Jedro

Upoštevajoč 120. člen ZDR se delavec, zaposlen pri zasebnem delodajalcu, s pogodbo o zaposlitvi ne more veljavno odpovedati pravici do povračila stroškov prevoza na delo in z dela po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek na Ptuju razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške prevoza na delo in z dela za obdobje od meseca aprila 1999 do januarja 2000 v skupnem znesku 48.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od posameznega mesečnega zneska, kot je določeno v izreku izpodbijane sodbe od 15. dne naslednjega meseca dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. V presežku je zahtevek za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v višini 48.396,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2000 dalje do plačila, na žiro račun odvetnice I. Č., v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi dne 26.3.1999. 12. točka omenjene pogodbe določa, da delodajalec ne vrača stroškov prevoza na delo in z dela. Le pod tem pogojem je bil delodajalec voljan dogovoriti in skleniti delovno razmerje s tožečo stranko; s tem se je tožnik takrat strinjal in je bil na to določbo pogodbe posebej opozorjen. Nadalje pritožba uveljavlja, da sodna praksa že dalj časa stoji na stališču, da pravica do povračila stroškov prevoza na delo ni neodtujljiva pravica, ki se ji delavec lahko odpove. To je tožnik storil s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, ki opira odločbo na določbe Splošne kolektivne pogodbe; zmotno se je oprlo na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, ko bi moralo uporabiti panožno, to je Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov, livarn ter kovinsko in elektroindustrijo. Ker ne gre za neodtuljivo pravico, se je delavec lahko odpovedal povračilu stroškov prevoza na delo. Ni res, kot zmotno zaključuje sodišče, da je določilo pogodbe o zaposlitvi o nevračanju potnih stroškov nično.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je povračilo stroškov prevoza na delo in z dela materialna pravica iz delovnega razmerja; materialnim pravicam se delavec ne more odpovedati, odpove se lahko le sodnemu varstvu; to pomeni, da prosto razpolaga le s tem, ali bo od delodajalca zahteval povračilo stroškov prevoza, ki mu pripadajo po kolektivni pogodbi. Ni nobenega razloga oziroma motiva tožnika, da ne bi imel pravice do povračila stroškov prevoza, kot je določeno s kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče opozarja na 120. člen ZDR, ki določa, da v pogodbi o zaposlitvi ne morejo biti dogovorjene manjše pravice, obveznosti in odgovornosti, kot so določene z zakonom, predpisi in kolektivno pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo in se tožena stranka ne more utemeljeno sklicevati na tožnikovo odpoved tej pravici v pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.