Jedro

Navadna škoda je v izgubi ali zmanjšanju določenega premoženja. Pogosto se kaže v izgubi zaslužka za nazaj. Razlika med navadno škodo in izgubljenim dobičkom ni zmeraj jasna, kajti tudi od samega škodnega dogodka dalje se škoda utegne kazati kot izgubljeni dobiček. Vendar pa je poudarek na 3. odst. 189. čl. ZOR (izgubljeni dobiček) očitno v tem, da gre za škodo, ki do odločanja pred sodiščem prve stopnje še ni nastala.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi pod tč. 1 glede zneska 6,372.142,40 SIT (z besedo: šest milijonov tristodvainsedemdesettisoč stodvainštirideset 40/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1994 dalje do plačila, in pod tč. 2 glede pravdnih stroškov.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba pod tč. 1 potrdi (glede zneska 8,064.823,00 SIT (osem milijonov štiriinšestdesettisoč osemstotriindvajset 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1994 dalje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o povračilu gmotne škode, ki jo je sedaj pok. tožnik utrpel zaradi neupravičene obsodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 14,436.965,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1994 dalje do plačila, hkrati pa je odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Višino gmotne škode je ugotovilo tako, da je izračunalo prikrajšanje, ki ga je pok.

tožnik utrpel zato, ker 41 let ni razpolagal z zemljišči in je bil zato prikrajšan za čisti dohodek 210.509,40 SIT letno ali skupaj 8,630.885,40 SIT, s stanovanjsko stavbo in gospodarskim poslopjem pa ni razpolagal 45 let in je bil zato iz tega naslova oškodovan vsako leto za 129.024,00 SIT, ali skupaj 5,806.080,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Tožbeni zahtevek temelji na določbah čl. 541 in 544 bivšega Zakona o kazenskem postopku in na določbi 189. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih 3. tč. cit. člena določa, da je pri oceni izgubljenega dobička treba upoštevati dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Sodišče je dosodilo tožniku škodo, ker ni bilo 41 let oddajati domače hiše in ker 41 let ni mogel obdelovati kmetije. Gre za nasprotje: ali bi tožnik delal v domači hiši, jo moderniziral in obdeloval in v tem primeru najemnine za hišo in gospodarska poslopja ne bi mogel prejemati, ali pa bi živel drugje in zemljo oddajal. Sicer pa vse do leta 1965 stanovanj ni bilo mogoče oddajati v najem. V izvedenskem mnenju izračunane najemnine zato ni mogoče šteti za utemeljeno pričakovan dobiček. V zbranih dokazih tudi ni nobene trdne podlage za verjetnost, da bi tožnik sam obdeloval zaplenjena zemljišča. V času zaplembe je bil star že 41 let. V tem času bi tožnik že moral imeti zaposlitev v svojem poklicu. Tožnik se tudi kasneje ni zaposlil. Imel je nagnenje do fotografije in filmanja. Tožnik bi sam nikoli ne kmetoval. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pravna podlaga za odločanje o zahtevku določbe Zakona o kazenskem postopku (čl. 538-546, Ur.l. RS št. 63-2168/94 z dne 13.10.1994, ki je začel veljati 1.1.1995). Te določbe se ujemajo tudi z določbami v času zahteve veljavnega ZKP bivše SFRJ. Po teh določbah ima neupravičeno obsojeni pravico do popolne odškodnine, ki pri gmotni škodi, ki je predmet tožbenega zahtevka, obsega tako navadno škodo, kot izgubljen dobiček - čl. 189 ZOR. S tega stališča je treba presojati višino škode, pri čemer tožbene navedbe (tč. IV list. št. 2), da tožnik zahteva izgubo dohodka na nepremičninah, na stvari nič ne spremeni. Navadna škoda je v izgubi ali zmanjšanju določenega premoženja. Pogosto se kaže v izgubi zaslužka za nazaj. Razlika med navadno škodo in izgubljenim dobičkom ni zmeraj jasna, kajti tudi od samega škodnega dogodka dalje se škoda utegne kazati kot izgubljeni dobiček. Vendar pa je poudarek na 3. odst. 189. čl. ZOR očitno v tem, da gre za škodo, ki do odločanja pred sodiščem prve stopnje še ni nastala (glej dr. Boris Strohsack - Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1990, stran 187 in 188). Po teh določbah je torej treba presojati tožnikovo škodo oz. določati višino odškodnine.

Tako se torej ni mogoče strinjati s pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, kolikor je govora le o izgubljenem dobičku po čl. 189/3 ZOR, v zvezi s tem pa tudi ne morejo biti upoštevni pritožbeni razlogi, kolikor se nanašajo na izgubljen dobiček. Pritožba ne napada dejanskih ugotovitev v zvezi z višino odškodnine po izvedenskem mnenju, ne strinja pa se z načinom, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Glede na to in ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja: Prikrajšanje na premoženju in izguba zaslužka za nazaj (navadna škoda) je po doslej zbranih podatkih izkazana, kolikor gre za najemnino za stavbe (45 let) in za najemnino za zemljišča (41 let).

Tu je izvedenec ugotavljal višino najemnine, stroške odštel in tako ugotovil čisti letni dohodek. Najmanj v takem obsegu je bil tožnik prikrajšan. Če bi oddajal stavbe bi mesečno dobival 10.752,00 SIT x 0,98 (dajatve), kar torej znesek zaokroženo 10.537,00 SIT (glej list.št. 60 in 61). Tožnik bi sicer lahko objekte sam uporabljal in mu ne bi bilo treba plačevati najemnine drugje. Tudi, če bi drugje najemnine ne plačeval, je izguba najemnine za objekte še vedno njegovo prikrajšanje - navadna škoda. Trditve v pritožbi, da v določenem času ni bilo mogoče oddajati stanovanj, niso upoštevne. Ob takem pristopu bi bilo potem vprašljivo, ali bi mu odškodnina sploh šla. Da mu gre je po spredaj citiranih določbah ZKP, je jasno. Višina najemnine je kriterij za določitev škode, ki ga je po spredaj povedanem mogoče sprejeti. Sicer pa pritožba kakšnega drugega kriterija tudi ne ponuja. V tem obsegu je torej po vsebini odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne glede na drugačno pravno razlago.

Ni pa se mogoče strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, kolikor gre za škodo v zvezi z zemljišči. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč v doslej zbranih podatkih podlaga za določitev odškodnine tudi v zvezi z zemljišči le, kolikor gre za škodo, ki je pok. tožniku nastala, ker ni mogel oddajati zemljišč v najem. Pritožbeno sodišče ima namreč pomisleke, kolikor gre za razliko med škodo, ki jo predstavlja čisti enoletni dohodek, ustvarjen z osebnim delom in škodo, nastalo, ker zemljišč ni mogel oddajati v najem. V izvedenih dokazih, ki jih pritožba prav tako ne izpodbija, je dovolj opore za ugotovitev, da je tožnik utrpel najmanj škodo, ki jo predstavlja čisti dohodek, ki bi bil lahko pridobljen z oddajanjem zemljišč. Če bi delal sam, bi namreč dobil več (ugotovitev v sodbi list. št. 104).

Znesek 59.106,00 SIT letno (zmanjšan za 0,98, kolikor predstavljajo dajatve - list. št. 61) tožniku brez dvoma gre iz podobnih razlogov kot najemnina za stavbe. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je po povedanem torej dokazana tožnikova škoda do višine 8,064.823,00 SIT, kar torej predstavlja najmanj tako visoko navadno škodo.

Vprašanje, ali je njegova navadna škoda večja in, ali mu gre tudi izgubljen dobiček, pa ni v zadostni meri razčiščeno, o čemer bo govora v nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje je znesek ugotovilo tako le, upoštevaje ugotovitve sodbe in izvedensko mnenje: Odškodnina za stavbe gre pok. tožniku za 45 let, odškodnina za zemljišča pa za 41 let. Letna najemnina za stavbe znaša 129.024,00 SIT, za zemljišča pa 59.106,00 SIT. Skupaj je to 188.130,00 SIT letno, kar je treba zmanjšati za dajatve, torej za 0,98. Tako torej znaša čisti letni dohodek, pridobljen z najemom zemljišča stavb, letno 184.367,00 SIT. V 41 letih je torej to 7,559.047,00 SIT. Za stavbe je treba določiti še dodatno odškodnino za 4 leta oz. 48 mesecev. Mesečna najemnina znaša 10.752,00 SIT, kar je treba zmanjšati za dajatve in tako dobimo zaokroženo znesek 10.537,00 SIT.

V 48 mesecih je to 505.776,00 SIT. Seštevek zneskov 7,559.047,00 in 505.776,00 SIT da znesek 8,064.823,00, kar je torej izkazana škoda pok. tožnika.

Kar zadeva vprašanja, ali je tožnikova škoda večja zato, ker ni mogel sam obdelovati zemljišč, pa velja tole: Strinjati se je mogoče s pritožbo, da vprašanje, ali bi pok. tožnik res obdeloval kmetijo z osebnim delom, ni v taki meri razjasnjeno, da bi bilo to mogoče reči z zanesljivostjo, ki bi bila zadostna za ugoditev zahtevku. Kakšne so bile okoliščine v zvezi z lastništvom ob zaplembi, ni povsem jasno. Govora je celo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno, preden je postal imetnik kmetije. O tem ni trdnejših podatkov. Tako bo v zvezi z vprašanjem, ali bi tožnik res delal na kmetiji, treba ugotoviti, kdaj je postal lastnik, ali mu je oče kmetijo izročil, ali pa je postal lastnik z očetovo smrtjo, kdaj je oče umrl in kakšne so bile družinske okoliščine, zaradi katerih pok.

tožnik do takrat na kmetiji ni delal. Če bo ugotovljeno, da bi kmetijo obdeloval in tako pridobival večji dohodek, pa je vprašljivo, ali je bil njegov čisti letni dohodek (kot razlika med čistim letnim dohodkom, pridobljenim z osebnim delom in čistim letnim dohodkom, pridobljenim z najemnino zemljišč) res vseh 41 let enak. Če naj bi delal sam, ni verjetno, da bi kljub staranju delal ves čas z enako močjo in bi bil zaradi tega ves čas dohodek enak. Po ugotovitvah spisa je bil namreč pok. tožnik ob zaplembi star 41 let, leta 1990, do katerega se odškodnina določa, pa že 82 let. Tako je torej v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kolikor gre torej za presežek nad zneskom 8,064.823,00 SIT, bo torej stvar tožnice, da prepričljiveje kot doslej izkaže večjo škodo kot je tista, pridobljena z oddajanjem zemljišč in stavb v najem. O zgoraj nakazanem bo treba natančno zaslišati tožnico in dopolniti izvedensko mnenje.

Na pritožbene trditve je s tem odgovorjeno. Velja le pripomniti, da ne gre za nasprotje, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka, če je sodišče prve stopnje za stavbe določilo odškodnino drugače kot za zemljišča. Gre le za kriterij, ki je res lahko vprašljiv. Glede na razloge, zaradi katerih je bilo pritožbi delno ugodeno, pa to v tej fazi postopka ni več bistveno.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določili čl. 166/3 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 368 ZPP, kolikor gre za potrditev sodbe in na določilu čl. 370/1 ZPP, kolikor gre za razveljavitev.