Jedro

Ker je tožnica uveljavljala v tožbi več zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, je treba ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice A. Ž. in tožencu F. K. naložilo plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 13.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznavajo poslovne banke za devizne vloge na vpogled. S sodbo je tožencu tudi naloženo plačilo odškodnine tožnici za nepremoženjsko škodo v znesku 100.000 SIT ter plačilo zneska 25.500 SIT, to je povrnitev polovice stroškov vknjižbe darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Prvostopenjska sodba še ugotavlja obstoj tožničine pridržne pravice na nepremičnini vl. št. 658 k.o... in nalaga tožencu povrnitev 281.044,30 SIT pravdnih stroškov tožnici.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti 13.500 DEM in 125.500 SIT, razveljavilo pa je sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev pridržne pravice in na odločitev o pravdnih stroških.

Zoper drugostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo, izrecno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V reviziji navaja, da je izpodbijana sodba krivična, saj mu je tožnica izročila samo 5.500 DEM kot darilo. Drugega denarja od nje ni dobil, tožnice ni pretepel in je ni poškodoval, za razveljavitev darilne pogodbe pa je kriva tožnica sama, zato ji ni dolžan ničesar povrniti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Pravdni postopek na prvi stopnji se je končal s sodbo in sklepom z dne 7.4.2000 ter dopolnilno sodbo z dne 17.1.2001, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe je vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi. Ker je tožnica v tožbi uveljavljala zoper toženca več zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, ni bila izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se pravica do revizije določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, tako kot določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Tožnica je zahtevala vrnitev darila oziroma posojila 16.000 DEM, kar je po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe dne 3.11.1992 predstavljalo 941.732,35 SIT. Na drugi, to je odškodninski podlagi, je tožnica zahtevala plačilo zneska 200.000 SIT in kasneje 310.000 SIT ter nadalje povrnitev stroškov darilne pogodbe v višini 51.000 SIT in povrnitev stroškov selitve v višini 36.000 SIT. Nobeden od teh posameznih zahtevkov ne presega 1.000.000 SIT, torej strankam glede na vrednost tožbenih zahtevkov ni bila zagotovljena pravica do revizije. Ker pa je bilo tožbenemu zahtevku le delno ugodeno, navedeno še toliko bolj velja za izpodbijani del pravnomočne sodbe. Ta znaša 13.500 DEM oziroma 794.586,68 SIT glede na srednji tečaj Banke Slovenije na dan vložitve tožbe in 125.500 SIT. Nobeden od navedenih zneskov gledano samostojno (41. člen ZPP) ne presega 1.000.000 SIT, zaradi česar revizija v tej pravdi ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato toženčevo revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).