoliščina, da obdolženi A. A. do sedaj še nikoli ni storil takšnega kaznivega dejanja, da bi bil zaradi tega mogoč zaključek o ponavljanju kaznivih dejanj, in da zato niso podane takšne negativne osebne lastnosti, kot jih ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, ter da podaljševanja pripora ne opravičuje niti samo kaznivo dejanje niti zagrožena zaporna kazen niti količina bankovcev niti njihova vrednost, zaradi česar ni mogoče sklepati na predrznost, vztrajnost in zavržnost ter trdno odločenost, predstavljajo zgolj oceno zagovornice, kateri pa pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ne more slediti.

18.Za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi ni potrebno, da bi sodišče v obrazložitvi določno opredelilo, v odnosu do koga naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, kot neutemeljeno pričakuje zagovornik obdolženega B. B., zlasti ko gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za zelo širok krog potencialnih posrednih oškodovancev. Glede na zgoraj povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B. B., da sodišče razlogov za ponovitveno nevarnost ni izkazalo v zadostni meri ter da se do vseh navedenih dejstev v zvezi s subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami ponovitvene nevarnosti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v celoti in zadostni meri opredelilo. Tako te navedbe kot trditve v pritožbi oziroma izraženo nestrinjanje, da teža, način storitve in okoliščine kaznivih dejanj ne izkazujejo ponovitvene nevarnost, ker tudi ni dokazano, da je obdolženi dejansko storil očitana kazniva dejanja, saj ne obstajajo dokazi, da je dejanja dejansko storil on, ostajajo zgolj na splošni ravni, brez konkretiziranih poudarkov o tem, katerih dejstev naj sodišče ne bi ugotovilo oziroma katera dejstva v zvezi s ponovitveno nevarnostjo naj bi ugotovilo zmotno. Nikakor pa se glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o predkaznovanosti obdolženega B. B. ni mogoče strinjati s pritožbeno trditvijo, da prejšnje življenje obdolženega B. B. ne nakazuje na to, da bo obdolženec v bodoče očitana kazniva dejanja ponavljal.

19.Glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora je sodišče prve stopnje ocenilo, da teža očitanega jima kaznivega dejanja in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, pretehta nad pravico obdolžencev do osebne svobode ter da so navedbe obrambe obeh obdolžencev, da pripor ni sorazmeren ukrep, neutemeljene. Pritrditi je zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor v tem trenutku edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost javnega prometa, monetarnega sistema ter posredno tudi premoženja posameznikov in gospodarskih družb, pri katerih se lahko ponarejeni bankovci unovčujejo, saj bi obdolženca z vrnitvijo v dosedanje življenjsko okolje lahko nadaljevala z izvrševanjem kaznivega dejanja, zlasti glede na to, da sta delovala skupaj in z namenom unovčitve hranila skupno 49 ponarejenih bankovcev po 200 EUR.

20.Ker gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za ogrožanje gospodarstva in monetarnega sistema tako Slovenije kot EU, kar ima v posledici tudi ogrožanje večjega števila potencialnih oškodovancev posameznikov in gospodarskih subjektov, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da odvzem svobode pri obravnavanem kaznivem dejanju ni sorazmeren s pravico oškodovancev, ker naj z očitanim kaznivim dejanjem ne bi bila toliko neposredno ogrožena varnost ljudi, da bi opravičevala poseg v osebno svobodo kot ustavno pravico posameznika. Četudi se je na načelni ravni mogoče strinjati s stališčem, da je odvzem prostosti opravičljiv bolj pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo, kjer zadošča že manjša stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot to navaja obdolženi A. A. v svoji pritožbi, pa to ne pomeni, da to ne more biti izkazano pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja. Tako obdolženi A. A. kot tudi njegova zagovornica glede na zgoraj povzete razloge sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da izpodbijani sklep nima nobenih konkretnih razlogov glede neogibne potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora ter da je zaradi tega pomanjkljiv, nerazumljiv in obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V nasprotju s stališčem pritožnikov tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da pripor ne predstavlja pregrobega posega v osebno svobodo obdolženega A. A., kot neutemeljeno navaja njegova zagovornica v pritožbi.

21.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B. B., da sodišče ni izkazalo, da naj bi bil z odreditvijo pripora podan razlog sorazmernosti, in da naj bi bilo zlo, ki bo z omejitvijo svobode gibanja oziroma osebne svobode povzročeno obdolženemu, neprimerno večje od zla oziroma posledic, povezanih z dejanji, ki se mu očitajo. Razmere v zaporih, na katere se sklicuje zagovornik, namreč ne morejo predstavljati razloga za drugačno presojo glede neogibne potrebnosti, sorazmernosti in nujnosti takšnega ukrepa. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu z dne 21. 6. 2024, obširno navajanje statističnih podatkov o slabih življenjskih razmerah v slovenskih zaporih in vplivu teh na obdolženčevo zdravje ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča o primernosti, nujnosti in neogibni potrebnosti pripora zoper obdolženega B. B., saj razmere v priporu ne morejo biti predmet pritožbene presoje sodišča.

22.Prav tako so neutemeljena prizadevanja zagovornika in zagovornice za nadomestitev pripora s hišnim priporom, saj je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da zoper obdolženca ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da niti s hišnim priporom ne bi bilo mogoče doseči cilja, tj. zagotoviti varnost gospodarstva in monetarnega sistema EU ter premoženja širšega kroga ljudi, ker bi se obdolženca v primeru izpustitve na prostost vrnila v dosedanje življenjsko okolje, kar bi jima omogočilo, da nadaljujeta z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je glede na podatke o njuni predkaznovanosti utemeljeno pričakovanje, da z izvrševanjem kaznivih dejanj očitno ne nameravata prenehati, ko pa tudi po izvršitvi zapornih kazni nista spremenila svojega načina življenja. V drugačno presojo ne prepričajo ponovno pritožbeno izpostavljene okoliščine glede obdolženega B. B., da skrbi za dva mladoletna otroka, da si je uredil prebivališče in se zaposlil pri Vrtnarstvu ... na ... ter da bi bilo moč učinek odrejenega pripora v smislu preprečitve ponovitve dejanj ustrezno doseči tudi z odreditvijo hišnega pripora. Prav tako ni mogoče slediti stališču zagovornice obdolženega A. A., da bi bil hišni pripor z omejitvijo stikov z osebami, ki ga ne oskrbujejo, primeren in zadosten ukrep tudi pri obdolženem A. A., niti pritožbenim navedbam, da drugačni zaključki napadenega sklepa, tj. da je pripor edini primeren in neogiben ukrep zoper obdolženega A. A., predstavljajo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev 199.a in 201. člena ZKP.

23.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki pritožnikov niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 243

2Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 34223/2024, z dne 17.10.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.34223.2024