Jedro

Lokacijsko dovoljenje lahko daje legalnost le objektu, ki je postavljen na parceli, ki je označena v njegovem izreku. Da to ni parcela, ki jo je imel v mislih investitor oziroma drugi udeleženci v postopku in pri gradnji, za odločitev o legalnosti objekta ni pomembno, prav tako tudi ne razlogi, iz katerih je do tega prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa dela pri gradnji TV pretvornika ..., ki ga gradi na zemljišču parc. št. 682/2 k.o. ... brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), da mora ta TV pretvornik v roku šestih mesecev po prejemu odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke izreka po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Odločil je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka), za obravnavani objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 5. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kot investitor obravnavani pretvornik sicer zgradil na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 21. 2. 1994 in zanj pridobil tudi uporabno dovoljenje z dne 6. 9. 1996, vendar je pretvornik v naravi postavil na drugi mikrolokaciji oziroma na parceli z drugo številko, kot je navedena v gradbenem dovoljenju. Za tako gradnjo ni imel ustreznega gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo v smislu ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo glede izrečenih prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1 spremenil tako, da te prepovedi ne posegajo v pravice lastnika zemljišča, ki ni inšpekcijski zavezanec, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je inšpekcijski zavezanec v postopku izjavil, da je prišlo pri navedbi parcelne številke do administrativne napake, saj je lokacija, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, tehnično povsem neprimerna za televizijski pretvornik, tako da je bilo ves čas postopka govora o dejanski lokaciji, kjer je pretvornik zdaj postavljen, s to lokacijo pa sta se strinjala tudi lastnika zemljišča. Drugostopenjski organ opozarja, da je treba dovoljenost gradnje presojati po predpisih, ki so veljali v času gradnje, kar za obravnavani objekt pomeni, da je bilo treba po 50. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma po 62. členu istega zakona odločbo o dovolitvi priglašenih del. Lokacijsko dovoljenje je bilo sicer pridobljeno, vendar za gradnjo na drugi parceli, s čimer tožnik ni pridobil pravice do gradnje na lokaciji, kjer je pretvornik v resnici postavljen. Organ meni, da je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe povsem nepomembno, iz kakšnega razloga je inšpekcijski zavezanec objekt dejansko zgradil drugje, kot je bilo to dovoljeno z lokacijskim dovoljenjem, temveč je bistveno le, da za gradnjo na sedanji lokaciji ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja. Dodaja še, da iz celotne spisne dokumentacije izhaja, da je investitor predmetne gradnje tožnik in da ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da objekt na obstoječi lokaciji obratuje že več kot 20 let, da gre za infrastrukturni objekt v javnem interesu in da gre le za administrativno napako pri oznaki parcele.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila lokacija pretvornika določena v sodelovanju z lokalno skupnostjo, ki je tudi pripravila ustrezno dokumentacijo, poleg tega pa sta s to lokacijo soglašala tedanja lastnika zemljišča. Lokacija, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, je za postavitev pretvornika tehnično neprimerna, zato o morebitni postavitvi pretvornika na tej lokaciji ni bilo nikdar niti govora. Gre zgolj za "administrativno napako" pri oznaki parcele, ki je ni zakrivil tožnik, kar izhaja tudi iz skice, ki jo je izdelal za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Iz te skice jasno izhaja lokacija objekta glede na obstoječo zidanico, dovozno pot in gozd, tako da je mogoče ugotoviti, da gre dejansko za lokacijo, na kateri objekt stoji. Tej lokaciji nista nikoli nasprotovala niti lastnika zemljišča, ki sta se v letu 2000 strinjala tudi s parcelacijo z namenom odkupa novo nastale parcele. Za objekt je bilo v letu 1996 izdano tudi uporabno dovoljenje, tožnik pa iz vseh razlogov meni, da je za ta objekt pridobil veljavno gradbeno dovoljenje.

5. Meni tudi, da je prišlo do kršitve upravnega postopka, ker v postopek ni bila pritegnjena Občina ..., ki je pravna naslednica krajevne skupnosti ..., ta pa je pri pridobivanju dovoljenj za gradnjo sodelovala kot soinvestitor. Toženka se ni opredelila do njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki so bili ustrezno substancirani, od njih pa je bila odvisna tudi pravilna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z dejstvom, da je prišlo pri oznaki parcele do "administrativne napake", kar pomeni, da je bilo za objekt pridobljeno ustrezno gradbeno dovoljenje. S takim ravnanjem je bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Posledično je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi toženka v primeru, če bi sledila navedbam o administrativni napaki pri parcelni številki, ugotovila, da gre za dovoljeno gradnjo in ne bi izdala izpodbijane odločbe. S tem, ko v postopek ni pritegnila Občine ..., je zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka, saj tudi iz dokumentov v upravnem spisu izhaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano investitorju krajevni skupnosti ... Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je lahko vsebina upravnopravnega upravičenja do gradnje, ki je podeljeno z upravnim dovoljenjem, le taka, kot izhaja iz izreka tega dovoljenja. Povedano drugače: zakon ne daje podlage za stališče, da bi bilo mogoče lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje razlagati tako, da dovoljuje gradnjo na drugi lokaciji, kot izhaja iz njegovega izreka.

8. To izhaja tudi iz določb ZUN (na katerega se pravilno sklicuje prvostopenjski organ), ki je kot vsebino upravnega dovoljenja za umestitev objekta v prostor (lokacijskega dovoljenja) izrecno predpisoval tudi lokacijsko dokumentacijo (57. člen), v kateri je morala biti določena tudi lega objekta, skupaj s tolerancami (55. člen). Te podatke je moral v zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja navesti investitor (53. člen). Vsebina lokacijskega dovoljenja je torej posledica investitorjevega zahtevka (prim. 128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Tožniku oziroma njegovemu soinvestitorju je zato lahko bila gradnja dovoljena le tam, kjer je to zahteval; če ni bilo tako, bi moral uporabiti ustrezna pravna sredstva.

9. Kot že rečeno, pa ne ZUN, ne zdaj veljavni ZGO-1, ne ZUP ne dajejo podlage za stališče, da je lahko vsebina upravne odločbe drugačna, kot izhaja iz njenega izreka, kar v bistvu zatrjuje tožnik. V obravnavani zadevi to pomeni, da predmetno lokacijsko dovoljenje lahko daje legalnost le objektu, ki je postavljen na parceli, ki je označena v njegovem izreku. Da to ni parcela, ki jo je imel v mislih investitor oziroma drugi udeleženci v postopku in pri gradnji, za odločitev o legalnosti objekta ni pomembno, prav tako tudi ne razlogi, iz katerih je do tega prišlo.

10. To pomeni, da je toženka pri presoji legalnosti obravnavanega objekta materialno pravo uporabila pravilno, svoje stališče pa je jasno navedla in ustrezno obrazložila, kar tako po gornji obrazložitvi, kot tudi po izrecnih navedbah v obrazložitvi drugostopenjske upravne odločbe pomeni, da razlogi, iz katerih je vsebina izreka lokacijskega dovoljenja takšna, kakršna je, za odločitev o legalnosti obravnavanega objekta niso pomembni. Dokazni predlogi v pritožbi, na katere se sklicuje tožnik, so se tudi po tožbenih navedbah nanašali izključno na te razloge oziroma na "administrativno pomoto", torej na okoliščino, ki za odločitev v inšpekcijskem postopku ni bila pomembna. S tem, ko se je toženka jasno in določno opredelila do nepomembnosti te okoliščine za odločitev, se je po presoji sodišča povsem dovolj določno opredelila tudi do nepotrebnosti dokazov, predlaganih izključno v zvezi s to okoliščino. Po presoji sodišča zato toženka v tem pogledu ni zagrešila kršitev pravil upravnega postopka, niti ni prišlo do zatrjevanih kršitev temeljnih ustavnih pravic.

11. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To med drugim pomeni, da lahko tožnik v upravnem sporu varuje le svoj pravni položaj, ne pa pravnega položaja tretjih, v obravnavani zadevi Občine ... Tožnik ne navaja, v čem naj bi neudeležba Občine ... v inšpekcijskem postopku posegala v njegove pravice, ki jih varuje v tem postopku, sodišče pa pripominja še, da tudi morebitna okoliščina, da je tedanja krajevna skupnost ... sodelovala kot investitor ali soinvestitor pri gradnji obravnavanega objekta, ne pomeni, da tožnik zdaj ne bi bil izključni lastnik tega objekta in s tem neposredno ali po pravnem nasledstvu nosilec vseh pravic in obveznosti, ki jih ZGO-1 povezuje z "investitorstvom" objekta. Tožnik v tem pogledu ne navaja nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil pravni status obravnavanega objekta v času izdaje izpodbijane odločbe drugačen, kot izhaja iz te odločbe.

12. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da sta obe izpodbijani odločbi pravilni in utemeljeni na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Tožnik je sodišču predlagal tudi izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazni predlogi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, deloma pa na vprašanje, kako je prišlo do "napačne" oznake parcele v lokacijski dokumentaciji oziroma v izdanem dovoljenju, za kar pa iz gornje obrazložitve izhaja, da je za odločitev v zadevi brezpredmetno. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.