Jedro

Tožeče stranke niso dokazale, da so bile pri ocenjevanju obravnavane neenakopravno, oz. da je imel ocenjevalec zanje drugačna merila, kot za ostale ocenjevane. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je bil postopek spornega ocenjevanja izveden pravilno, da ocene niso izraz zgolj subjektivnega mnenja ocenjevalca in so primerljive, kriteriji ocenjevanja pa so bili predočeni jasno, zato je ocena (in posledično razvrstitev v plačlni razred) zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se razveljavijo sklepi generalnega direktorja tožene stranke z dne 10.3.1995, št. 05-021723/RAZP-2/95 in sklep komisije za ugovore z dne 8.5.1996, št. 01-250/1277-95 o prvi razporeditvi dr. M. Č., sklep generalnega direktorja tožene stranke z dne 10.3.1995, št. 05-021143/RAZP-2/95 in sklep komisije za ugovore z dne 8.5.1996, št. 01-250/1290-95 o prvi razporeditvi dr. A. F., sklep generalnega direktorja tožene stranke z dne 10.3.1995, št. 05-21269/RAZP-2/95 in sklep komisije za ugovore z dne 8.5.1996, št. 01-250/2383-95 o prvi razporeditvi dr. B. K. (tč. 1 izreka sodbe).

Obenem so tožniki dolžni toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.875,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (tč. 2 izreka sodbe).

Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na tožnika S. P., se postopek v tem delu ustavi (tč. II. izreka sklepa).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer dr. A. F., dr. M. Č. in dr. B. K. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tožeče stranke in jo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se ne strinja s tako odločitvijo sodišča prve stopnje. Iz predloga za razporeditev v plačilni razred glede na izpolnjevanje pogojev za napredovanje (prva razporeditev zaposlenega) pa je razvidno, da tožeča stranka dr. F. ni dobila točk po kriteriju "ustvarjalnost in odnos do delovnih nalog". Dr. Č. pa ni dobil točk po kriteriju "ustvarjalnost". Tožeče stranke so v dokaznem postopku predlagale zaslišanje dr. K., zaslišanje njihovega nadrejenega dr. R., ki ga pa sodišče ni zaslišalo, in obenem tudi predlagalo vpogled lastne bibliografije in bibliografije tistih, ki so bili izredno napredovani ob prvi razporeditvi. Po mnenju tožeče stranke je izvedeni dokazni postopek ovrgel oceno dr. K. za napredovanje tožečih strank in jasno pokazal, da tožeče stranke niso bile enakopravno obravnavane z drugimi zaposlenimi in da pri tem ocenjevanju direktor ni upošteval enakih meril za vse, zato je tožečo stranko dr. F. celo postavil v neenakopraven položaj zaradi njenega delovanja v sindikatu. Poleg tega meni, da mora biti ocena direktorja jasna, primerljiva, tako v postopku pritožbe, kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje. O oceni direktorja kolegij g. klinike nikoli ni razpravljal, čeprav je strokovno in drugače za to usposobljen, predvsem pa seznanjen z delom zaposlenih zdravnikov, prav tako pa predstojnik Kliničnega centra za g. dr. R. glede sporne ocene nikoli ni bil konsultiran. Iz same obrazložitve sodbe pa ni razvidno, kaj je sodišče prve stopnje štelo za kriterij ustvarjalnosti. Pri dr. K. je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ni imel pogojev za napredovanje. Res ni sicer imel pogojev za izredno napredovanje, vendar pa bi ob pravilni objektivni oceni moral izredno napredovati, zato je tudi njegov zahtevek utemeljen. Pri tem pa tožeča stranka opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. 074, objavljeno v Ur.l. RS št. 19/2001, ki odpravlja 2. odst. 30. čl. Pravilnika o napredovanju delavcev, zaposlenih v zdravstvu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi z vsemi sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Pri tem ugotavlja, da je bil postopek spornega ocenjevanja izveden pravilno in da ocene niso izraz zgolj subjektivnega mnenja ocenjevalca. Ocene so primerljive, saj so posledica jasno predočenih kriterijev ocenjevanja. Tožeče stranke niso dokazale, da so bile pri ocenjevanju obravnavane neenakopravno, oz. da je imel ocenjevalec zanje drugačna merila, kot za ostale ocenjevane. Zato je pravilno zaključilo, da ni razlogov za razveljavitev izpodbijanih sklepov o prvi razporeditvi z dne 10.3.1995 in sklepov komisije za ugovore z dne 8.5.1996. Pri tem pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je verjelo ocenjevalcu prof.dr. B. K., saj je le-ta prepričljivo in jasno povedal svoje kriterije ocenjevanja, pri tem pa je jasno obrazložil, da zanj pomeni ustvarjalnost uvajanje nečesa novega v delovnem procesu, kar bistveno vpliva na razvoj klinike. Prepričljivo je seveda tudi povedal, da je bila pri njegovem ocenjevanju bistvena strokovnost praktičnega in rutinskega dela, manj pomembno pa je bilo publicistično delo in znanstveni prispevki. Za toženo stranko, ki sicer opravlja tudi pedagoško in raziskovalno dejavnost, je namreč na prvem mestu zdravljenje in strokovnost, saj Ljubljana nima mestne bolnišnice. Bibliografije tožeče stranke pa po mnenju te priče predstavljajo le oceno Univerze v L., ne pa oceno tožene stranke - t.j. K..

Tožeče stranke pa v pritožbi niso podale iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP/99 nobenega dokaza, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso bile ocenjene s točkami 9,5 do 10 in s tem niso dosegle pogojev za izjemno napredovanje. Ker torej niso tožeče stranke dosegle pogojev za izjemno napredovanje, tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča. Odločba tega sodišča bi prišla v poštev v tem konkretnem individualnem delovnem sporu le, če tožeče stranke ne bi izredno napredovale zaradi omejitve 15% vseh zaposlenih. Namreč Ustavno sodišče je z odločbo št. 1074, ki je objavljena v Ur.l. RS št. 19/2001 z dne 16.3.2001, jasno odločilo, da se določbe 2. in 3. odst. 30. čl. Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu (Ur.l. RS št. 41/94) in 2. stavek 15. čl. novele 1996 odpravijo. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstveni službi je po mnenju Ustavnega sodišča protiustaven v navedenih členih, saj 2. odst. 14. čl. Ustave RS določa, da so pred zakonom vsi enaki. To ustavno načelo po presoji Ustavnega sodišča vsebuje tudi prepoved, da bi podzakonski predpisi upravičenja, ki jih je sam predpisal, nekaterim dajal, drugim, enako upravičenim, pa odrekel. Ker tožeče stranke niso napredovale iz razlogov neizpolnjevanja pogojev za izjemno napredovanje in da do napredovanja ni prišlo zaradi določb 2. in 3. odst. 30. čl. Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu in 2. stavka 15. čl. novele 1996, je po stališču pritožbenega sodišča ta pritožbena navedba neutemeljena, pa tudi ne odločilnega in bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe.

Vse ostale pritožbene navedbe pa tudi niso odločilnega in bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.