Jedro

Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran.

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe disciplinske komisije z dne 29. 11. 2013 v povezavi s sklepom z dne 8. 1. 2014 in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 703,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so mu bile kršene pravice med disciplinskim postopkom, ker Komisija za pritožbe ni obravnavala njegove pritožbe. Ne soglaša z obrazložitvijo sodišča v 8. točki sodbe, da zato, ker teče en postopek pritožbe, ni treba obravnavati vseh pritožb. Meni, da je treba obravnavati vse pritožbe, poleg pritožbe pooblaščenca tudi pritožbo stranke osebno. Nadalje navaja, da je tožena stranka celo zatrjevala, da je bila vloga tožnika nepopolna, kar pomeni, da bi moral organ, ki je prejel takšno pritožbo, v skladu s procesnimi določbami pozvati tožnika k dopolnitvi pritožbe in jo zavreči, če je ne bi dopolnil. Navaja, da ni bilo meritorno odločeno o njegovi pritožbi ne s strani Komisije za pritožbe ne s strani sodišča, saj iz odločbe komisije izhaja, da je ta odločila le o pritožbi pooblaščenca. Zatrjuje kršitev pravice iz 25. člena Ustave RS. Nadalje meni, da je postopek zastaral oziroma so pretekli prekluzivni roki za izvedbo postopka. Po njegovem mnenju odločitev organa druge stopnje ni mejni trenutek, temveč bi moral biti izpolnjen dodatni pogoj, da organ izkaže, da je tudi tisti dan odpravil odločbo, saj se lahko drugače manipulira z datumi. Zanika tudi, da bi storil očitani disciplinski prekršek, in se sklicuje na izpoved A.A., da tožnik ni spal, zato ne drži očitek iz odločb, da je spal. Sklicuje se na nadaljevanje izpovedi te priče, med drugim, da je vedel za prakso med policisti in vodji izmen, da se policisti med seboj dogovarjajo za koriščenje počitka in da je bila takšna praksa dopuščena s strani nadrejenih. Meni, da bi moral delodajalec najprej prepovedati takšno prakso koriščenja odmora in izdati nesporna navodila, če bi hotel kaznovati kršenje navodil, sicer gre za zavajanje in šikaniranje. Navaja, da je navedeni povedal, da je kršitev tožnika v tem, da ni obvestil vodje izmene o koriščenju odmora in ne samo koriščenje odmora. Kršitev, ki je bila očitana tožniku, je po njegovem mnenju povsem druga, kot izhaja iz odločb. Nadalje meni, da tudi opustitev obvestila vodji izmene ni kršitev glede na prakso koriščenja odmora, ker je priča A.A. povedal, da je moral priti na prehod neopazno, da ga tudi vodja izmene ne bi opazil in opozoril ostalih delavcev, kar pomeni, da je lahko vodja izmene v vsakem trenutku dobil delavca za opravljanje dela. Glede na navedeno meni, da ni storil očitane kršitve. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odgovornosti tožnika za lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.; ZJU), ker je 27. 9. 2013 kršil delovne obveznosti s tem, da je v času med 3.45 in 4.05 odšel v prostor za pregled oseb, legel na leseno klop, odložil opasač s službeno pištolo na omarico, z notranje strani zaprl vrata za seboj in zaspal. Očitalo se mu je neupravičeno zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom ter neizpolnjevanje delovnih nalog oziroma, da je nevestno in nepravočasno in malomarno opravljal svoje delovne in druge obveznosti, opredeljene z akti delodajalca. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 124. člena ZJU mu je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2013. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe o disciplinskem ukrepu zavrnilo. Odločitev je pravilna, sodišče prve stopnje pa je navedlo tudi pravilne razloge zanjo, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka kršila pravila disciplinskega postopka, ker naj ne bi obravnavala tudi pritožbe, ki jo je vložil tožnik sam. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: komisija) pri odločanju o pritožbi, ki jo je vložil pooblaščenec tožnika, preučila celotno spisovno dokumentacijo, vključno s pritožbo tožnika in s sklepom z dne 8. 1. 2014 sprejela celovito odločitev, s katero je odločila o obeh pritožbah. Zavzelo je pravilno stališče, da to izhaja iz vsebine obrazložitve sklepa, v katerem se je komisija opredelila do vseh navedb iz pritožb tožnika in njegovega pooblaščenca, ki sta si po vsebinskih razlogih podobni. Tožnik tej ugotovitvi sodišča prve stopnje ne oporeka. V pritožbi ne navaja, da se komisija ne bi opredelila do pritožbenih trditev, ki jih je navedel v svoji pritožbi, prav tako pa ne navede, upoštevanje katerih pritožbenih navedb iz pritožbe, ki jo je vložil sam, bi privedlo do zanj ugodnejše odločitve v disciplinskem postopku. Tožnik ne zatrjuje, da komisija ne bi obravnavala katerega izmed pritožbenih očitkov, ki jih je v pritožbi navedel njegov pooblaščenec, posledično je komisija odgovorila tudi na v bistvenem enake pritožbene navedbe v pritožbi, ki jo je vložil sam tožnik. Zgolj dejstvo, da komisija ni izrecno navedla, da je obravnavala tudi to pritožbo, ne pomeni takšne kršitve postopka, zaradi katere bi bil izdani sklep komisije nezakonit. Bistvo pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS je v tem, da se po vsebini obravnavajo pritožbene navedbe navedbe strank, da bi bilo v predmetni zadevi to kršeno, pa tožnik ne trdi, zato ta kršitev ni podana.

7. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi disciplinski postopek zastaral, oziroma na potek prekluzivnih rokov za izvedbo postopka. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS, je pri razlagi 128. člena ZJU treba upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določbah prvega odstavka 139. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena inšpektorja ali reprezentativnega sindikata organu. Tako je treba določbe 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran (odločba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 120/2016 z dne 7. 6. 2016). Prav tako se po sodni praksi Vrhovnega sodišča (odločbi opr. št. VIII Ips 201/97 z dne 10. 3. 1998 in VIII Ips 350/2005 z dne 10. 10. 2006) šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da nima nobenega razloga, da ne bi verjelo, da je komisija res odločala tistega dne, ki je naveden na sklepu. Tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni ponudil nobenih konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dvomiti v to, da je bila odločitev komisije sprejeta 8. 1. 2014, zaradi česar ni utemeljeno njegovo zavzemanje, da bi morala tožena stranka izkazati, kdaj je bil sklep komisije z dne 8. 1. 2014 odpravljen. Zgolj zaradi abstraktne možnosti navedbe drugačnega datuma na sklepu tožena stranka ni bila dolžna dodatno dokazovati, da je bil sklep s strani komisije sprejet prav 8. 1. 2014, kar je zadnji dan pred zastaranjem vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 350/2005 z dne 10. 10. 2006).

8. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je očitano lažjo disciplinsko kršitev storil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi vodja izmene moral vedeti, kdaj posamezni delavec koristi 45-minutni odmor med delovnim časom, v konkretnem primeru pa ga tožnik o tem ni obvestil, kar predstavlja kršitev delovnih obveznosti. To je bilo tožniku tudi očitano v disciplinskem postopku. Tožnik se odgovornosti za ugotovljeno kršitev ne more razbremeniti s sklicevanjem na stalno prakso dogovarjanja za koriščenje počitka med samimi policisti pri toženi stranki in na dejstvi, da ni spal ter da bi ga vodja izmene v primeru, da bi ga potreboval, lahko takoj priklical nazaj na delo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral koristiti odmor med delovnim časom v za to predvidenem prostoru, ne pa v prostoru, v katerem ga je našel A.A.. Tej ugotovitvi tožnik v pritožbi ne nasprotuje.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.