Jedro

Zavarovalnica stopi v položaj oškodovanca in je posledično upravičena in dolžna izpolniti tudi vsa procesna opravila, ki bi jih moral opraviti oškodovanec, če bi sam zahteval povrnitev odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 81088/2009 z dne 15. 06. 2009 razveljavi tudi v delu izreka, v katerem je dovoljena izvršba za glavnico v skupnem znesku 152,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2008 dalje do plačila in v delu izreka, ki določa izvršilne stroške v višini 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 07. 2009 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporaba materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri stališču, da tožeča stranka za plačilo škode za prestano nepremoženjsko škodo ni podala ustrezne trditvene podlage, spregleda, da tožeča stranka ni tista, ki bi takšno škodo utrpela in se zato sodišče prve stopnje napačno sklicuje na 179. člen OZ, ki v predmetni zadevi ne more priti v poštev, saj ne gre za škodo, ki bi jo utrpela tožeča stranka. Trditveno podlago, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ima lahko le oškodovanec, torej tisti, ki je takšno škodo utrpel, nedvomno pa to ne more biti zavarovalnica. Tožeča stranka je utemeljenost izplačane odškodnine izkazala z odškodninskima zahtevkoma oškodovanke, z medicinsko dokumentacijo, s poravnavo in s potrdilom o izplačilu. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da v obravnavni prometni nesreči nihče ni utrpel telesnih poškodb, vendar pa bi morala za takšno trditev sodišču ponuditi oz. predlagati dokaz. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je neutemeljena.

V tej zadevi tožeča stranka zahteva povrnitev odškodnine, ki jo je izplačala udeležencem prometne nesreče, ki jo je zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročila tožena stranka 19. 07. 2007. V skladu s 4. točko 3. odstavka 7. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) ima namreč zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu in plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo od zavarovanca oz. odgovorne osebe med drugim tudi, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola nad dovoljeno mero. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji prerekala zgolj obstoj in višino nepremoženjske škode, edinega dela izplačane odškodnine, ki ga zavarovalnici ni povrnila pred oz. med pravdo, in sicer je zatrjevala, da v tej prometni nesreči ni bil nihče poškodovan.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da lahko poda trditveno podlago, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, le oškodovanec, torej tisti, ki je takšno škodo utrpel, da nedvomno to ne more biti zavarovalnica, in da zato zavarovalnici ni potrebno navajati trditev, ki bi izkazovale upravičenost do nepremoženjske škode, temveč da zadošča zgolj navedba višine izplačane odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode. V skladu s 1. odstavkom 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) namreč z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Zavarovalnica torej stopi v položaj oškodovanca in je posledično upravičena in dolžna izpolniti tudi vsa procesna opravila, ki bi jih moral opraviti oškodovanec, če bi sam zahteval povrnitev odškodnine. V skladu s 4. odstavkom 105. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) mora tako stranka, če vsebuje njena izjava v katerikoli vlogi kakšno zahtevo, v njej navesti dejstva, na katera jo opira, in dokaze, kadar je to potrebno. Tožeča stranka pa je, kot je v izpodbijani sodbi obrazložilo že sodišče prve stopnje, navedla zgolj višino izplačane odškodnine na račun telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter na račun strahu, ni pa navedlo trditev, ki bi v skladu s 179. členom OZ omogočile, da bi sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, glede na umestitev in primerjavo v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, odmerilo pravično denarno odškodnino. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da morajo biti dejanske navedbe, torej trditvena podlaga, razvidna iz vlog in da se lahko listine nanašajo zgolj na dokazovanje takšnih navedb ter da sodišče ni dolžno trditvene podlage razbirati iz listin, na katere se tožeča stranka niti ne sklicuje.

Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in preizkusu pritožbenih navedb tako sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.