Jedro

Kaznivi dejanji za kateri je bil obtoženi spoznan za krivega je potrebno pravno opredeliti za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. I. odst. 212. čl. v zv. s I. odst. 211. čl. in II. odst. čl. 16 KZ čeprav je dvoje kaznivih dejanj ostalo pri poskusu saj so v dokončano kaznivo dejanje zajeta tudi ta, gre namreč za istovrstna kazniva dejanja, storjena v razmaku dveh dni, čeprav na škodo različnih oškodovancev krajevno relativno blizu, pri vseh pa je obt. vodil isti motiv, pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Izrek

Pritožba obtoženega Z. M. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljana, sodba sodišča prve stopnje pa se s p r e m e n i po uradni dolžnosti in sicer v odločbi o krivdi tako, da se obotoženi Z. M. za kazniva dejanja opisana pod točko 1 in 2/a in b sodbe sodišča prve stopnje spozna za krivega storitve le enega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s I. odstavkom 211. člena in II. odstavkom 16. člena KZ; v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se mu za navedeno kaznivo dejanje izreče kazen 1 (enega) leta in 2 (dveh) mesecev zapora, v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi Z. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s I. odstavkom 211. člena, členom 22 in II. odstavkom 16. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen deset mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen sedem mesecev zapora, na kar mu je bila, po določilih KZ o steku izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora, vanjo pa vštet čas prebit v priporu od 17.6. 2000 od 5.40 ure dalje. Po členu 66 KZ mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, kateri se, skladno II. in IV. odstavku člena 66 KZ izvršuje v Zavodu za izvrševanje kazni in sme trajati dokler kazen ni prestana. Odločeno je še bilo, da se, po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženi oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona. Proti tej sodbi se je pritožil obtoženi Z. M. po zagovorniku izrecno zaradi odločbe sodišča prve stopnje o kazenski sankciji ter izrečenem varnostnem ukrepu, smiselno pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. spremeni ter o zadevi samo odloči, skladno pritožbenim navedbam. Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti. Pritožnik nima prav, ko v vloženi pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno, predvsem pa prezgodaj sprejelo odločitev, da je obtoženi prvoočitano mu kaznivo dejanje storil v prištevnem stanju, zaradi česar naj bi glede tega vprašanja ostalo v dvomu. Nasprotno, razlogi izpodbijane sodbe so tudi v tem delu jasni in oprti na izvedene dokaze, zlasti izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo dr. G. V. M.. Ta je v podanem izvedeniškem mnenju, izdelanem ob sodelovanju psihologinje sicer res pojasnil, da je pri obtožencu zaznati intelektualno podpovprečne sposobnosti, pa tudi, da so bili v psihološkem pregledu pri njemu opazni znaki blažje možgane oškodovanosti. Vendar ta ni tolikšna kot to skuša prikazati pritožnik, saj je zaradi nespecifičnosti v psihiatričnem pogledu ni bilo mogoče prepoznati. Gre za ugotovitev izvedenca, katera v celoti izključuje potrebo po pritožbeno predlaganih preizkusih obtoženca na EEG kot tudi po angažiranju izvedenca nevrologa. To potrebo pa izključujejo tudi druga v postopku ugotovljena dejstva med katerimi je omeniti zlasti način storitve kaznivega dejanja, obtoženčevo vedenje ob tem, predvsem pa njegovo sposobnost reproduciranja tega kar je takrat počel na zaslišanjih. Vse navedeno je takšno,da s sigurnostjo izključuje obtoženčevo neprištevnost oziroma zmanjšano prištevnost v času, ko je navedeno kaznivo dejanje storil. Iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi, katere v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, pritožnik pa jim ne nasprotuje, je obtoženemu Z. M. dokazana storitev vseh v njenem izreku opisanih kaznivih dejanj, od katerih je dejanje pod točko 2a, b, kateri sta ostali pri poskuso storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ob povedanem pa je sodišče druge stopnje, ko je prizkušalo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), prišlo do prepričanja, da pa je sodišče prve stopnje, ko je o zadevi razsojalo kršilo kazenski zakon v škodo obtoženega. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je obtoženi vsa tri očitana mu istovrstna kazniva dejanja, od katerih sta dva, kot rečeno ostala pri preizkusu, storil v razmaku dobrih dveh dni, čeprav na škodo različnih oškodovancev krajevno relativno blizu, pri vseh pa ga je vodil isti motiv, pridobitve protipravne premoženjske koristi. Gre za okoliščine zaradi katerih je potrebno vsa v tem postopku obtožencu očitana kazniva dejanja opredeliti kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212 v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ, saj so v tem kaznivem dejanju zajeta vsa za storilca tudi blažja kazniva dejanja, torej oba, ki sta ostala pri poskusu. Seveda je bilo to kaznivo dejanje, glede na to, da je bil obtoženec pri kaznivih dejanjih pod točko 2a, b v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, potrebno opredeliti še v smislu določil II. odstavka člena 16 KZ. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede odločbe o obtoženčevi krivdi je bilo to potrebni spremeniti tudi v odločbi o kazenskih sankcijah in namesto prej posamičnih ter enotne kazni izreči eno samo kazen zapora. V nasprotju s pritožnikom namreč tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je za obtoženega Z. M. edino primerna kazen zapora. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da je obtoženec že bil kaznovan, pa vseeno ponovno storil istovrstna kazniva dejanja, katera spadajo med težja, zaradi česar je potrebno, da se mu tudi z izrečeno kaznijo pokaže na nepravilnost storjenega. Je pa bilo zaradi tega, ker pa je bil obtoženi vendarle spoznan za krivega le enega samega kaznivega dejanja potrebno izreči nekoliko nižjo od prej izrečene mu enotne kazni zapora. Tudi takšna krajša kazen zapora je po prepričanju sodišča druge stopnje primerna tudi zato, ker je bil obtožencu ob navedeni kazni izrečen še varnostni ukrep obveznega zdravljanja alkoholikov in narkomanov. Ta mu je bil izrečen skladno zakonskim določilom pa tudi podatkom spisa. Ni namreč res, da se ta ukrep v zavodu za izvrševanje kazni ne bi mogel izvajati uspešno, kot to skuša prikazati pritožnik. Obtoženec je, zaslišan na glavni obravnavi sam povedal, da je v času, ko se nahaja v priporu uspel bistveno zmanjšati potrebno dozo metadona, kar pomeni, da tudi v takšnem zavodu, seveda ob potrebni volji, obstoje pogoje za tovrstno zdravljenje, katerega bo, če bo zato še potreba obtoženec lahko nadaljeval po prestani kazni na način, kot je to v svojem mnenju pojasnil že omenjeni izvedenec psihiater. Zaradi povedanega pritožniku ni bilo mogoče slediti tudi v tem delu saj je kakršnokoli razmišljanje o obtoženčevem zdravljenju na prostosti zaenkrat brez prave podlage. Pri tem je v zvezi s pritožbenimi navedbami reči le še to, da je o vsem povedanem podalo jasne razloge že sodišče prve stopnje zaradi česar ni videti razlogov, da bi moralo svojo odločitev obširneje pojasnjevati, kot to smiselno izhaja iz navedb pritožnika. Ker je bilo s to sodbo odločeno delno v korist obtoženega ta ni dolžan plačati povprečnine (II. odstavek 98. člena ZKP).