Jedro

Pred odločitvijo o pravici do invalidske pokojnine še ni bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico pridobil, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina. Šele z navedeno odločbo je postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega nastale ji škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 8.084,97 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo, ker je presodilo, da je ugovor zastaranja terjatve utemeljen. Navedlo je, da je tožeča stranka izvedela za škodo in obseg škode že 5. 3. 2008, ko je zavarovanec tožeče stranke M. B. začel s postopkom uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma najkasneje 9. 6. 2008, ko je tožeča stranka izdala prvo odločbo v zvezi z zahtevkom zavarovanca glede uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja (s katero je bil ta uvrščen v III. kategorijo invalidnosti). Ocenilo je, da bi tožeča stranka ob pravilnem in zadosti skrbnem ravnanju morala zavarovanca že tedaj uvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu odmeriti in izplačevati invalidsko pokojnino. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je triletni zastaralni rok iztekel v letu 2011 (5. 3. 2011 oziroma najkasneje 9. 6. 2011).

6. Pritožba navaja, da je bil zavarovanec tožeče stranke M. B. z odločbo št. ... z dne 9. 6. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Z navedeno odločbo pa je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Ker se zavarovanec z odločitvijo ni strinjal, ta odločba ni postala nikoli izvršljiva, posledično pa zavarovancu niso bile priznane dajatve iz naslova ugotovljene III. stopnje invalidnosti.

7. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi, kakšen je njen obseg in višina. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek (primerjaj Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 127/2015).

8. Res je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je zavarovanec tožeče stranke začel s postopkom uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja že 5. 3. 2008, dne 9. 6. 2008 pa je bila izdana prva odločba v zvezi z zahtevkom zavarovanca glede uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Višje sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je bilo o pravici in višini dajatve tožeče stranke na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps III 2896/2008 z dne 3. 6. 2011 (pravnomočna 8. 7. 2011) prvič odločeno šele z odločbo tožeče stranke št. ... z dne 9. 8. 2011, v kateri je bila tudi določena višina pokojnine.

9. Pred izdajo te odločbe dejstvo, ali bo ta pravica zavarovancu tožeče stranke priznana in kolikšna bo višina invalidske pokojnine, še ni bilo znano, kar izhaja tudi iz prej navedene sodbe Delovnega in socialnega sodišča, s katero je bil zavarovanec uvrščen v I. kategorijo invalidnosti in je bilo hkrati odločeno, da bo o pravici in višini invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Pred odločitvijo o pravici do invalidske pokojnine še ni bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico pridobil, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina. Šele z navedeno odločbo je postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega nastale ji škode.

10. (Kot je v zadevi II Ips 127/2015 zapisalo Vrhovno sodišče) tudi v tem primeru v primeru uspeha tožeče stranke s pravnimi sredstvi (v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem) zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato je tožeča stranka (dokončno) za nastalo škodo izvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva in ko je bila izdana odločba tožeče stranke o odmeri invalidske pokojnine (9. 8. 2011). Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za nastalo škodo zvedela najkasneje takrat, ko je zavarovanec tožeče stranke M. B. začel s postopkom uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma najkasneje 9. 6. 2008, ko je tožeča stranka izdala prvo odločbo v zvezi z zahtevkom zavarovanca glede uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja (s katero je bil ta uvrščen v III. kategorijo invalidnosti), je prestrogo, saj tožeči stranki dejansko odreka pravico do pravnega sredstva in sodnega varstva. Na tak način bi (dovolj) dolg postopek pred komisijo in Delovnim in socialnim sodiščem lahko v vsakem primeru pripeljal do zastaranja zahtevka tožeče stranke.

11. Ker od izdaje odločbe z dne 9. 8. 2011 do vložitve tožbe (8. 7. 2014) še ni potekel triletni zastaralni rok, zahtevek torej ni zastaral, zato nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje materialnopravno ni pravilna.

12. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, da se vsebinsko opredeli do zatrjevane odškodninske odgovornosti toženih strank in odloči o utemeljenosti vtoževane terjatve in o njeni višini.

13. Višje sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava. To pa zato, ker se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do pravno odločilnih dejstev glede utemeljenosti pravne podlage in višine tožbenega zahtevka. Tako bi šele višje sodišče prvič presojalo pravno odločilna dejstva o pravni podlagi in višini tožbenega zahtevka, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo, to pa bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

14. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

15. Odločitev o stroških je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb materialnega prava o zastaranju o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

PRAVNI POUK Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.