Jedro

Glede na to, da je tožnica štirikrat opravičila svoj izostanek po razveljavitvi prve sodbe, se zastavlja vprašanje, ali je šlo dejansko v vseh primerih za bolezen, ki je nenadna in nepredvidljiva v smislu Pravilnika o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Ker je tožnica podala opravičilo na predpisanem obrazu, bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dvome o utemeljenosti takšnih opravičil, na naroku razčistiti, kdaj bo zdravstveno stanje tožnici omogočalo zaslišanje, ali pa postopati v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP ter zahtevati presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Šele potem bi bilo mogoče šteti, da tožničino zaslišanje bodisi ni mogoče, ali pa tožničino odsotnost šteti za neopravičeno in dokazni postopek zaključiti brez njenega zaslišanja. Ker ni tako postopalo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost sodelovati v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi; (2) da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015, ampak je trajalo do vključno 29. 4. 2016, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016 in ji za ta čas v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016 obračunati nadomestilo plače v višini 395,37 EUR bruto mesečno, po odvodu davkov in prispevkov pa ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; (4) ji obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 300,00 EUR, po odvodu davkov pa ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 7. 2016 do plačila ter (5) ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dneva po prejemu odločitve sodišča prve stopnje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper točko I izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov. Navaja, da se je glede izvajanja dokazov sodišče prve stopnje omejilo na ugotavljanje, kako so zdravstvene težave tožnice vplivale na njeno razumevanje in ravnanje v času storitve očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Zaključilo je, da je bila tožnica v začetnih fazi incidenta, ko je videla direktorico tožene stranke sedeti za mizo, zmerno vznemirjena ter imela znižano kontrolo nad svojim vedenjem in impulzi. Zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bilo že bistveno zmanjšano, kasneje, glede dogajanja ob sladoledni vitrini, pa tožnica svojega ravnanja ni imela več v oblasti in ni bila več zmožna razumeti in se zavedati pomena svojega ravnanja. Sodišče kot sprožilni element za tožničino ravnanje upošteva več stresorskih dejavnikov, pri čemer je sodna izvedenka (psihiatrične stroke) pojasnila, da tožnici ni bil izplačan regres in da to dejstvo predstavlja enega od glavnih stresorskih dejavnikov. Drugi dejavnik pa je, da tožnici ni nihče odgovoril na sporočilo, poslano po mobilnem telefonu. Te okoliščine niso edine, ki so pri tožnici povzročile stanje bistveno zmanjšane prištevnosti in potem tudi neprištevnosti, saj naj bi k temu pripomogel tudi tožničin temperament, stresno doživljanje in konverzivna osebnostna struktura. Sodišče je zaključilo, da tožnica do stanja nerazsodnosti ni prišla izključno po krivdi tožene stranke ter da ni bistveno, ali so resnične tožničine navedbe, da je bilo njeno zdravstveno stanje dodatno poslabšano zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Dvakratni prihod tožnice k mizi, pri kateri je sedela direktorica tožene stranke, je sodišče prepričalo, da je tožnica, ko je prvič prisedla k mizi, direktorici izrekla žaljivke (prasica, lažnivka). Čeprav je bila tožničina prištevnost v kritičnem času bistveno zmanjšana, je po stališču sodišča prve stopnje tožnica storila kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj naj bi imela kršitev elemente kaznivega dejanja. Izpolnjen naj bi bil tudi drug pogoj (za zakonitost izredne odpovedi), in sicer po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožba meni, da je stališče sodišča materialnopravno zmotno, temelji pa tudi na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na dejstvo, da se tožnica celotnega poteka dogodka ne spominja, je jasno, da tožnica v zvezi s samim potekom dogodka ni mogla podati podrobnejšega opisa. To pa še ne omogoča zaključka, kot ga je izoblikovalo sodišče prve stopnje, da ravnanje, ki se tožnici očita, ni sporno. Takšen zaključek je neutemeljen tudi iz razloga, ker tožnice sploh ni zaslišalo, pri čemer razlogov za takšno odločitev v sodbi ni pojasnilo. Zaključke glede poteka dogodkov je oblikovalo na podlagi pisnih izjav A.A., B.B. in direktorice tožene stranke, pri čemer sta navedeni prijateljica in hči direktorice tožene stranke, torej toženi stranki naklonjeni osebi. Zaslišanje prič pa je zavrnilo, ker naj potek dogodka ne bi bil sporen. Na ta način tožnici ni bila dana možnost enakopravnega sodelovanja v postopku. Sodišče ni pojasnilo, s kakšno krivdno obliko (naklep ali huda malomarnost) naj bi tožnica ravnala ter ni ugotavljalo morebitne izključitve protipravnosti, saj je le pavšalno navedlo, da gre za kršitev z vsemi elementi kaznivega dejanja razžalitve. Pritožba navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 190/2017 z dne 23. 1. 2018 poudarilo, da mora sodišče ugotoviti, kaj je bil razlog za zmanjšano razsodnost (sprožilni element), pri čemer pa je sodišče sprožilni element opredelilo v nasprotju z mnenjem izvedenke. Sprožilni element je torej izključno v ravnanju tožene stranke, ki je tožnici odrekla pravico do regresa in celo lažno prikazovala njegovo izplačilo. Na prošnjo tožnice za pojasnilo, zakaj regresa ni prejela, ji je direktorica tožene stranke rekla, da tožnica od nje ne bo prejela nobene pomoči več. V zvezi z okoliščinami iz 109. člena ZDR-1 je sodišče upoštevalo zgolj stališče direktorice tožene stranke, da že zaradi razžalitve, ne samo fizičnega napada, ni pogojev za nadaljnje sodelovanje s tožnico. Upoštevalo je torej zgolj interese tožene stranke, ne pa tudi ravnanja tožene stranke, ki so vodila v nastali dogodek, zaradi česar je sodišče nepravilno uporabilo prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Sodišče bi moralo upoštevati okoliščine na strani tožnice in vpliv vseh okoliščin, ki so pripeljale do ravnanja tožnice, tudi ravnanja direktorice in njeno soodgovornost za nastali dogodek. Tožnica je bila pri toženi stranki deležna večletne neprimerne obravnave, mobinga, tožena stranka ji ni izplačevala prejemkov, ki ji pripadajo po zakonu, čeprav je bilo zaradi nizkih prihodkov pravilno in pravočasno izplačevanje prejemkov za tožnico pomembno.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni zaslišalo tožnice, posledično pa je odločitev najmanj preuranjena in zato nepravilna.

6. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi 29. 8. 2015 direktorico toženke zmerjala, jo verbalno napadala ter ji grozila, da jo bo zadavila, ko pa je prišel mož direktorice toženke, da bi tožnico pomiril, ga je tožnica fizično napadla. Poškodovala je tudi enega od delavcev tožene stranke. S tem je naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja grožnje in razžalitve. Zato ji je podala izredno odpoved na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 23/2013), torej ker je kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), in ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je navedla, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za podajo odpovedi, in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo drugič. V prvem sojenju je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1147/2015 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015, ampak je trajalo do vključno 29. 4. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016, ji ta čas vpisati v ustrezno evidenco delovne dobe in tožnici plačati odpravnino ob upokojitvi 3.152,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila. Zaradi delnega umika tožbe v delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje, vzpostavitev delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje, poziv na delo, vpis delovne dobe v ustrezno evidenco od 30. 4. 2016 dalje in obračun ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je postopek ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 641/2016 z dne 23. 3. 2017 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 190/2017 z dne 23. 1. 2018 izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje ter delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je navedlo, da bi sodišče lahko odločilo, ali je tožnica v celoti odgovorna za ravnanja, ki se ji očitajo, ko bi dobilo jasen odgovor na vprašanje, ali in v kateri fazi incidenta, ki se ji očita kot kršitev, je bila tožnica (še) sposobna pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samo sebe v oblasti, kaj je bil razlog za zmanjšano razsodnost (sprožilni element), kdaj in zakaj svojega ravnanja ni več imela v oblasti in pomena svojega dejanja ni več razumela. Ker izvedeniško mnenje jasnega odgovora na to vprašanje ni dalo, je menilo, da je bil predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca utemeljen. S tem, ko sodišče predloga ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj nepravilna uporaba tretjega odstavka 254. člena ZPP vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako je izpostavilo, da je sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedencem, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda in mu postavlja vprašanja ter zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče bi moralo že z oblikovanjem sklepa o izvedbi dokaza z izvedencem temu postaviti konkretna vprašanja, ki so potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, sodišče pa je izvedencu v sklepu postavilo le splošno vprašanje vpliva tožničinega zdravstvenega stanja na njeno ravnanje, tožnice pa ni niti zaslišalo, kar je še dodatno pripomoglo k nejasnim in nedoslednim odgovorom izvedenca.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v svojem sklepu v zvezi z imenovanjem novega izvedenca ter postavilo novo sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. C.C., ki je podala jasne odgovore na zastavljena vprašanja. Vendar pa tožnice tudi v novem sojenju ni zaslišalo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica ni prerekala navedb tožene stranke, da je 29. 8. 2015 ravnala, kot se ji očita v odpovedi. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da glede samega poteka dogodka dne 29. 8. 2015 zaslišanje tožnice ni bilo nujno potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je namreč na podlagi ostalih izvedenih dokazov, predvsem posnetkov nadzornih kamer, pravilno ugotovilo, da je šlo kritičnega dne, katerega se tožnica niti v celoti ne spominja, za dva sklopa dejanj in sicer, da je tožnica najprej direktorico tožene stranke zmerjala in verbalno žalila ter ji rekla, da jo bo zadavila, zatem pa je v drugem sklopu (dogajanje ob vitrini) moža direktorice toženke fizično napadla, pričela udarjati po sladoledni vitrini in proti njemu ter ga obmetavala z vratci sladolednih vitrin in ga pri tem poškodovala po roki. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je lahko tožnica odgovorna le za prvi sklop ravnanj, saj je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. C.C. ugotovilo, da je bilo sprva (ob dvakratnem prihodu do mize in pogovoru z direktorico toženke) tožničino razumevanje pomena svojega ravnanja zmanjšano, vendar ne bistveno, zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila že bistveno zmanjšana, kar pomeni, da je bila tožnica v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kasneje (dogajanje ob vitrini) pa tožnica svojega ravnanja ni imela več v oblasti in tudi ni bila več zmožna razumeti in se zavedati pomena tega ravnanja.

9. Vendar pa je zaslišanje tožnice pomembno v zvezi z ugotavljanjem okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, glede na to, da je tožnica zatrjevala, da je bilo njeno ravnanje posledica nezakonitih dejanj direktorice tožene stranke, neizplačila regresa ter mobinga. Kot izhaja iz sodnega spisa je sodišče tožnico šestkrat vabilo kot stranko na zaslišanje, od tega štirikrat v novem sojenju, in sicer (v prvem sojenju) na naroke 25. 1. 2016 (ko je bila tožnica hospitalizirana) in 12. 5. 2016, v novem sojenju pa na naroke za dne 15. 3. 2018, 29. 3. 2018, 22. 10. 2018 in 15. 11. 2018. Za vse naroke (razen takrat, ko je bila hospitalizirana), je tožnica svojo odsotnost opravičila z zdravniškim potrdilom o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (obrazec ZP), izdanim na podlagi Pravilnika o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (Ur. l. RS, št. 118/08; Pravilnik). Pravilnik določa vsebino in obliko obrazca zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Potrdilo se izda na obrazcu ZP, ki je v Priloga tega pravilnika in je njegov sestavni del (1. člen Pravilnika). Obrazec predvideva, da se potrdilo izda zaradi bolezni ali poškodbe zavarovane osebe, ki je nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju.

10. Glede na to, da je tožnica štirikrat opravičila svoj izostanek po razveljavitvi prve sodbe, se pritožbenemu sodišču zastavlja vprašanje, ali je šlo dejansko v vseh primerih za bolezen, ki je nenadna in nepredvidljiva v smislu Pravilnika. Ker je tožnica podala opravičilo na predpisanem obrazu, bi moralo sodišče prve stopnje, glede na zgoraj predstavljene dvome o utemeljenosti takšnih opravičil, na naroku razčistiti, kdaj bo zdravstveno stanje tožnici omogočalo zaslišanje, ali pa postopati v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP ter zahtevati presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Šele potem bi bilo mogoče šteti, da tožničino zaslišanje bodisi ni mogoče, ali pa tožničino odsotnost šteti za neopravičeno in dokazni postopek zaključiti brez njenega zaslišanja. Ker ni tako postopalo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost sodelovati v postopku.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ugotovljena bistvena kršitev določb postopka je namreč po svoji naravi takšna, da je pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje to pomanjkljivost odpraviti ter okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZPP ugotavljati tudi na podlagi zaslišanja tožnice ter šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku zavzeti stališče o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni presojalo, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.