Jedro

Ne zavarovalna polica, ne splošni pogoji podrobneje ne opredeljujejo pomena besedne zveze " nesreča, ki izvira iz nevarnostnega vira - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil, ki ima za posledico poškodovanja tretjih" in ne delavcev. Glede na to torej splošni pogoji za sklenjeno zavarovanje odgovornosti niso jasni, ker ne dajo enoznačnega odgovora glede obsega kritja na polici. Ne določajo torej natančno, kaj obsega pojem nevarnostnega vira navedenega na polici - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil. Glede na to je potrebno razlagati navedeno določilo splošnih pogojev širše in v prid stranke, ki pogojev ni sestavila (zavarovanke toženke).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka po temelju v obsegu 40% odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku dne 7.9.2012 (I. točka izreka), da bo o višini tožbenega zahtevka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (II. točka izreka) in da je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno določilo previsok soprispevek tožnika v višini 60%. Poudarja, da do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo, če bi bil tožnik ustrezno opozorjen na dotrajanost ključnih elementov razdelilne omarice. Dotrajanost opreme tožniku ni bila znana. Če bi glavno stikalo delovalo brezhibno, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Neuporaba ustrezne varovalne opreme na dejstvo, da je prišlo do škodnega dogodka, ni v ničemer vplivalo, prav tako ne domnevna kršitev 4. pravila varnega dela elektromonterjev. Glede na to tožnik meni, da ni podan njegov soprispevni delež k nastanku škodnega dogodka oziroma je določen soprispevni delež previsok in je po njegovi oceni lahko podan le v 20%. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da ni soprispevega deleža tožnika k nastanku škodnega dogodka, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

4. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Podaja ugovor pasivne legitimacije, ki ga utemeljuje z dejstvi, da je bil tožnik zaposlen kot samostojni podjetnik in bil v pogodbenem razmerju z družbo E.E.M. d.o.o., da ni izkazal nobenega naročila s strani omenjene družbe, kot tudi, da tožnik z zavarovancem toženke ni bil v nobenem pogodbenem razmerju. Nadalje podaja toženka ugovor neobstoja zavarovalnega kritja. Zavarovanka toženke je imela v času nastanka škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti. Zavarovana je bila odgovornost, ki izvira iz opravljanja dejavnosti in sicer iz nevarnostnega vira - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil. Tožnik se je poškodoval pri izvajanju elektro inštalaterskih del, ki jih je kot podizvajalec opravljal za E.E.M. d.o.o., kar je dejavnost, ki ni bila vključena v zavarovanje, saj ne pomeni nevarnostnega vira navedenega v zavarovalni polici. Nadalje toženka podaja ugovor omejene zavarovalne vsote in poudarja, da je imela zavarovanka toženke sklenjeno zavarovanje za zavarovalno vsoto 43.000,00 EUR z enkratnim letnim agregatom, kar pomeni, da je lahko izplačala na letni ravni največ 43.000,00 EUR. Ker je v letu, v katerem je nastal škodni dogodek, že izplačala 21.814,09 EUR, ostaja v primeru utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka na razpolago zavarovalna vsota v višini 21.185,91 EUR in ne zavarovalna vsota v višini 43.000,00 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka podaja še ugovor zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi odločbe ZZZS, iz katere izhaja, da je bil tožnik nezmožen za delo do 15.8.2014. V zvezi s tem poudarja, da iz odločbe ZZZS z dne 7.8.2013 izhaja, da je bil tožnik od 16.8.2013 zmožen za delo, zaradi česar je tožba vložena 5.12.2016 vložena prepozno. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni ugotavljalo, kdaj se je škoda pri tožniku stabilizirala oziroma kdaj je bilo zdravljenje zaradi posledic poškodbe zaključeno in je bilo mogoče ugotoviti obseg škode. Nadalje očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z določitvijo 60% soprispevnega deleža za tožnika. Opozarja, da je izvedenec ugotovil, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, v kolikor bi tožnik upošteval pet varnostnih pravil, ki jih mora elektromonter upoštevati. Tožnik je profesionalec na svojem področju in je bil seznanjen z nepravilnostmi v omarici, saj je bil najet prav za odpravo le-teh. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da do napetostnega udara ne bi prišlo, če bi tožnik opravil vse varnostne ukrepe. S svojim ravnanjem je kršil določila 27. in 77. Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka. To, da ni razpolagal z načrti dejansko izvedenih električnih vezav, še samo potencira malomarnost pri delu tožnika. Toženka izpostavlja, da tudi v primeru nenadzorovanega vklopa ločilnega stikala, bi v primeru upoštevanja varnostnih pravil in Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka do nezgode ne prišlo, saj električni tok na varovalkah ne bi bil prisoten in to kljub temu, da je z vrtanjem povzročil tožnik vibracije. Zaradi vibracij lahko po mnenju toženke pride do preboja na elementih, ki so slabo privijačeni in so pod električnim tokom, drugače pa ne. Poudarja tudi, da tožnik poleg upoštevanja predpisov ni uporabljal vse varnostne opreme (rokavic, zaščitnih očal), kar je imelo za posledico težje telesne poškodbe. Meni, da bi moralo iz tega razloga sodišče prve stopnje bodisi zavrniti tožbeni zahtevek, bodisi tožniku določiti soprispevni delež v višini vsaj 80%. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano vmesno sodbo tako, da ugotovi soodgovornost tožnika k nastanku škodnega dogodka v višini 80%. Priglaša stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške. Toženka ni odgovorila na pritožbo tožnika.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev, pritožba pa ne pove, katero bistveno kršitev postopka bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo glede temelja tožbenega zahtevka.

8. Med pravdnima strankam ni sporno, da je tožnik opravljal dela električarja oz. elektromonterja v prostorih zavarovanke, pri čemer je bil poškodovan.

O ugovoru pasivne legitimacije:

9. Toženka vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da ne držijo njene pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal, da naj bi s strani družbe E.E.M. d.o.o. dobil naročilo, da kot njihov podizvajalec opravi dela v prostorih zavarovanke toženke.

10. Kot je že podrobno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je imel tožnik sklenjeno pogodbo o sodelovanju z E.E.M. d.o.o., v katero je sodišče tudi vpogledalo in obstoj katere je potrdila priča B. Š. Slednji je izpovedal, da je zavarovanka toženke pri E.E.M. d.o.o. naročila izvajanje določenih del na elektroinštalaciji, za katera so pooblastili tožnika. Da so bila dela naročena, izhaja tudi iz Uradnega poročila Inšpektorata za delo RS, kjer je bilo v zapisniku po razgovoru s P.F., referentko za varstvo pri delu in požarno varnost A.M. d.o.o. dne 10.9.2012, ugotovljeno, da je bila izdana naročilnica za opravo del, pri katerih se je tožnik poškodoval. 11. Drži sicer pritožbena navedba, da tožnik ni prejel nobenega naročila s strani zavarovanke toženke, vendar to v predmetni zadevi ni bistveno, ker je, kot je bilo ugotovljeno, prejela naročilo zavarovanke toženke družba E.E.M. d.o.o., ki je za opravo naročenih del pooblastila tožnika. Tožnik pa je dela za E.E.M. d.o.o. opravljal na podlagi predložene pogodbe o sodelovanju, ki jo je imel sklenjeno z E.E.M. d.o.o. Ker je do nezgode prišlo po naročilu zavarovanke toženke in pri popravljanju električne napeljave v njenih prostorih, je tudi po oceni sodišča druge stopnje podana pasivna legitimacija toženke. Toženka namreč ne zatrjuje, da družba E.E.M. d.o.o. tožniku ne bi predala naročila, kot ga je prejela od zavarovanca toženke.

O ugovoru neobstoja zavarovalnega kritja:

12. Pritožba nadalje uveljavlja ugovor neobstoja zavarovalnega kritja, ki ga utemeljuje z dejstvom, da je imela zavarovanka toženke zavarovano odgovornost, ki izvira iz opravljanja dejavnosti in sicer iz nevarnostnega vira - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil. Sklicuje se na 1. člen Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06, ki določa, da zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz nevarnostnega vira, navedenega na polici in ima za posledico poškodovanje oseb in poškodovanje stvari. V tem obsegu zavarovanja po mnenju pritožbe niso zajeta elektro inštalaterska dela, ki jih je opravljal na dan škodnega dogodka tožnik, ker ne gre za proizvodnjo drugih vrhnjih oblačil. 13. Sodišče druge stopnje je glede na ugovor toženke vpogledalo v splošne pogoje zavarovanja, po katerih je imela zavarovanka toženke zavarovano odgovornost. Razlago navedenih splošnih pogojev je gradilo na določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodb na podlagi obveznih razlagalnih pravil. V skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke, pa je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ).

14. Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Pri večpomenskih določilih splošnih pogojev zavarovanec ne sme biti odvisen od naknadno podane razlage, kot jo enostransko izoblikuje zavarovalnica. V takšnem primeru je treba večpomensko sporno določilo razlagati v korist nasprotne, šibkejše stranke – tj. zavarovanca. V njegovem interesu pa je, da ima glede lastne odškodninske odgovornosti podano širše zavarovalno kritje, ki hkrati tudi poškodovani tretji osebi omogoča ugodnejše zavarovalno jamstvo (83. člen OZ). 1

15. Ne zavarovalna polica, ne splošni pogoji podrobneje ne opredeljujejo pomena besedne zveze „ nesreča, ki izvira iz nevarnostnega vira - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil, ki ima za posledico poškodovanja tretjih“ in ne delavcev. Glede na to torej splošni pogoji za sklenjeno zavarovanje odgovornosti niso jasni, ker ne dajo enoznačnega odgovora glede obsega kritja na polici. Ne določajo torej natančno, kaj obsega pojem nevarnostnega vira navedenega na polici - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil. Glede na to je potrebno razlagati navedeno določilo splošnih pogojev širše in v prid stranke, ki pogojev ni sestavila (zavarovanke toženke). Sodišče druge stopnje vidi širšo razlago omenjenega določila splošnih pogojev v tem, da sklenjeno zavarovanje krije vse škodne dogodke, ki se dogodijo v zvezi oziroma v povezavi z opravljanjem dejavnosti proizvodnje drugih vrhnjih oblačil. Res je sicer, da se zavarovanka ne ukvarja z elektro inštalaterskimi deli kot svojo osnovno dejavnostjo, vendar pa je električna energija ključna za zagon proizvodnje za izdelavo drugih vrhnjih oblačil. Gre za vir nevarnosti, ki je vsekakor povezan s samo osnovno dejavnostjo toženke oziroma je del le-te. Ne gre za neko drugo dejavnost n.pr. prodajo tekstilnih izdelkov, ampak za vir brez katere se osnovna dejavnost ne more opravljati.

16. Pri proizvodnji drugih vrhnjih oblačil se lahko poškodujejo delavci, za kar je bilo sklenjeno dodatno kritje, tretji pa po oceni sodišča druge stopnje pretežno le v primerih, ko je potrebno opraviti določena popravila v zvezi z proizvodnjo drugih vrhnjih oblačil. V kolikor bi, sicer zgolj hipotetično, prišlo do kratkega stika na enem od šiviljskih strojev med popravo le-tega in s tem do poškodovanja serviserja, ki bi popravljal šiviljski stroj, verjetno ne bi bilo dvoma, da nezgoda izvira iz nevarnostnega vira, proizvodnje drugih vrhnjih oblačil. V obravnavanem primeru pa se je nezgoda zgodila v posledici delovanja električne energije - popravila na elektro omarici, ki je nujna za zagon proizvodnje vrhnjih oblačil in brez katere proizvodnje sploh ne bi bilo. Prav tako brez brezhibnosti katere tudi ne bi bilo brezhibnega delovanja vseh strojev v proizvodnji.

17. Glede na to, da bi brez opravljenih elektro inštalaterskih del lahko prišlo do poškodovanja oseb in stvari pri sami proizvodnji, sodišče druge stopnje ugotavlja, da opravljena dela spadajo pod pojem „nesreča, ki izvira iz nevarnostnega vira (proizvodnja drugih vrhnjih oblačil), ki ima za posledico poškodovanja tretjih“, v posledici česar zaključuje, da je za poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, podano kritje na podlagi navedenih splošnih pogojev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

O ugovoru omejene zavarovalne vsote:

18. Utemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z višino zavarovalne vsote v višini 43.000,00 EUR in enkratnim letnim agregatom. Kot pravilno pojasnjuje pritožba predstavlja zavarovalna vsota zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice za vsak zavarovalni primer, letni agregat pa predstavlja skupno izplačilo vseh odškodnin za vse zavarovalne primere, ki se dogodijo v enem zavarovalnem letu po določeni polici. V obravnavanem primeru sta torej zavarovalna vsota in letni agregat enaka in znašata 43.000,00 EUR.

19. Navedeno pomeni, da ker je toženka na podlagi iste police že izplačala zavarovalno vsoto v znesku 21.814,09 EUR, je s tem porabila znesek, ki je na letni ravni rezerviran za izplačila odškodnin na podlagi obravnavane zavarovalne police, tako da toženka odgovarja v razmerju do tožnika do zneska 21.185,91 EUR. To sicer ni bistveno pri odločitvi o temelju zahtevka, ampak bo moralo sodišče prve stopnje to upoštevati potem, ko bo določilo odškodnino za tožnika in le-to naložilo v plačilo toženki. Toženki bo torej mogoče naložiti plačilo, ki ne bo višje od 21.185,91 EUR.

O ugovoru zastaranja:

20. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja zahtevka, ki ga toženka utemeljuje na odločbi ZZZS z dne 7.8.2013, iz katere izhaja, da je tožnik zmožen za delo od 16.8.2013 dalje. Meni, da se je tožnikovo zdravstveno stanje takrat ustalilo do te mere, da je bilo mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvidevati morebitno bodočo škodo.

21. Po pregledu listin v spisu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo z odločbo ZZZS z dne 7.8.1013 res ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo od 16.8.2013 dalje, vendar je bila citirana odločba delno spremenjena z odločbo ZZZS z dne 3.9.2013 tako, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik bil od dne 16.8.2013 do 18.8.2013 nezmožen za delo. Vse nadaljnje odločbe kažejo na to, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 15.8.2014, kar pomeni da je bil do navedenega dne nezmožen za delo. Ko je bil tožniku zaključen bolniški stalež in zdravljenje zaključeno ter je začel delati v skladu z omejitvami, ki mu jih je postavil ZPIZ v svoji odločbi, je bil končno znan obseg škode, saj je bil s tem dnem dokončno seznanjen z nastalo škodo in njenimi posledicami.

22. Ker je bila predmetna tožba vložena 5.12.2016, tožnik pa je bil torej seznanjen z obsegom škode, utrpele v obravnavanem škodnem dogodku, 15.8.2014, ugovor zastaranja ni utemeljen.

O utemeljenosti zahtevka:

23. Bistvo pritožbenih navedb tako tožnika kot toženke je soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka.

24. Postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da so bili v predmetnem razdelilniku verjetno vgrajeni že dotrajani elektroinštalacijski elementi, kot so glavno ločilno stikalo in varovalčna podnožja. Kot možen vzrok nezgode je bila v zapisniku inšpektorata za delo navedena nebrezhibnost glavnega stikala na razdelilcu oziroma dotrajanost le-tega ter popuščanje sklopke v stikalu, ki je bilo verjetno dotrajano ali poškodovano in se zato ni zanesljivo vrnila v položaj 1. Izvedenec, angažiran v obravnavanem postopku, je ocenil, da je glavno stikalo bilo verjetno dotrajano ali poškodovano in zato ni zanesljivo vzpostavilo breznapetostnega stanja. Ob samem vzpostavljanju breznapetostnega stanja v R-LTH tožnik tudi ni razpolagal z načrti dejansko izvedenih električnih vezav v samem R-LTH, saj mu načrti niso bili predloženi pred pričetkom izvajanja vzdrževalnih del. Zavarovanki toženke je tako mogoče očitati dve opustitvi in sicer, da tožnika ni seznanila, da je električna napeljava dotrajana in da mu ni dala na razpolago načrtov dejansko izvedenih električnih vezav v R-LTH.

25. Po drugi strani pa je dokazni postopek pokazal tudi, da je tožnik kršil eno od petih varnostnih pravil, ki jih mora električar - elektromonter upoštevati - to je ozemljitev in kratkostično povezavo naprave, kar pomeni, da je potrebno odvod za glavnim ločilnim stikalom kratkostično spojiti in ozemljiti z ustreznimi dimenzioniranimi veznimi elementi. V kolikor bi tožnik izvedel navedeno, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik pri svojem delu ni uporabljal vse zaščitne opreme, ki se zahteva, (zaščitnih očal in rokavic) kar je imelo za posledico težje telesne poškodbe. Tako je mogoče tožniku očitati tri opustitve in sicer kršitev enega od varnostnih pravil in neuporabo zaščitnih očal ter rokavic.

26. V okviru dokaznega standarda presoje ravnanja na strani tožnika in ob tehtanju opustitvenega ravnanja zavarovanke toženke, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tehtanju ravnanja obeh pravdnih strank, je v danem primeru po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno večji delež odgovornosti pripisalo tožniku in sicer v višini 60% kot zavarovanki toženke.

27. Pritožba toženke po višjem soprispevnem deležu za tožnika ni utemeljena, kot tudi ne pritožba tožnika po nižjem oziroma nikakršnem soprispevnem deležu tožnika.

28. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

29. V nadaljnjem sojenju bo sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, glede na naravo in vrsto poškodb ter potek zdravljenja. Ob tem bo ob naložitvi plačila odškodnine v breme toženke upoštevalo omejitve iz zavarovalne police glede zavarovalne vsote in višine letnega agregata.

30. Ker je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka odločalo zgolj o temelju zahtevka in bo v nadaljevanju odločalo še o višini, od katere bo odvisen uspeh pravdnih strank v obravnavanem pravdnem postopku, je sodišče druge stopnje stroške pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 VSRS Sodba II Ips 44/2018 z dne 28.03.2019.