Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki od posameznih zneskov kapitaliziranih zamudnih obresti prisodilo nadaljnje zamudne obresti že za obdobje pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68887/2009 z dne 25. 5. 2009 razveljavi v prvem odstavku za zakonske zamudne obresti - od zneska 125,52 EUR za čas od 22. 5. 2009 do 25. 5. 2009, - od zneska 458,13 EUR za čas od 16. 4. 2008 do 25. 5. 2009, - od zneska 2.089,70 EUR za čas od 14. 12. 2008 do 25. 5. 2009, - od zneska 1.703,64 EUR za čas od 9. 1. 2009 do 25. 5. 2009, - od zneska 422,41 EUR za čas od 16. 10. 2006 do 25. 5. 2009 in - od zneska 713,86 EUR za čas od 16. 1. 2007 do 25. 5. 2009 in se tožbeni zahtevek v tem delu z a v r n e. II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68887/2009 z dne 25. 5. 2009 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 8.851,11 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov in za obdobje kot je specificirano v točki I sodbe ter tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR s pripadki (točka I izreka). V umaknjenem delu, to je za znesek 26.397,37 EUR s pripadki, je sklep o izvršbi razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v višini 2.843,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper odločitev pod točko I, razen za znesek glavnice v višini 2.840,31 EUR, ter točko III izreka, vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom 2.840,31 EUR ter glede vseh obresti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo sorazmerni del stroškov pravdnega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da bi bila glavnica v višini 8.851,11 EUR za toženo stranko nesporna. Zanjo je nesporna le glavnica v višini 2.840,31 EUR. To izhaja iz pisnih navedb tožene stranke in to glavnico je imel v mislih tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ko je izjavil, da glavnica ni sporna, da pa so sporne obresti. Zamudne obresti po obračunih št. 009-033 v višini 125,52 EUR, št. 008-029 v znesku 458,13 EUR, št. 008-077 v znesku 497,54 EUR, št. 008-156 v znesku 2.089,70 EUR, št. 008-217 v znesku 1.703,64 EUR, št. 006-0080 v znesku 422,41 EUR in št. 006-0130 v znesku 713,86 EUR je tožeča stranka vštela v glavnico, sodišče pa ji je v nasprotju z zakonom prisodilo zakonske zamudne obresti od zakonskih zamudnih obresti tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Tega sodišče ne bi smelo spregledati, čeprav se je postavilo na stališče, da med strankama dogovora o obračunu obresti ni bilo, saj to predstavlja kršitev materialnega prava. Sodišče je napačno presodilo, da dogovora med pravdnimi strankami o nezaračunavanju zamudnih obresti ni bilo. Takšna presoja temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica neizvedenega dokaza z zaslišanjem D. C. in napačne presoje verodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A. K. Dokazna ocena njene izpovedbe je abstraktna in neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne pojasni, v čem je bila priča neprepričljiva, v čem je njena izpoved nelogična ter s katerimi dokazi je neskladna. Opozarja, da je zatrjevani dogovor življenjsko in poslovno logičen. Izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke ni prepričljiva in verodostojna, kar izhaja iz prepisa njegove izpovedbe. Iz listin in izpovedbe T. P. nadalje izhaja, da do vložitve predloga za izvršbo tožeča stranka tožene stranke ni bremenila za zamudne obresti. Enako izhaja iz izpisa odprtih postavk z dne 31. 12. 2008. Tožena stranka je prepričana, da zakoniti zastopnik v prisotnosti priče A. K. ne bi mogel zanikati dogovora, ki ga glede zakonskih zamudnih obresti zatrjuje tožena stranka in bi zato sodišče glede na popolnoma kontradiktorne izpovedbe moralo izvesti soočenje. Neutemeljen je nadalje očitek, da pritožnica ni posredovala naslova priče D. C., saj je tožena stranka kot prava nevešča, sodišču na poziv odgovorila po svojem najboljšem vedenju. Pri tem ni vedela, niti ni bila opozorjena, da sodišče dokaza z zaslišanjem priče ne bo izvedlo, če njen naslov ne bo predložen. Tudi ob zaključku glavne obravnave sodišče ni navedlo, da dokaz iz tega razloga ne bo izveden, ampak je vse neizvedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 31. 8. 2011 (list. št. 48) izhaja, da je tožeča stranka po delnem umiku tožbe vztrajala :

1. pri zahtevku za plačilo glavnice v višini 8.851,11 EUR, ki jo sestavlja znesek 2.840,31 EUR (delno še neplačan račun 08/1341 z dne 21. 5. 2008) in seštevek kapitaliziranih zamudnih obresti po obračunih obresti št. 009-033 z dne 21. 5. 2009 v višini 125,52 EUR, št. 008-029 z dne 31. 3. 2008 v višini 458,13 EUR, št. O08-077 z dne 30. 9. 2008 v višini 497,54 EUR, št. O08-156 z dne 25. 11. 2008 v višini 2.089,70 EUR, št. 008-217 z dne 31. 12. 2008 v višini 1.703,64 EUR, št. 006-0080 z dne 30. 9. 2006 v višini 422,41 EUR in št. 006-0130 z dne 31. 12. 2006 v višini 713,86 EUR, skupaj 6.010,80 EUR;

2. pri zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od - posameznih zneskov kapitaliziranih zamudnih obresti za čas od zapadlosti obračuna obresti v plačilo do plačila, - zneska 2.840,31 EUR (delno neplačan račun) od 25. 11. 2010 do plačila in - posameznih zneskov po računih, ki jih je tožena stranka plačala z zamudo in sicer od zapadlosti posameznega računa v plačilo do dneva plačila.

6. Pritožbeno sodišče glede na to, kaj je tožeča stranka vtoževala, soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se izjava zakonitega zastopnika tožene stranke o nesporni glavnici, nanaša na glavnico 8.851,11 EUR in ne le na glavnico 2.840,31 EUR. Pri znesku 6.010,80 EUR, ki je sicer del glavnice, gre namreč za seštevek kapitaliziranih zamudnih obresti, plačilu katerih je tožena stranka ves čas nasprotovala. Tudi na obravnavi dne 11. 11. 2011 je izjavila, da so obresti sporne. Dejstvo, da je tožeča stranka del obresti kapitalizirala in jih prištela glavnici, še ne pomeni, da ne gre več za zahtevek iz naslova obresti.

7. Vendar pa takšno zmotno razumevanje izjave zakonitega zastopnika tožene stranke ni vplivalo na odločanje, saj je sodišče prve stopnje kljub temu obravnavalo ugovor tožene stranke, da zamudnih obresti ni dolžna plačati. Ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da pritožnica ni dokazala, da bi bila s tožečo stranko dogovorjena, da ji le-ta zamudnih obresti ne bo zaračunavala, je posledično pravilno, čeprav iz napačnih razlogov, ugodilo zahtevku tudi glede dela glavnice, ki ga sestavljajo obresti.

8. Pritožbeno sodišče z ugotovitvijo, da tožena stranka dogovora glede (ne)plačila obresti ni dokazala, soglaša in toženkino grajo dokazne ocene zavrača kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Tako ni ocenilo zgolj izpovedb (zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A. K.), pač pa tudi listinske dokaze, predvsem elektronsko sporočilo pod B2 (na katerega se je sklicevala tožena stranka) in nato izvedene dokaze tudi medsebojno primerjalo. Zakaj je sledilo in verjelo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in ne izpovedbi priče A. K., je obrazložilo. Pritožbeni očitek o abstraktni in neobrazloženi dokazni oceni je zato neutemeljen.

9. To, da je priča K. A. potrdila, da ji je zakoniti zastopnik tožeče stranke rekel, da naj najprej poravnajo glavnico, nato pa se bodo pogovarjali naprej in da glavnica še vedno ni v celoti poplačana, tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže, da do dogovora (še) ni prišlo. Resničnost izpovedbe zakonitega zastopnika pa dodatno potrjuje elektronsko sporočilo (priloga B2), ki ne govori o zamudnih obrestih in dejstvo, da D. C., s katero naj bi se tožena stranka pogovarjala, ni imela pooblastila, da bi ji odpustila plačilo zamudnih obresti. Ugotovitev, da dogovor ni dokazan, je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pa neutemeljen.

10. Na to ne more vplivati opozarjanje pritožnice na potek poslovanja in okoliščine, ki naj bi botrovale dogovoru, saj logičnost, da bi tak dogovor bil sklenjen, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, dogovora ne dokazuje. Enako velja za dejstvo, da v izpisu odprtih postavk terjatev iz naslova obresti ni navedena, saj gre pri izpisu odprtih postavk le za seznam odprtih postavk po izdanih računih. Tudi sicer je bil večji del obračunov obresti (primerjaj obračune pod A4, A5, A6, A8, A9 in A10) narejen v letih 2006 in 2008, torej bistveno pred vložitvijo predloga za izvršbo. To zato le še dodatno potrjuje, da do dogovora glede obresti ni prišlo. Glede računov, ki jih je tožena stranka plačala šele v teku tega postopka, pa je tak pomislek tudi sicer nelogičen, saj je bilo šele ob plačilu znano, kakšen znesek zamudnih obresti tožena stranka dolguje.

11. Pritožnica sodišču neutemeljeno očita tudi to, da ni izvedlo zaslišanja priče D. C. oziroma, da je ni opozorilo, da dokaz ne bo izveden, če ne bo predložila novega naslova priče. Po 236. členu ZPP mora stranka, ki predlaga, da naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim navesti tudi njeno prebivališče. V kolikor tega ne stori (ali navede napačen naslov), gre za pomanjkljiv dokazni predlog. V okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) mora sodišče poskrbeti, da se le-ta dopolni. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je toženo stranko z dopisom pozvalo, da sporoči njen pravilen naslov (list. št. 67). V okvir materialno procesnega vodstva pa ne sodi tudi opozarjanje na posledice, če stranka kljub pozivu dokaznega predloga ne dopolni. Pomoč stranki namreč ne more iti tako daleč, da bi sodišče postalo nadomestek kvalificiranega pooblaščenca stranke, kar še posebej velja za položaje v katerih bi stranka, ob ustrezni skrbnosti, na posledice svoje opustitve morala računati.

12. Dejansko stanje pa v posledici tega, da predlagana priča ni bila zaslišana, tudi sicer ni bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Ali se je tožena stranka z D. C. dejansko dogovorila, da ji obresti ne bo potrebno plačati, namreč ni odločilno za razsojo. Predlagana priča, kot je ugotovilo sodišče in kar ni izpodbijano, za tak dogovor ni imela pooblastila. Njeno morebitno drugačno ravnanje zato tožeče stranke ne bi zavezovalo, če ga ne bi odobrila. Da bi tožeča stranka to storila, pa tožena ni zatrjevala.

13. Odločitev o soočenju stranke in priče je sklep procesnega vodstva in ga sodišče lahko izvede tudi, če s strani strank ni predlagano. Bi pa morala pritožnica, če bi želela sodišču prve stopnje očitati, da soočenja ni izvedlo, takšno soočenje v postopku pred sodiščem prve stopnje vsaj predlagati. Ker tega ni storila, so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

14. Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki od posameznih zneskov kapitaliziranih zamudnih obresti prisodilo nadaljnje zamudne obresti že za obdobje pred vložitvijo predloga za izvršbo.

15. Po prvem odstavku 375. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od zapadlih, pa neplačanih obresti, zamudne obresti ne tečejo, če zakon ne določa drugače. Zakon takšno izjemo določa v 381. členu, ko upniku priznava pravico do tako imenovanih procesnih obresti, to je obresti, ki tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za plačilo nateklih, a neplačanih zamudnih obresti.

16. V konkretnem primeru gredo tožeči stranki zato zamudne obresti od zneskov 125,52 EUR, 458,13 EUR, 2.089,70 EUR, 1.703,64 EUR, 422,41 EUR in 713,86 EUR(1) šele od vložitve izvršilnega predloga dalje, to je od 25. 5. 2009 dalje do plačila.

17. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato pritožbi delno ugodilo in odločitev v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka tudi za zakonske zamudne obresti od zgoraj navedenih zneskov za čas od zapadlosti obračunov do vložitve izvršilnega predloga, to je do 25. 5. 2009, in v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela zgolj v delu obrestnega dela, to na odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje ni vplivalo. Pritožbeno sodišče zato v to odločitev ni posegalo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožena stranka je uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena.

(1) Z zahtevkom, ki ga je tožeča stranka postavila v vlogi z dne 31. 8. 2011, ni več zahtevala zakonskih zamudnih obresti od zneska 497,54 EUR po obračunu št. 0008-077, zato sodišče o tem tudi ni odločilo.