Jedro

Delavec nima pravice do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot 3 mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom (tretji odstavek 79. člena ZDR-1). Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer je bilo njegovo delo vezano na terminski posel dokončanja prevzetega projekta pri tujem partnerju za izvrševanje del skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju med podjetji. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen polne tri mesece. To pomeni, da ni podan razlog, ki bi izključeval plačilo odpravnine iz 79. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (V. točka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas v višini 186,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2013 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 68,60 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neto prikrajšanja pri plači za obdobje od 22. 7. 2013 do 9. 11. 2013 izplačati še znesek 919,62 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 195,92 EUR bruto, odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 12. 2013 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov na delu in v zvezi z delom za obdobje od 22. 7. 2013 do 9. 11. 2013 izplačati dnevnice v višini 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 220,00 EUR od 19. 8. 2013 do plačila, od zneska 986,00 EUR od 19. 9. 2013 do plačila, od zneska 924,00 EUR od 19. 10. 2013 do plačila, od zneska 924,00 EUR od 19. 11. 2013 do plačila in od zneska 264,00 EUR od 19. 12. 2013 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo zaradi sorazmernega dela neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2013 v višini 283,36 EUR bruto, odvesti prispevke in davke, ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas v višini 186,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2013 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe“, se zavrne (V. točka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške v znesku 443,50 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (VI. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev v točki V izreka, s katero je sodišče odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 186,21 EUR. Navaja, da je v tem delu zahteval plačilo odpravnine z navedbo, da je bil zaposlen pri toženi stranki za določen čas za obdobje od 22. 7. 2013 do 9. 11. 2013, pri čemer je tožbi priložil kot dokazilo tudi pogodbo o zaposlitvi. Njegova plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja je znašala 931,04 EUR, zahteval pa je, da mu tožena stranka izplača eno petino te povprečne plače kot odpravnino. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na določila 108. člena ZDR-1, ki določa, da odpravnina pripada le v primeru zaposlitve nad enim letom, tožnikova zaposlitev pa je trajala manj kot eno leto. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v tem delu, saj je pravna podlaga za odpravnino tožnika 79. člen ZDR-1 in ne 108. člen ZDR-1. Tako tožniku dejansko pripada odpravnina v višini ene petine plače. Po določilih 79. člena ZDR-1 ni pogoj, da se delo opravlja najmanj eno leto. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

5. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v predmetni zadevi ni storilo.

7. Pritožba utemeljeno navaja, da je pravna podlaga za odločanje o odpravnini 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in v tretjem odstavku določa, da delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas, ima pravico do odpravnine. Pravice do odpravnine nima delavec v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot 3 mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom (tretji odstavek 79. člena ZDR-1). Osnova za odmero odpravnine je povprečna mesečna plača delavca za poln delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer v primeru, če je sklenjena pogodba za določen čas za eno leto ali manj, ima delavec pravico do odpravnine v višini ene petine osnove plače (četrti in peti odstavek 79. člena ZDR-1). Sodišče je v točki 8 obrazložitve ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen polne 3 mesece, od 22. 7. 2013 do 9. 11. 2013, pri čemer je bila njegova povprečna plača 931,04 EUR in vtoževana odpravnina 186,21 EUR. Iz priložene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer je bilo njegovo delo vezano na terminski posel dokončanja prevzetega projekta pri tujem partnerju firmi A. Gmbh, B., za izvrševanje del skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju med podjetji (kot to določa 1. točka pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2013). Navedeno pomeni, da ne gre za noben razlog, ki bi izključeval plačilo odpravnine iz 79. člena ZDR-1. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 186,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2013 dalje, do plačila.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni na podlagi določil 155. člena ZPP. Tako tožniku pripadajo stroški za postopek v višini 27,20 EUR, stroški za poštne storitve v višini 5,40 EUR in taksa za pritožbo 36,00 EUR, skupaj torej 68,60 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.