Jedro

Zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva je v domeni strank, zato je prav tožena stranka tista, ki nosi breme, da pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi vse tiste informacije, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje obrambe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo 560,84 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca tožniku solidarno dolžna plačati 3.652.424,60 SIT z obrestmi, prvi toženec pa poleg tega še znesek 2.481.975,40 SIT z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za nadaljnjih 700.000 SIT in posledično znesek 2.481.975,40 SIT nadomestilo z zneskom 3.181.975,40 SIT (kar je prvi toženec dolžan plačati poleg zneska 3.652.424,60 SIT). Sicer je pritožbo tožnika in pritožbi obeh tožencev zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločitev je prvi toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

Nižji sodišči sta pri odločanju o zavrnitvi (prepoznih) dokaznih predlogov za zaslišanje prič napačno uporabili določilo 286. člena Zakona o pravdnem postopku in s tem zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena zakona. Ob pravilni uporabi bi ugotovili drugačno dejansko stanje, kar bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prvi toženec je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2003 (pred četrtim narokom) predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem prič D. K. in dr. M. F. ter obrazložil, zakaj dokazov ni mogel predlagati na prvem naroku. V naključnem pogovoru s pričama je ugotovil, da lahko povesta, kako je prišlo do tožnikovega padca. Ugotovitev nižjih sodišč, da je prvi toženec vedel, da je tožnika pregledal dr. M. F. je resnična, a pravno zgrešena. Prvi toženec priče ni predlagal zato, da bi povedala, kakšne poškodbe je tožnik utrpel, temveč da bi pričala, kako je prišlo do poškodbe. Prvemu tožencu pa kljub dejstvu, da je tožnika pregledal dr. M. F., ni moglo biti znano, da dr. F. natančno pozna tudi okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe. Navedba nižjih sodišč, da bi moral prvi toženec že ob delovni nezgodi obvestiti inšpektorja za delo in pristojni organ za notranje zadeve ter bi se tako že takrat ugotovile vse okoliščine o nezgodi, ni sporna, vendar opustitev te dolžnosti nima nikakršne zveze s pravočasnostjo v postopku predlaganih dokazov. Sodišče bi moralo v vsakem primeru priči zaslišati, vsaj o okoliščinah, kdaj je prvi toženec izvedel, da priči poznata okoliščine o nezgodi, nato pa o samem dogodku. Sklicevanje na ekonomičnost postopka je pravno nesprejemljivo. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zlasti na navedbo o pojasnilu izvedenca J. J., da podpis dr. M. F. na obrazcu prijave poškodbe o delu ne dokazuje, da je bil dr. F. na kraju nezgode, in navedbo o zavrnitvi dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca medicinske stroke.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5. Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode pravnomočno zavrnjen za znesek 134.400 SIT – sedaj 560,84 EUR (92.400 SIT stroškov prevoza in 42.000 SIT stroškov za tujo pomoč), revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

6. Iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugoditev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj je dodatne navedbe in dokaze mogoče podati oziroma predlagati tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih stranke brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predlagati na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Določba je v prvi vrsti namenjena pospešitvi postopka, sicer pa pomeni občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in negativno vpliva na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. V luči teh načel je potrebno razlagati tudi pojem krivde stranke, ki na poznejših narokih navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

7. V obravnavani zadevi je tožnik glede poteka delovne nezgode zatrjeval, da je pri pripravljanju opaža nad vrati padel z gradbenega odra na tla in se poškodoval, čemur prvi toženec v postopku ni oporekal, temveč je svojo obrambo gradil na trditvah, da je bil oder postavljen v skladu s predpisi o varstvu pri delu. S pripravljalno vlogo z dne 5. 5. 2003 (pred četrtim narokom za glavno obravnavo) pa je prvi toženec pričel zatrjevati, da do nezgode ni prišlo na način, kot trdi tožnik; torej da tožnik ni padel z odra na tla, temveč naj bi najprej pozidal za ploščo, nato brez razloga odšel po notranjih stopnicah v prvo nadstropje, stopil na sveže pozidani zid, kjer se mu je udrl zidak, zaradi česar je padel na gradbeni oder, za nezgodo pa je kriv sam(1). V zvezi s tem je predlagal izvedbo novih dokazov, to je zaslišanje prič D. K. in dr. M. F. Kot razlog za kasnejše navajanje dejstev in predlaganje dokazov je navedel, da je v naključnem pogovoru s pričama izvedel za drugačen potek nezgode. Ob tako ugotovljenih okoliščinah sta sodišči nižjih stopenj svojo odločitev o nedopustnosti dokazov oprli na njihovo prepozno predlaganje in krivdo prvega toženca, ki bi v skladu s procesno skrbnostjo moral poskrbeti za učinkovito obrambo, torej narediti vse, da bi se ugotovile okoliščine nezgode. Temu stališču pritrjuje tudi revizijsko sodišče. 8. Zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva je v domeni strank, zato je prav tožena stranka tista, ki nosi breme, da pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi vse tiste informacije, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje obrambe. To od toženca terja, da se že v fazi priprav odgovora na tožbo ustrezno angažira in informira o samem škodnem dogodku, o njegovem nastanku in poteku, tudi tako, da o tem povpraša vse osebe, ki bi o tem lahko karkoli vedele (tudi dr. M. F., ki je po nezgodi pregledal tožnika). Prvi toženec bi tako lahko, če bi bil dovolj skrben, trditve o drugačnem poteku nezgode postavil že v odgovoru na tožbo, najkasneje pa na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato je kasnejše navajanje novih dejstev prepozno in kot taki tudi novi dokazi, predlagani v dokaz teh trditev. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali procesno pravilno, ko nista upoštevali novih dokazov. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

9. Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeno navedbo v zvezi z izvedencem J. J. Pojasnilo je, da sodišče prve stopnje z zapisom, da iz prijave poškodbe pri delu izhaja, da je tožnika pregledal dr. M. F., ni zatrjevalo, da je bil navedeni zdravnik na kraju nesreče, ter da želi pritožnik nekoliko nerazumljivo prikazati, da ni mogel vedeti, da je bil zdravnik na kraju nesreče, in da njegovega zaslišanja ni mogel navesti prej brez svoje krivde (stran 7 drugostopenjske odločbe). Uveljavljanje nadaljnje kršitve drugostopenjskega sodišča, ker naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca, pa ni dovoljeno, saj revident te relativne bistvene kršitve v pritožbenem postopku sploh ni uveljavljal. 10. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), pokaže, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, pravilni, natančni in izčrpni razlogi izpodbijane sodbe in prvostopenjske sodbe pa ne terjajo dopolnitve. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Trditve o drugačnem poteku nezgode in uveljavljanje izključne odgovornosti tožnika za nezgodo predstavljajo nov in samostojen ugovor, saj je toženec, ki poteku nezgode prvenstveno ni oporekal, med postopkom svojo obrambo spremenil in jo zastavil povsem drugače.