Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo dejansko nahajal na Hrvaškem, in ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Slovenija ali Hrvaška, v katero je vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BiH, je tožniku utemeljeno omejila gibanje. Obrazložila je tudi, da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zanesljivo zagotoviti, da bo tožnik zares ostal na območju Slovenije, zato po presoji sodišča ne gre za nesorazmeren in nepotreben ukrep.

Tožbeno stališče, da bi se moralo v času omejitve gibanja že vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ni pravilno, prvi odstavek 59. člena ZMZ namreč tega ne zahteva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 10. 10. 2013 od 14.10 ure do dne 10. 1. 2014 do 14.10 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, je tožnika obravnavala Policijska postaja A. Na podlagi policijske depeše je bilo ugotovljeno, da je tožnik 8. 10. 2013 ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo peš po gozdni makadamski cesti. V razgovoru s tožnikom so policisti zbrali obvestila, in sicer, da je živel v Nemčiji, zaradi pretepa bil tam v zaporu, nato pa so ga deportirali nazaj na Kosovo. Ker je bila hiša porušena, si je bivališče poiskal pri Romih. Tam je spoznal B.B., s katerim sta pred enim tednom skupaj odšla iz Kosova v Srbijo ter nato do državne meje s Hrvaško. Državno mejo med Republiko Srbijo in Republiko Hrvaško sta prestopila ilegalno peš po gozdu. Policisti so v postopku z obema pri njiju našli tudi dokaze za zadrževanje na Hrvaškem. Prav tako sta oba opisala tudi ilegalno pot iz izvorne države preko Hrvaške do Slovenije. Iz uradnih evidenc tožene stranke je bilo tudi ugotovljeno, da je Nemčija zoper tožnika razpisala ukrep zavrnitve vstopa v Schengensko območje.

Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na 2. alineji prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik dejansko pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Tožena stranka bo v dublinskem postopku preverjala pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje s strani Republike Hrvaške. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa je to Republika Hrvaška, v katero je vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BiH ter preko nje ilegalno vstopil v Slovenijo, se je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES. Ukrep omejitve gibanja iz tega razloga je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na izvršitev predaje, saj je v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje, ali je poskušal na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito, odgovoril, da tam ni prosil za mednarodno zaščito in da niti ni vedel, da je Hrvaška članica Evropske unije. Na vprašanje, ali misli, da na Hrvaškem ne bi mogel zaprositi za mednarodno zaščito, je odgovoril, da nikoli ni slišal, da se lahko za mednarodno zaščito zaprosi na Hrvaškem, zato tam tega ni storil. Tožnik je iz tretje države v državo članico EU vstopil ilegalno. Pri podaji prošnje je rekel, da je iz Srbije najprej odšel v BiH, nato pa iz BiH ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško. Razlog za to, da je bil deportiran iz Nemčije na Kosovo je po tožnikovih navedbah ta, da je bila izdana negativna odločba za mednarodno zaščito in pa razlog, zaradi katerega je bil v zaporu.

V konkretnem primeru so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Tožnik je navedel, da je v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno. Na Hrvaškem po njegovi izjavi ni prosil za mednarodno zaščito zato, ker ni vedel, da je Hrvaška članica Evropske unije. Na vprašanje, zakaj na Hrvaškem ni in zakaj tam ne bi mogel zaprositi za mednarodno zaščito, pa na nobeno vprašanje ni konkretno odgovoril. Tožena stranka se je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce. S tako omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Republiki Hrvaški. Z ilegalnim prehajanjem državnih meja tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Ker iz vsega navedenega izhaja, da se je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem in je imel tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito, kar pa ni storil in to zelo pavšalno pojasnil, se je tožena stranka odločila, da je omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce nujna.

Tožnik v tožbi opozarja na to, da skladno z 59. členom ZMZ tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem ukrepu je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. V konkretnem primeru tožena stranka ni odločila v skladu z namenom, s katerim je bilo pooblastilo dano, da prosilcem omeji gibanje. Tožena stranka je prepričana, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal, ker je v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ni vedel, da je Hrvaška članica Evropske unije in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Nelogičen je sklep tožene stranke, da tožnik ne bi počakal na morebitno predajo Hrvaški iz razloga, ker tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni vedel, da se Hrvaška nahaja v Evropski uniji. Tožnik se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 423/2011, kjer je navedeno, da za izrek ukrepa omejitve gibanja ne zadostuje zgolj ugotovitev, da so podani razlogi oziroma dejstva, zaradi katerih je gibanje mogoče omejiti, temveč mora izrečeni ukrep temeljiti na drugih okoliščinah in lastnostih prosilca, zaradi katerih je takšen ukrep potreben. Tožena stranka sicer zelo skopo omenja, da tožnik z ilegalnim prehajanjem državnih meja kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je izrazito begosumen, saj bi bili potem vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Zgolj dejstvo, da je tožnik ilegalno prehajal meje, ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Razen tega sam ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se ga kljub nezakonitemu prečkanju meje ne obravnava zaradi prekrška. Izpodbijani sklep je tudi brez ustrezne obrazložitve o nujnosti takšnega ukrepa – tožena stranka se v sklepu navezuje zgolj na dejstvo, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem in tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. To, da se je prej nahajal na Hrvaškem in tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ni eden izmed zakonskih pogojev za omejitev gibanja, niti vsebinski namen, zaradi katerega ima tožena stranka možnost, da prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje. Prav tako tožena stranka v sklepu ne utemelji, zakaj ne bi bilo mogoče prisotnosti tožnika zagotoviti z milejšim ukrepom, denimo z omejitvijo gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani, kar pomeni, da je neskladen z načelom sorazmernosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 22. 10. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je iz Kosova potoval v Srbijo z avtobusom do C., od C. pa prav tako z avtobusom v Č., kjer je dve noči prespal. V zgodnjih jutranjih urah je preko mostu skupaj z delavci prečkal most in prišel v Bosno. Tam je sicer mejna kontrola, vendar pa zaradi navala delavcev ni takega nadzora. Od tam je potoval najprej do D., kjer je bil eno noč na železniški postaji, nakar je potoval naprej do E. V gozdu ob meji so spali in preverjali, na kakšen način je možno prečkati mejo. Mejo so prečkali ponoči, izven mejnega prehoda, po gozdu. Hodili so do neke avtobusne postaje in potem nadaljevali pot z avtobusom do F. Iz F. so šli z avtobusom do E. Tam je prijatelj srečal nekaj ljudi in se pogovarjal, na kakšen način bi prečkali mejo in prišli do Ljubljane. Z njimi se je dogovoril da plača 400,00 EUR po osebi in so se peljali do neke gozdne poti, po kateri se pride v Slovenijo. Povedali so, kje morajo hoditi. Ne ve, koliko časa so hodili, vendar so jim rekli, da jih bodo čakali na drugi strani. S tem v zvezi je tožnik povedal, da je njegovega prijatelja obiskal njegov oče in mu povedal, da neki ljudje še vedno hočejo denar, češ da so jih izdali in da če se vrnejo na Hrvaško, jih bodo na Hrvaškem ubili. Ko so prečkali mejo, so nadaljevali pot, potem pa so na cesti naleteli na policiste in prosili za azil. Na Hrvaškem za azil ni zaprosil zato, ker ni vedel, da se lahko na Hrvaškem prosi za azil. Namenjen je bil v Slovenijo in to je bil njegov končni cilj. Ne ve, kam bi jih sprovajalci odpeljali, če bi jih na meji pobrali z avtomobilom. Če bi vedel, da se lahko v Republiki Hrvaški prosi za azil, prav tako ne bi prosil za azil, ker je bil odločen priti v Slovenijo.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. Iz odločbe 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ izhaja, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz citirane določbe izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik dejansko pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški in ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa je to Republika Hrvaška, v katero je vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BiH ter preko nje ilegalno vstopil v Slovenijo, se je tožena stranka pravilno odločila, da se tožniku omeji gibanje. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da bo z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in da bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Republiki Hrvaški.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi se moralo v času omejitve gibanja že vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Prvi odstavek 59. člena ZMZ tega ne zahteva. Ni nelogičen sklep tožene stranke, da tožnik ne bi počakal na morebitno predajo Hrvaški iz razloga, ker tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, kot se navaja v tožbi. Smiselnost tega dela obrazložitve je v tem, da če bi tožnik želel na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito, bi že tam zaprosil zanjo in ker tega ni storil, je tožena stranka smiselno sklepala, da nima želje, da bi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in da torej obstajajo razlogi za sklepanje, da ne bi počakal na predajo Hrvaški, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. V zvezi s tožnikovo navedbo, da tožnik ni vedel, da se na Hrvaškem lahko prosi za azil, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na sodišču rekel, da tudi če bi vedel, da se lahko v Republiki Hrvaški prosi za azil, prav tako ne bi prosil za azil, ker je bil odločen priti v Slovenijo. Sicer pa tožena stranka ni zgolj iz tega razloga tožniku omejila gibanja, saj na zadnji strani izpodbijanega sklepa navaja kot razlog tudi to, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem državnih meja pokazal na begosumnost. Sklep o omejitvi gibanja ne temelji zgolj na tem, ker so podani razlogi iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ampak je tožena stranka v zadostni meri pojasnila tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da je takšen ukrep potreben.

V zvezi z tožbeno navedbo, da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik begosumen, pa sodišče opozarja na stališče ustavnega sodišča v odločbi št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, kjer je navedeno, da preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) sicer lahko pomeni ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila nujnost takšnega ukrepa in tega ukrepa ni navezala zgolj na dejstvo, da se je tožnik pred prihodom nahajal na Hrvaškem in tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka ni utemeljila sklepa zgolj na tem, da se je tožnik tam nahajal, ampak kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tudi zaradi ilegalnega prehajanja državnih meja. Dejstvo, da se je tožnik prej nahajal na Hrvaškem in tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ni eden izmed zakonskih pogojev za omejitev gibanja, vendar pa je v konkretnem primeru tožnik po svoji lastni navedbi že ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, to je Republike Hrvaške, v katero je prišel ilegalno iz tretje države. Torej so zakonski pogoji za omejitev gibanja podani.

Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da v sklepu ni pojasnjeno, zakaj ne bi bilo mogoče prisotnosti tožnika za morebitno predajo Hrvaški zagotoviti z milejšim ukrepom, kot je omejitev gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani. Tožena stranka je to pojasnila s tem, ko je v zadnjem odstavku obrazložitve navedla, da bo z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca Republiki Hrvaški. Ta del obrazložitve je treba razumeti v tem smislu, da je izključno z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zanesljivo zagotoviti, da bo prosilec zares ostal na območju Republike Slovenije. Sodišče zato meni, da omejitev gibanja na Center za tujce ni nesorazmeren in nepotreben ukrep.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.