Jedro

V primerih prenehanja pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, izvedene pravnemu nasledniku prejšnjega lastnika, ob zakonski opredelitvi pravice do pravične odškodnine in ko je prenehanje pravice uporabe bilo izvedeno na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 483/99-12 z dne 10.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje po združitvi upravnih sporov obeh tožnikov zavrnilo tožbi obeh tožnikov, s katerima sta zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 9.2.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe J.C. odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava B., z dne 1.10.1998, s katero je prvostopni organ odločil, da se na parc. št. 513/1-zelenica v izmeri 6152 m2, vpisane v vl. št. 1045, k.o. B. vzpostavi lastninska pravica v korist pokojne upravičenke J.C., in da morajo njeni pravni nasledniki - dediči vrniti v roku 10 let od pravnomočnosti odločbe znesek 67.682,91 DEM v tolarski protivrednosti. Zahtevek J.C. in P.C. za denacionalizacijo pa je tožena stranka zavrnila. Tožnika sta namreč zahtevala denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč njunemu očetu, sedaj že pokojnemu, F.C. Pravico uporabe, ki jo je na podržavljenem zemljišču pridobil po nacionalizaciji, je po njegovi smrti podedovala njegova žena in mati tožnikov, J.C., njej pa je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Po mnenju sodišča prve stopnje izhaja iz določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, kot tudi iz drugih predpisov, ki so urejali pravico uporabe, da je ta pravica vsebovala upravičenja, ki so vsebina lastninske pravice. Na njen lastninskopravni značaj kaže tudi to, da se je vpisovala v zemljiško knjigo. Zaradi navedene premoženjske substance, z atributi lastninske pravice, to vpliva tudi na vračanje podržavljenega zemljišča in na dopustnost denacionalizacije sploh. Če je bila pravica uporabe s pravnim poslom med živimi in z dedovanjem prenesena na drugo osebo, je bil dejanski odvzem podržavljenega zemljišča prejšnjemu lastniku izvršen na podlagi, ki ni pravni naslov za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je v primeru podržavljenja stavbnih zemljišč denacionalizacija z vrnitvijo zemljišča možna le v primerih, ko je prejšnji lastnik podržavljenega zemljišča še imetnik pravice uporabe oziroma ko je bila ta pravica odvzeta njemu, zemljišče pa še ni pozidano. Širša razlaga določb 31. in 32. člena ZDen, po katerih naj bi pravica do vračanja zemljišča pripadala tudi osebam, ki so s pravnim poslom ali z dedovanjem pridobile pravico uporabe, bi pomenila, da se z denacionalizacijo posega v dopustno razpolaganje prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča in v že izvršen pravni promet. Ker pa se je pravica uporabe preobrazila v lastninsko pravico tudi na drugih pravnih podlagah (po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini), bi se v primeru takega lastninjenja denacionalizacija razširila še na lastninsko pravico, za kar pa v Zakonu o denacionalizaciji ni podlage. Zato je tožena stranka pravilno menila, da bi bil pokojni F.C. tudi denacionalizacijski upravičenec, ker pa se je po njegovi smrti pravica uporabe dedovala, niso podane okoliščine iz 31. in 3. odstavka 32. člena ZDen. Niso pa tudi podani tožbeni ugovori, da je tožena stranka kršila postopek s tem, ko je odpravila prvostopno odločbo v celoti, čeprav je bil izpodbijan le del izreka, ki ga uveljavlja tožnik J.C. Delno pravnomočnost priznava Zakon o splošnem upravnem postopku in sodna praksa le v primerih, ko je z isto odločbo odločeno o več pravicah ali obveznostih, izpodbija pa se le zakonitost odločbe glede nekaterih pravic in obveznosti. V obravnavanem primeru pa sta bili obveznost vzpostavitve lastninske pravice na zemljišču in obveznost vrnitve že prejete odškodnine določeni kot vzajemni obveznosti. Zato zaradi izpodbijanja tudi samo ene izmed njiju, odločitev o drugi ni mogla postati pravnomočna.

Tožnik P.C. v pritožbi ponovno meni, da je delna odločba upravnega organa prve stopnje z dne 1.10.1998 v neizpodbijanem delu postala dokončna in pravnomočna, saj se je pritožil le zoper 2. točko prvostopne odločbe, ki se je nanašala na vrnitev izplačane odškodnine. V zvezi z navedenim je zato nezakonita tudi izpodbijana sodba. Sicer pa je mnenja, da sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje zmotno uporabila materialnopravne predpise, konkretno določbi 31. in 32. člena ZDen. Določba 31. člena ZDen za konkretni primer pravno ni relevantna. Za konkreten primer je pravno relevantna določba 3. odstavka 32. člena ZDen, ki določa vračanje nezazidanega stavbnega zemljišča, na katerem investitor ni pričel z gradnjo. Bistvena razlika med določbama 31. člena in 32. člena ZDen je prav v tem, da se določba 31. člena ZDen nanaša na primere, ko je pravica uporabe še vknjižena na upravičenca, določba 32. člena pa se nanaša na zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča, ki so v uporabi zavezancev.

Tudi drugi tožnik J.C. izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z dvema ugovoroma. Kot prvo ponavlja ugovor, da je sodišče potrdilo odločitev tožene stranke, ki je ob reševanju pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje, razveljavilo celotno odločbo, torej tudi neizpodbijani del odločbe organa prve stopnje. Naslednje sporno stališče sodbe pa je v tem, da pravnim naslednikom podržavljenega premoženja ne gre pravica do vrnitve tega premoženja, in sicer izjemoma samo pri zemljiščih. Graja stališče sodišča prve stopnje, da dedinji pravice uporabe ni priznalo statusa upravičenke, pač pa le njenemu pokojnemu možu, ki je bil tudi razlaščenec. Sklicuje se na določbo 15. člena ZDen, ki določa pravne naslednike razlaščenca kot denacionalizacijske upravičence, če so razlaščenci do tedaj že umrli.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Določbi 31. člena in 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US in 66/2000 - v nadaljevanju: ZDen) določata, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe ali zgrajen objekt, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Določba 3. odstavka 32. člena ZDen pa daje upravičencu pravico, da, ob zakonsko določenih pogojih, lahko zahteva od zavezanca vrnitev nezazidanega stavbnega zemljišča tudi potem, ko mu je na tem zemljišču predhodno pravica uporabe prenehala. Navedene določbe ZDen govorijo o upravičencu le kot o prejšnjem lastniku razlaščene nepremičnine.

Pravni nasledniki upravičencev, ki so bili imetniki pravice uporabe zemljišč v družbeni lastnini ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevaju: ZLNDL), lahko na podlagi navedenega zakona postanejo lastniki teh zemljišč. Za lastninjenje napremičnin v družbeni lastnini, na katerih je obstajala pravica uporabe, pravni naslov torej ni denacionalizacija, pač pa lastninjenje po posebnem zakonu (ZLNDL). Lastninsko pravico na zemljiščih po samem zakonu so pridobili le imetniki pravice uporabe, ne pa tudi nekdanji imetniki pravice uporabe, katerim je pravica uporabe na zemljiščih prenehala.

V konkretnem primeru je bilo nezazidano stavbno zemljišče, ki je predmet odločanja v tej zadevi, podržavljeno pokojnemu F.C. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju: ZNNZGZ).

Pokojni F.C. bi torej bil na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZDen upravičenec do denacionalizacije predmetnega zemljišča, če bi še živel. Pravico uporabe je podedovala njegova vdova J.C., mati tožnikov. J.C. je bila pravica uporabe na zemljišču odvzeta z odločbo Občine L.-B. dne 29.5.1972 na podlagi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69 - v nadaljevanju: ZDSZ). Sporno v tej zadevi je torej vprašanje, ali je pravica zahtevati vrnitev z nacionalizacijo odvzete nepremičnine prenosljiva na dediče imetnice pravice uporabe, čeprav je imetnici ta pravica prenehala pred njeno smrtjo, in to na podlagi zakona, ki ni podlaga za denacionalizacijo.

Za razjasnitev spornega vprašanja v tej zadevi je zato treba ponovno ugotoviti smisel denacionalizacije kot pravnega instituta oziroma ugotoviti je treba namen zakona, ki ureja denacionalizacijo, kot tudi čas in način prenehanja pravice uporabe nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je namen denacionalizacije predvsem poprava krivic iz povojnega obdobja.

Pokojni F.C. je ob nacionalizaciji svojih zemljišč dobil na podlagi zakona (ZNNZGZ) pravico uživanja istega zemljišča. S kasnejšimi predpisi se je pravica uživanja preimenovala v pravico uporabe. Po svoji vsebini je bila pravica uživanja oziroma uporabe, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, podobna lastninski pravici. Bila je prenosljiva, pa tudi podedljiva. Sprva je bila pravica uporabe lahko predmet pravnega prometa, ki pa je bil kasneje omejen na enkraten prenos med sorodniki prvega dednega reda in na dedovanje. Pri izvedenem pravnem prometu se je po mnenju pritožbenega sodišča značaj pravice uporabe kot nekdanje lastninske pravice spremenil, saj ni imela več kontinuitete s prejšnjim lastnikom, ker se je prejšnji lastnik ali njegov pravni naslednik prostovoljno odpovedal pravici uporabe. Podobno so pri dedovanju pravice uporabe vsa zapustnikova upravičenja iz te pravice prešla na dediče. Novi imetnik pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini je lahko neodvisno od volje nekdanjega lastnika zemljišča užival zemljišče v mejah zakona vse do tedaj, ko mu je zaradi gradnje ali drugega namena prenehala s posegom občine in je moral na podlagi upravne odločbe izročiti zemljišče občini. Do izročitve zemljišča je prejšnji lastnik obdržal vsa bistvena upravičenja, ki sicer gredo lastniku zemljišča. Pravica uporabe je lahko prenehala na več načinov. Kadar je prenehala na podlagi predpisov, sprejetih po uveljavitvi ustave iz leta 1963 in usklajenih s to ustavo, je bila izvedena ob določitvi odškodnine. V konkretnem primeru je pravica uporabe pokojni materi tožnikov prenehala na podlagi določb ZDSZ, ki je bil objavljen in uveljavljen 15.2.1968, hkrati z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 5/68 - v nadaljevanju: novela zakona o razlastitvi). ZDSZ je v 2. odstavku 1. člena določal, da gre prejšnjemu lastniku stavbnega zemljišča, nacionaliziranega na podlagi ZNNZGZ, pravična odškodnina po določbah zakona, ki ureja razlastitev. Pravična odškodnina za razlastitve je bila uvedena prav z določbo 1. člena novele zakona o razlastitvi. V spremenjenem 35. členu pa je novela zakona o razlastitvi določila, da se mora pri določanju odškodnine za razlaščene nepremičnine upoštevati poleg drugih elementov tudi tržna cena, če je izhajala iz teh elementov. Pravična odškodnina je bila torej odvisna od več elementov, določila pa se je na podlagi sporazuma imetnika pravice uporabe z občino. Če sporazum ni bil dosežen, je odškodnino določilo sodišče v nepravdnem postopku.

ZDSZ je v 5. odstavku 8. člena vseboval tudi prehodno določbo, po kateri so se za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po ZNNZGZ do 7. aprila 1965 (do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi, Uradni list SFRJ, št. 13/65, s katerim se je Zakon o razlastitvi uskladil z Ustavo SFRJ iz leta 1963), tudi odškodnine določale po tem zakonu (ZNNZGZ). Navedena prehodna določba pa je bila spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št 20/69 - v nadaljevanju: novela ZDSZ), in sicer, da se postopek za odmero odškodnine tudi za navedena nezazidana stavbna zemljišča opravi in odškodnina za njih odmeri in izplača po določbi 2. odstavka 1. člena ter 1. do 4. odstavka 8. člena ZDSZ, če na dan 15. februarja 1968 (uveljavitev ZDSZ) ni obstajala pravnomočna odločba o odškodnini.

Plačilo odškodnine za prenehanje pravice uporabe, določene po določbah novele zakona o razlastitvi, s katero so bili dediči in drugi pravni nasledniki prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča odškodovani, enako kot drugi razlaščenci po noveli zakona o razlastitvi, ki ni navedena v 3. členu ZDen, je prvi element, ki izključuje denacionalizacijo nezazidanih stavbnih zemljišč. Drugi element za izključitev denacionalizacije pa je v tem, da predpis, na podlagi katerega je bilo odvzeto nezazidano stavbno zemljišče, ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen in ga tudi ni mogoče uvrstiti med predpise iz 4. člena ZDen.

V konkretnem primeru je za odvzem podržavljenih zemljišč pokojni materi tožnikov bila izplačana odškodnina po določbah novele ZDSZ, saj je bila ta določena na podlagi sporazuma dne 29.6.1972, sklenjenega na podlagi določb novele zakona o razlastitvi, ZDSZ pa tudi ni naveden v 3. členu ZDen. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da, v primerih prenehanja pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, izvedene pravnemu nasledniku prejšnjega lastnika, ob zakonski opredelitvi pravice do pravične odškodnine in ko je prenehanje pravice uporabe bilo izvedeno na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki zavrača ugovor tožnikov o delni pravnomočnosti odločbe organa prve stopnje. Odločba prvostopnega organa, katere izrek vsebuje več točk, je tudi po presoji pritožbenega sodišča neločljiva celota. Zavrnitev tožb je bila zato pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.