Jedro

Ker se je tožeča stranka sklicevala v trditvenih navedbah izključno na učinek pretrganja zastaranja, ob tako pomanjkljivih trditvah izstavljenim izpiskom odprtih postavk, s katerimi sta računovodski službi pravdnih strank usklajevali knjigovodsko stanje, ni mogoče pripisati učinka odpovedi zastaranja s strani tožene stranke.

Da bi tožeča stranka uspešno ovrgla ugovor zastaranja, bi morala zatrjevati in dokazati, da je bilo zastaranje posameznih terjatev pretrgano še pred iztekom zastaralnega roka tako, da do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti kot tožbo, še ni iztekel zastaralni rok. Že zastarano terjatev pa bi tožeča stranka lahko uspešno sodno uveljavljala le, v kolikor bi ponudila trditve in dokaze, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju v smislu 365. in 366. čl. ZOR. Za tovrstno pripoznavo zastaranega dolga pa je predpisana strožja oblika kot za pretrganje zastaranja po 387. čl. ZOR. Poleg pisne oblike tovrstne izjave je predpostavka tudi, da je izjavo podala oseba, ki ima zato izrecno pooblastilo, saj gre za odpoved materialnega upravičenja tožene stranke

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 9978/2007 z dne 12.2.2008 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.137,46 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.590,43 EUR od 4.8.1997 dalje, od zneska 906,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1998 dalje, od zneska 249,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.1999 dalje, od zneska 391,45 EUR od 1.7.2001 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 158,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2008 dalje.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 622,84 EUR pravdnih stroškov in 337,91 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 9978/2007 z dne 12.2.2008 v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 3.137,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnih stroškov v znesku 158,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2008 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 734,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V sporih majhne vrednosti je sodbo dopustno izpodbijati zgolj zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila prevoze, za katere je izstavila račune dne 4.7.1997, 2.3.1998, 29.6.1999 in 31.5.2001. Dejstvo, da je tožeča stranka opravila zaračunane storitve za toženo stranko, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nadaljnja dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča je, da tožeča stranka ni bila članica tožene stranke, iz česar bi jo vezala določila pravil tožene stranke glede pogojev poravnavanja njenih obveznosti.

Edini pravnorelevantni ugovor tožene stranke se je nanašal na zastaranje terjatev tožeče stranke. Glede tega ugovora je sodišče prve stopnje presodilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, ker naj bi prišlo do pretrganja zastaranja vtoževanih terjatev na podlagi treh izpiskov odprtih postavk, ki jih je tožeči stranki poslala tožena stranka (priloge A23-A25). Zadnji izpisek saldokontov tožene stranke je bil izstavljen 26.6.2007 (A25), zato do vložitve predloga za izvršbo (28.12.2007) še ni iztekel zastaralni rok, pri čemer pa se sodišče sklicuje tudi na izjavo zakonite zastopnice, da tožena stranka dolg do tožeče stranke še vedno vodi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je takšno stališče prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožeče stranke, da naj bi prišlo do pretrganja zastaranja v smislu 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, katerih določila je potrebno upoštevati v smislu 1060. čl. OZ. V spornem razmerju gre namreč za pogodbeno razmerje, nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika. Tožeča stranka se je torej ugovoru tožene stranke glede zastaranja terjatve branila s sklicevanjem na institut pretrganja zastaranja, ki učinkuje na ta način, da po pretrganju začne zastaranje teči znova (1. odst. 392. čl. ZOR). Učinek pretrganja zastaranja pa lahko nastopi le do izteka zastaralnega roka. Pretrganje zastaranja zato lahko učinkuje le na še nezastarano terjatev. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre za terjatve, ki izvirajo iz štirih računov, izstavljenih v obdobju od 4.7.1997 do 31.5.2001. Iz samih trditvenih navedb tožeče stranke izhaja, da je zatrjevala zapadlost vtoževanih računov 4.8.1997, 2.4.1998, 30.7.1999 in 1.7.2001, saj je od teh datumov uveljavljala zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tekom zastaranja v izpodbijani sodbi ni opredelilo do različnih materialnopravnih stališč pravdnih strank glede dolžine zastaralnih rokov za vtoževane terjatve. Ker pa gre v tem primeru za materialnopravno vprašanje, to pomanjkljvost lahko odpravi tudi pritožbeno sodišče. Vtoževana terjatev izvira iz pogodbenega razmerja, ki je bilo v spornem obdobju urejeno z Zakonom o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. SFRJ, št. 2/74). V skladu s 1. odst. 112. čl. tega zakona pa terjatve iz tovrstnih pogodb zastarajo v enem letu. Materialnopravno zmotno je izhodišče tožeče stranke, da v tem razmerju velja triletni zastaralni rok po Zakonu o obligacijskih razmerjih.

Ker se je tožeča stranka zoper ugovor zastaranja branila s sklicevanjem na učinek pretrganja zastaranja z izstavitvijo izpisov odprtih postavk dne 21.4.2004, 18.1.2005 in 26.6.2007 (navedbe v točki III. pripravljalne vloge z dne 30.1.2009), je že iz teh navedb razvidno, da gre za izjave tožene stranke, ki so bile podane po izteku zastaralnega roka od zapadlosti posameznega vtoževanega računa. Da bi tožeča stranka uspešno ovrgla ugovor zastaranja, bi morala zatrjevati in dokazati, da je bilo zastaranje posameznih terjatev pretrgano še pred iztekom zastaralnega roka tako, da do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti kot tožbo, še ni iztekel zastaralni rok. Ker tožeča stranka tovrstne trditvene podlage ni ponudila, ni mogla uspeti s svojim sklicevanjem na učinek pretrganja zastaranja. Že zastarano terjatev pa bi tožeča stranka lahko uspešno sodno uveljavljala le, v kolikor bi ponudila trditve in dokaze, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju v smislu 365. in 366. čl. ZOR. Kot pravilno poudarja pritožnica v pritožbi, pa je za tovrstno pripoznavo zastaranega dolga predpisana strožja oblika kot za pretrganja zastaranja po 387. čl. ZOR. Poleg pisne oblike tovrstne izjave pa je predpostavka tudi, da je izjavo podala oseba, ki ima zato izrecno pooblastilo, saj gre za odpoved materialnega upravičenja tožene stranke (4. odst. 91. čl. ZOR). Ker se je tožeča stranka sklicevala v trditvenih navedbah izključno na učinek pretrganja zastaranja, ob tako pomanjkljivih trditvah izstavljenim izpiskom odprtih postavk (A23-A25), s katerimi sta računovodski službi pravdnih strank usklajevali knjigovodsko stanje, ni mogoče pripisati učinka odpovedi zastaranja s strani tožene stranke.

Glede na svoje dejanske ugotovitve in podano trditveno podlago tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče zato materialnopravno zmotno sklepalo, da niso nastopili učinki zastaranja vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo zato spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v posledici zastaranja vtoževane terjatve zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče namreč tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških postopka (2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. ot. 154. čl. ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom je dolžna povrniti nastale pravdne stroške toženi stranki. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške do izdaje prvostopenjske sodbe priznalo v skladu z odvetniško tarifo stroške za sestavo ugovora (300 točk), prve pripravljalne vloge (300 točk), zastopanje na glavni obravnavi 26.5.2009 (300 točk), zastopanje na naroku 16.6.2009 (150 točk) ter materialne stroške v višini 2 % (21 točk) skupaj 1071 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 590,00 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 32,84 EUR stroškov plačane sodne takse za ugovor. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe (375 točk) kar upoštevaje 20 % DDV znaša 206,55 EUR in plačane takse za pritožbo (131,36 EUR).