Jedro

Za urejanje tožničine družinske invalidnine je zlasti relevantna določba 2. odstavka 119. člena ZVojI, po kateri družinski član, ki mu je bila priznana pravica do družinske pokojnine po predpisih do uveljavitve ZVojI, uživa tudi po uveljavitvi tega zakona pravice, ki jih ima uživalec po ZVojI. Določba 2. odstavka 119. člena ZVojI je skladna tudi z določbo 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 357/97-7 z dne 28.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.1997, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 27.6.1996, s katero je upravna enota na podlagi 2. odstavka 120. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 2/97-odl. US, 19/97 in 75/97, v nadaljevanju: ZVojI) odločila, da tožnica od 1.1.1996 dalje nima več pravice do družinske invalidnine po sinu - padlem borcu in drugih pravic družinskih članov, ker na dan uveljavitve ZVojI dne 1.1.1996 ni imela državljanstva Republike Slovenije. Kot tujka bi morala imeti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji neprekinjeno od 25.6.1991, česar pa ni imela, saj je bila 25.2.1992 izločena iz registra prebivalstva po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98 - odločba US, v nadaljevanju: ZTuj). Med strankama pa je bilo nesporno, da je tožnica pridobila pravico do družinske invalidnine po pokojnem sinu in druge pravice na podlagi odločbe z dne 20.3.1986 in da se je ta odločba na dan 25.6.1991 tudi izvrševala.

Po mnenju sodišča prve stopnje je stališče tožene stranke nepravilno, ker je tožnica bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.8.1996 sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 61/92-odl. US, 13/94 in 59/99-odl.US, v nadaljevanju ZDRS), prošnjo za sprejem pa je vložila v letu 1993. Ker je tožena stranka v času odločanja s to odločbo razpolagala, bi ob upoštevanju določbe, citirane v odločbi, lahko ugotovila, da tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo. Ugotovitve organa, pristojnega za odločanje o sprejemu v državljanstvo, po presoji sodišča prve stopnje, vežejo tudi toženo stranko, saj je odločba o sprejemu v državljanstvo javna listina, ki tem ugotovitvam glede na njen izrek (sprejem v državljanstvo) daje splošnejši pravni pomen. Ob upoštevanju te okoliščine in dejstva, da je imela tožnica na ozemlju Slovenije vse do izločitve iz registra prebivalstva prijavljeno stalno bivališče v skladu z veljavnimi predpisi, je sklepanje tožene stranke, da je tožnica izgubila pravice, ki jih imajo tujci po določbi 2. odstavka 120. člena ZVojI zato, ker si po ZTuj ni pridobila stalnega prebivališča, po mnenju sodišča prve stopnje, nesprejemljivo.

Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov 72. člena Zakona o upravnem sporu in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka ponavlja svoje navedbe, in sicer, da tožnica ni bila od uveljavitve ZVojI dalje več upravičena do pravic iz tega zakona, ker ni imela neprekinjenega stalnega prebivališča od 25.6.1991 dalje na ozemlju Republike Slovenije. Odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.8.1996 o priznanju državljanstva Republike Slovenije tožnici pa je za toženo stranko brezpredmetna, ker gre za dejstvo, ki je nastalo po izdaji prvostopne odločbe, ki je bila izdana 27.6.1996. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da ta ugotovitev iz odločbe o državljanstvu veže tudi toženo stranko, in sicer zaradi tega, ker je pogoj za zagotavljanje statusa vojnega invalida po določbi 2. odstavka 120. člena ZVojI stalno neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji od 25.6.1991 dalje in ne 5 let neprekinjenega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo po ZDRS.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pa čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Po mnenju pritožbenega sodišča je za urejanje tožničine družinske invalidnine relevantna zlasti določba 2. odstavka 119. člena ZVojI, po kateri družinski član, ki mu je bila priznana pravica do družinske pokojnine po predpisih o vojaških invalidih ali o civilnih invalidih vojne do uveljavitve ZVojI, uživa tudi po uveljavitvi tega zakona pravice, ki jih ima uživalec družinske invalidnine, ob pogojih in v obsegu, predpisanimi z ZVojI. Navedena določba je skladna z določbo 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I., v nadaljevanju: ustavni zakon). S to določbo ustavnega zakona je Republika Slovenija zagotovila borcem norodnoosvobodilne vojne Jugoslavije, vojaškim invalidom, članom družin padlih borcev in uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ob času razglasitve samostojnosti Slovenije (kot tudi v Deželi Furlaniji-Julijski krajini, v Republiki Italiji in Deželi Koroški, v Republiki Avstriji), varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do osamosvojitve Slovenije določali predpisi SFRJ. Republika Slovenija se je tedaj zavezala vsem naštetim osebam, da kot pravna država ne bo posegala v njihove pridobljene pravice, čeprav so jih pridobili po predpisih SFRJ, sprejetih do osamosvojitve Slovenije. Ker tožnica nesporno sodi med naštete osebe, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je skladna z določbo 2. odstavka 119. člena ZVojI, tudi pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.