Jedro

Ker tožničina odpadna voda iz A. nastaja v gospodarski dejavnosti predelave mleka in ne nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi in jo je posledično treba šteti za industrijsko odpadno vodo.

Tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da njena odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda, izpolnjuje merila za uvrstitev pod komunalno odpadno vodo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene in dokazne podlage, na podlagi katere bi lahko ugotavljalo izpolnjenost meril za opredelitev tožničine odpadne vode kot komunalne odpadne vode in je pravilno zaključilo, da je odpadna voda tožeče stranke industrijska odpadna voda.

Ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z razporeditvijo trditvenega bremena, ki ga utemeljuje z vsebino dopisovanja med strankami pred pravdo. Priznanje dejstev se lahko poda le med pravdo in pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Odločilo je, da tožeča stranka v celoti nosi stroške tega postopka, ki so nastali prvi toženi stranki in drugi toženi stranki.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži, da tožnici v 15 dneh povrne stroške s tem postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Prva toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in ji naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

4. Druga toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožnici pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zato, ker sta toženki zavrnili sklenitev pogodbe o priklopu tožeče stranke na komunalno kanalizacijsko omrežje, ki se zaključi s čistilno napravo X. 7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka lastnica A. v X. pri ... 27. 9. 2013 je zakonita zastopnica tožeče stranke B. B. po e-pošti poslala sporočilo, da je nujno priključiti obrat A. na novo čistilno napravo, in pozvala Komunalno podjetje, naj pretehta vse možnosti ter najde ugodno rešitev. Komunalno podjetje je z dopisom št. 00/2013-10 z dne 7. 10. 2013 odgovorilo, da ne bo spreminjalo predvidenega projekta čistilne naprave (ki je bila takrat šele v fazi projekta), ker se odvajanje in čiščenje industrijske odpadne vode ne šteje za javno službo oziroma občina ni dolžna poskrbeti za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture za odvajanje in čiščenje take vode. Komunalno podjetje je pri teh stališčih vztrajalo tudi v nadaljnjem teku dopisovanja v januarju 2014. Od 23. 6. do 15. 7. 2015 je potekalo elektronsko dopisovanje med županom C. C. in B. B. Župan je z dopisom 15. 7. 2015 sporočil, da priklop A. na čistilno napravo ni mogoč. Čistilna naprava v X. je pričela obratovati 18. 10. 2016. A. od takrat dalje v to čistilno napravo odvaja svojo komunalno vodo, ne oddaja pa industrijske odpadne vode.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na obe toženki naslovila zahtevo za sklenitev pogodbe, v kateri je izrazila namero za sklenitev pogodbe za priključitev obrata mlekarne glede odvajanja in čiščenja odpadne vode. Obe toženki sta zavrnili sklenitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpadna voda iz A. industrijska odpadna voda. To ugotovitev je oprlo na 10. točko 4. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (v nadaljevanju Uredba o emisiji), ki določa, da je industrijska odpadna voda tudi biološko razgradljiva industrijska odpadna voda iz naprave, v kateri poteka dejavnost iz priloge 6, ki je sestavni del te uredbe, v tej prilogi pa je izrecno navedena predelava mleka. Odvajanje industrijske odpadne vode ni obvezna storitev javne službe, zato toženki nista imeli dolžnosti skleniti pogodbe, ki se nanaša na industrijsko odpadno vodo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženki nista bili obremenjeni s kontrahirno dolžnostjo, zato nista ravnali protipravno, ko sta zavrnili zahtevek za sklenitev pogodbe.

9. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 162. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je bilo, ali sta bili toženki po zakonu dolžni skleniti pogodbo o priklopu tožeče stranke na komunalno kanalizacijsko omrežje, ki se zaključi s čistilno napravo X. 10. Če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (prvi odstavek 17. člena OZ). Kontrahirna dolžnost je dolžnost, ki je določena v zakonu in ki nalaga določeni osebi, da mora skleniti pogodbo ali da mora skleniti pogodbo z določeno vsebino. Obvezna sklenitev pogodbe je z zakonom določena za izvajalce javnih služb.1

11. 149. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) določa, da je ena od obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode. Kontrahirna dolžnost tožene stranke bi torej obstajala, če bi bila odpadna voda, ki jo je želela tožeča stranka odvajati v komunalno kanalizacijsko omrežje, ki se zaključi s čistilno napravo X., komunalna ali padavinska odpadna voda. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpadna voda iz A. industrijska odpadna voda, pritožnica pa meni, da njene odpadne vode spadajo med komunalne odpadne vode.

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek o retroaktivni uporabi določbe 10. točke 4. člena Uredbe o emisiji, ki določa, da je industrijska odpadna voda tudi biološko razgradljiva industrijska odpadna voda iz naprave, v kateri poteka dejavnost predelave mleka. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi treba uporabiti materialno pravo, kot je veljalo v času, ko je čistilna naprava v X. začela obratovati, in ne v času, ko je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priklop. Šele takrat, ko je čistilna naprava v X. začela obratovati, bi namreč tožena stranka lahko izpolnila zahtevo tožeče stranke za priklop na komunalno kanalizacijsko omrežje, ki se zaključi s čistilno napravo v X. Ugotovljeno je bilo, da je čistilna naprava v X. pričela obratovati 18. 10. 2016, zato je treba uporabiti Uredbo o emisiji, kot je veljala dne 18. 10. 2016.2 Tega dne je Uredba o emisiji že vsebovala določbo, da je industrijska odpadna voda tudi biološko razgradljiva industrijska odpadna voda iz naprave, v kateri poteka dejavnost predelave mleka, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

13. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je odpadno vodo tožeče stranke treba šteti za industrijsko odpadno vodo tudi po določbah Uredbe o emisiji, kot so veljale pred vključitvijo citirane določbe o biološko razgradljivi industrijski odpadni vodi. 10. točka 4. člena Uredbe o emisiji je v času zavrnitve tožničine zahteve za priklop določala, da je industrijska odpadna voda odpadna voda, ki nastaja v industriji, obrtni ali obrti podobni ali drugi gospodarski dejavnosti in po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi. 18. točka 4. člena Uredbe o emisiji je določala, da je komunalna odpadna voda odpadna voda, ki nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih. Ker tožničina odpadna voda iz A. nastaja v gospodarski dejavnosti predelave mleka in ne nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi in jo je posledično treba šteti za industrijsko odpadno vodo.

14. Pritožnica sicer pravilno opozarja na 19. točko 4. člena Uredbe o emisiji, skladno s katero se za komunalno odpadno vodo šteje tudi odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda v proizvodnji ali storitveni ali drugi dejavnosti ali mešanica te odpadne vode s komunalno ali padavinsko odpadno vodo, če je po naravi in sestavi podobna odpadni vodi po uporabi v gospodinjstvu, njen povprečni dnevni pretok ne presega 15 m3/dan, njena letna količina ne presega 4.000 m3, obremenjevanje okolja zaradi njenega odvajanja ne presega 50 PE in pri kateri za nobeno od onesnaževal letna količina ne presega mejnih vrednosti letnih količin onesnaževal, določenih v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe. Vendar pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni presojalo izpolnjevanja teh meril. Trditveno in dokazno breme, da je tožena stranka kršila kontrahirno dolžnost, je na tožeči stranki, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da je njena odpadna voda, ki je nastajala kot industrijska, izpolnjevala vsa kumulativno določena merila za uvrstitev med komunalne odpadne vode iz druge alineje 19. točke 4. člena Uredbe o emisiji. Tožeča stranka bi temu bremenu zadostila, če bi za vsa merila navedla konkretne podatke o svoji odpadni vodi, tj. konkretne podatke o tem, da je njena odpadna voda po naravi in sestavi podobna odpadni vodi po uporabi v gospodinjstvu, pri čemer bi morala navesti konkretne podatke (kakovostne in količinske) o naravi in sestavi njene odpadne vode in naravi in sestavi odpadne vode po uporabi v gospodinjstvu, konkretne podatke o povprečnem dnevnem pretoku in letni količini njene odpadne vode, konkretne podatke o obremenjevanju okolja zaradi njenega odvajanja v enoti PE in konkretne podatke o letni količini vseh onesnaževal, določenih v prilogi 3 Uredbe o emisiji ter predložila listinske dokaze (rezultate meritev) o izpolnjevanju vseh naštetih meril. Tožeča stranka tega ni storila, kljub temu, da je tožena stranka konkretno ugovarjala, da tožničina odpadna voda ne izpolnjuje navedenih meril, in se pri tem sklicevala na predložene listinske dokaze (okoljevarstveno dovoljenje št. 00/2017-5 z dne 22. 12. 2017, ki ga je Agencija RS za okolje izdala tožeči stranki; načrt tehnologije, ki je del dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za čistilno napravo tožeče stranke; gradbeno dovoljenje št. 000/2017-31 z dne 15. 1. 2018 za gradnjo čistilne naprave tožeče stranke). Prav tako ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z razporeditvijo trditvenega bremena, ki ga utemeljuje z vsebino dopisovanja med strankami pred pravdo. Glede na drugi v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP se lahko priznanje dejstev poda le med pravdo in pred sodiščem.3 Stališču tožeče stranke, da je v tem pravdnem postopku edino sporno dejstvo poraba vode, zato ni mogoče pritrditi.

15. Glede na navedeno tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da njena odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda, izpolnjuje merila za uvrstitev pod komunalno odpadno vodo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene in dokazne podlage, na podlagi katere bi lahko ugotavljalo izpolnjenost meril za opredelitev tožničine odpadne vode kot komunalne odpadne vode iz 19. točke 4. člena Uredbe o emisiji, in je pravilno zaključilo, da je odpadna voda iz A. industrijska odpadna voda.

16. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi razlaga, po kateri mlekarske vode ne bi predstavljale vod, ki so podobne komunalni odpadni vodi, predstavljala kršitev načela primarnosti prava EU, ker naj bi Direktiva Sveta z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS) vode iz mlekarske dejavnosti uvrščala med vode, ki so podobne komunalni odpadni vodi. Citirana direktiva ne določa obveznosti držav članic, da zagotovijo čiščenje industrijskih odpadnih vod v javnem kanalizacijskem omrežju. Direktiva odpadno vodo iz dejavnosti predelave mleka uvršča med biološko razgradljivo tehnološko odpadno vodo (13. člen Direktive v zvezi s Prilogo III), vendar ne določa, da je treba to vodo obravnavati enako kot komunalno odpadno vodo, ampak določa, da morajo države članice zagotoviti, da biološko razgradljiva tehnološka odpadna voda iz v Prilogi III navedenih industrijskih sektorjev (kar med drugim vključuje predelavo mleka), ki pred izpustom v sprejemne vode ne vstopa v komunalne čistilne naprave, pred izpustom izpolnjuje predhodno s strani pristojne oblasti določene pogoje. Ta določba ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za industrijske odpadne vode iz dejavnosti predelave mleka ne predpisuje obvezne priključitve na javno kanalizacijsko omrežje.

17. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba za tožnico predstavlja presenečenje, ker je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev prvič v celotnem postopku izpostavilo 10. točko 4. člena Uredbe o emisiji, ki je ni omenila niti nobena od pravdnih strank tekom postopka. Kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela, ne gre za sodbo presenečenja. Ker je bilo v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali tožničina odpadna voda predstavlja industrijsko ali komunalno odpadno vodo, bi tožeča stranka ob zadostni skrbnosti lahko predvidela, da bo sodišče kot pravno podlago odločitve uporabilo 10. točko 4. člena Uredbe o emisiji, ki vsebuje definicijo industrijske odpadne vode. Prav tako ne drži, da tekom postopka nobena od strank ni omenila določbe 10. točke 4. člena Uredbe o emisiji. Prva toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da tožeča stranka proizvaja industrijsko odpadno vodo, ki je pojasnjena v 10. točki 4. člena Uredbe o emisiji.

18. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje zakonitih zastopnikov strank in prič ni podana. Pravica do poštenega postopka obsega načelno dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Vendar pa lahko sodišče izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi, ki jih mora sodišče navesti v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov niti ne pojasni, katera relevantna dejstva je želela dokazovati s posameznim dokaznim predlogom, pritožbeno sodišče pa na kršitev pravice do izjave na pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) morala tožeča stranka najprej postaviti ustrezne konkretizirane trditve, šele potem bi prišlo v poštev dokazovanje resničnosti le-teh s predlaganimi dokazi. Ker kot je bilo že pojasnjeno, tožeča stranka ni podala konkretiziranih trditev o izpolnjevanju meril iz 19. točke 4. člena Uredbe o emisiji za opredelitev njene odpadne vode kot komunalne odpadne vode, sodišče prve stopnje že iz tega razloga ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov.

19. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna prvi toženki in drugi toženki povrniti njune stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka prve toženke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 2.250,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 28,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.779,77 EUR. Pritožbeno sodišče prvi toženki ni priznalo stroškov za pregled prejete pritožbe in dokumentacije ter stroškov za posvet s stranko. Tar. št. 43 OT določa, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za posvet s stranko in pregled listin ter dokumentacije. Citirana določba določa, da se storitve po tej tarifni številki obračunajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pregled prejete pritožbe in dokumentacije ter posvet s stranko, ki jih odvetnik opravi pred vložitvijo odgovora na pritožbo, ne predstavljajo samostojne storitve, ampak so že zajete v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Stroški pritožbenega postopka druge toženke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 2.250,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), administrativne stroške v višini 28,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.779,77 EUR. Pritožbeno sodišče drugi toženki ni priznalo stroškov za pregled prejete pritožbe in posvet s stranko, ker sta ti storitvi že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tožeča stranka mora stroške pritožbenega postopka povrniti prvi toženki in drugi toženki v 15 dneh po prejemu te sodne odločbe.

1 V. Kranjc v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 215 in 216. 2 Uredba o emisiji (Uradni list RS št. 64/12 s spremembami do 98/15). 3 J. Zobec v dr. L. Ude idr., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 360.