Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno kot pravnoodločilno za presojo verjetnosti obstoja terjatve v smislu določbe 1.odstavka 272. člena ZIZ izpostavilo določbo 388. člena ZGD, po kateri sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina po 385. členu ZGD, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna. ZGD daje v takšnem primeru vsakemu manjšinskemu delničarju pravico, da sodišču predlaga določitev primerne odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 56,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se skupščinski sklep št. 3, ki je bil sprejet dne 29. 8. 2006 na 9. skupščini družbe G. d.d. začasno zadržal, začasna odredba pa naj bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti pravdnega postopka, ki poteka na podlagi izpodbojne tožbe z dne 28. 9. 2006. Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve niti nevarnosti po 2.odstavku 272.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ugotovilo je, da bi z izdajo začasne odredbe nastala škoda za toženo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi trdila, da je tožena stranka dne 29. 8. 2006 na 9. skupščini pod tretjo točko sprejela sklep, da se na predlog glavnega delničarja S., d.d., ki je imetnik delnic, ki presegajo 90 % osnovnega kapitala družbe, delnice preostalih delničarjev prenesejo na glavnega delničarja ter v povezavi s tem, da z vpisom sklepa o prenosu delnic v register preidejo vse delnice manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, glavni delničar pa je dolžan po vpisu sklepa o prenosu delnic v sodni register plačati manjšinskim delničarjem denarno odpravnino v znesku 4159,00 SIT za vsako delnico. Trdila je, da je vrednost delnice ocenjena prenizko, ker je dejanska vrednost podjetja bistveno višja od ugotovljene. Zato je bila s sprejetjem zgoraj navedenega sklepa povzročena škoda manjšinskim delničarjem. Predlagala je razveljavitev sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno kot pravnoodločilno za presojo verjetnosti obstoja terjatve v smislu določbe 1.odstavka 272. člena ZIZ izpostavilo določbo 388. člena ZGD, po kateri sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina po 385. členu ZGD, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna. ZGD daje v takšnem primeru vsakemu manjšinskemu delničarju pravico, da sodišču predlaga določitev primerne odpravnine.

Ker torej ZGD v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko potrditvah predlagatelja odpravnina ni primerna, izrecno izključuje možnost izpodbijanja skupščinskega sklepa iz navedenega razloga, terjatev tožeče stranke (zahtevek na razveljavitev skupščinskega sklepa) ni verjetno izkazana, kot je to pravilno zaključilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da tožeča stranka ni navedla nobenega izmed razlogov, ki so v ZGD določeni kot razlogi za izpodbojnost sklepa skupščine.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopno sodišče očitno pomotoma napačno navedlo, da iz tožbe izhaja, da je bila vrednost delnic ocenjena "previsoko" (namesto pravilno prenizko). Da gre za pomoto, je razvidno iz obrazložitve sklepa, saj sodišče obravnava situacijo, ko odpravnina, ki jo je ponudil glavni delničar, po mnenju manjšinskega delničarja ni primerna.

Trditve pritožnika, da je prvostopno sodišče kršilo procesno pravo, ker na predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ni odločilo v zakonskem roku, češ da tega ni storilo niti pred iztisnitvijo malih delničarjev in izbrisom iz delniške knjige v KDD dne 20.11.2006, temveč šele postfestum, dne 18.1.2007, pa pritožbeno sodišče pripominja, da tožeča stranka zaradi tega ni v slabšem pravnem položaju, saj je bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Možnost pravnega varstva pa je bila tožeči stranki dana.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, ki so določeni v 2.odstavku 272. člena ZIZ in z razlogi sodišča v tem delu.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pri tem ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo predlagatelja zavrnila in izpodbijani sklep potrdila (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, je dolžan povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 56,00 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora v višini 100 odvetniških točk, 20 % DDV ter 2 % manipulativne stroške. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.