Jedro

Po določbi četrte alinee 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Krvodajalstvo kot del zdravstvene dejavnosti namreč glede postopkov izvedbe ni posebej normativno urejeno.

Dejavnost v zdravstvu pa zahteva strožjo profesionalno skrbnost. Uporaba navedenega pravnega standarda, ki izhaja iz določb 45. do 47. člena omenjenega zakona, zahteva jasno in dosledno ugotovljeno dejansko stanje. V navedenem primeru to pomeni, da gre za področje, ki ga ni mogoče ocenjevati po splošnih načelih obligacijskega prava (prvi in drugi odstavek 18. člena ZOR) o skrbnosti dobrega strokovnjaka, temveč tudi z ugotavljanjem metod in standardov skrbnosti odgovornih oseb pri izvajanju krvodajalstva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v obsodilnem delu razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3,071.961,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka je proti omenjeni sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo, kateri je revizijsko sodišče s sklepom z dne 18.12.1997 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa temu sodišču vrnilo v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju dne 1.4.1998 pritožbo tožene stranke vnovič zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje z dne 1.4.1998 tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbena trditvena podlaga ne zajema navedbe dejstev, na katerih podlagi bi bilo mogoče sklepati o krivdni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Ko je sodišče druge stopnje - v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje - ugotovilo podlago za krivdno odgovornost tožene stranke, je s tem prekoračilo dopustni okvir odločanja (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 385. v zvezi s prvim odstavkom 186. člena in 2. členom ZPP). Krivda tožene stranke naj bi bila v tem, ker je ob izvedbi krvodajalske akcije opustila potrebni nadzor nad tožnico kot krvodajalko. Sklicevanje na določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti pa nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji predlagala izvedenca transfuziologa, ki bi lahko v tej smeri podal ustrezne dejanske ugotovitve. Metode in standardi skrbnosti ob izvedbi krvodajalstva zahtevajo strokovno obdelavo. Ugotovitev, da tožnica ne bi vedela za možnost omedlevice po dajanju krvi, nima podlage niti v trditvah tožnice same. O odločilnih dejstvih sodbi sodišč nižje stopnje nimata razlogov (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Sicer pa tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da se je tožnica mogla poškodovati kadarkoli po 10.7.1991 in ne ravno po izvedeni krvodajalski akciji. Teh obrazloženih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ni preizkusilo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 365. in prvega odstavka 375. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP). O višini odškodnine izpodbijana sodba sploh nima razlogov, niti nima potrebnih razlogov o trditvah tožene stranke, da je zaradi opustitve dolžne skrbnosti - zdravniško pomoč je iskala kar 3 mesece po domnevnem škodnem dogodku - sama delno odgovorna za nastalo škodo, če je do te res prišlo 10.7.1991 po krivdi tožene stranke.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Tožničin tožbeni zahtevek je odškodninske narave. Dejanski del tožbene trditvene podlage, ki se nanaša na dogodek, ki naj bi povzročil škodo, v ožjem okviru - padec zaradi kolapsa po odvzemu krvi - pri tem ni sporen. Pravna kvalifikacija dogodka je tožbeno opredeljena z uporabo določbe drugega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), torej po načelu vzročnosti. V tem okviru je sodišče prve stopnje sicer primarno odločilo, vendar pa je nakazalo tudi možnost pravne razlage v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZOR, torej ob ugotovitvi dejstev, ki bi dokazala toženkino krivdno odgovornost. Revizija v tem vidi "prekoračitev dopustnega okvira odločanja" in celo sojenje mimo postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). To naj bi pomenilo, da je pred sodiščem druge stopnje bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 385. člena ZPP. Pravno razlago, po kateri bi toženi stranki ne bilo mogoče očitati niti krivdne odgovornosti, je postavila tožena stranka sama v odgovoru na tožbo. Ne glede na to - tudi če tega ne bi storila - pa istovetnost zahtevka (191. člen ZPP) ostaja v tem primeru tudi ob spremenjeni pravni kvalifikaciji. Revizijski očitek torej ni utemeljen. Presoja, ali je odškodninska odgovornost podana po načelu vzročnosti ali na podlagi krivdnega ravnanja, je prepuščena sodišču, čeprav je tožbena trditvena podlaga (ali v odgovoru na tožbo ponujena pravna presoja) glede pravne kvalifikacije ožja (ali enostranska). Dopustni okvir odločanja ostaja utemeljenost zahtevka na plačilo odškodnine: ob dejanskih ugotovitvah o ravnanju ali opustitvi tožene stranke in vzroku za nastalo škodo.

Toliko o revizijskih očitkih, da je pri sojenju pred sodiščem druge stopnje bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ostali razlogi v tej smeri, predvsem očitek spremenjene dokazne ocene (prvi odstavek 354. v zvezi s 4. točko 373. člena ZPP), očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) ter sojenja v nasprotju z določbama 7. in 8. člena ZPP, za ugotovitev o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354. člena ZPP niso odločilni. Izhodišče, zaradi katerega revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavlja, je namreč v ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, to pa terja ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Po določbi četrte alinee 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Krvodajalstvo kot del zdravstvene dejavnosti namreč glede postopkov izvedbe ni posebej normativno urejeno.

Dejavnost v zdravstvu pa zahteva strožjo profesionalno skrbnost. Uporaba navedenega pravnega standarda, ki izhaja iz določb 45. do 47. člena omenjenega zakona, zahteva jasno in dosledno ugotovljeno dejansko stanje. V navedenem primeru to pomeni, da gre za področje, ki ga ni mogoče ocenjevati po splošnih načelih obligacijskega prava (prvi in drugi odstavek 18. člena ZOR) o skrbnosti dobrega strokovnjaka, temveč tudi z ugotavljanjem metod in standardov skrbnosti odgovornih oseb pri izvajanju krvodajalstva. Takšen napotek je sledil že iz razlogov razveljavitvene odločbe revizijskega sodišča z dne 18.2.1997, ki pa ga izpodbijana sodba ni upoštevala v njegovi pravni vsebini. Ocenila je sicer, da odgovornost tožene stranke ne more biti objektivna, ker krvodajalstvo ni nevarna dejavnost, vendar pa je ob (na prvi stopnji ugotovljeni dejanski podlagi) odločila o krivdni odgovornosti z obrazložitvijo o "opustitvi potrebnega nadzora nad tožnico do prenehanja nevarnosti kolabiranja". Glede na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, taka obrazložitev niti ne more biti širša. Pravilna uporaba določb 18. člena ZOR in 45. do 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, v tem primeru torej pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka pri izvajanju krvodajalstva kot zdravstvene dejavnosti, terja popolno ugotovitev dejanskega stanja o standardih, ki veljajo v krvodajalstvu zaradi zagotovitve varnosti oseb, ki dajejo kri. Tožena stranka je v tej smeri že predlagala zaslišanje izvedenca transfuziologa.

Zmotna pravna presoja torej terja razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje v njunem obsodilnem delu (revizijo vlaga le tožena stranka). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti odločilna dejstva, ki se nanašajo na trditev tožene stranke, da je njeno osebje v obravnavanem primeru ravnalo profesionalno skrbno. Zatrjuje namreč, da je škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Še vedno velja, da ni ugotovljeno, ali toženo stranko zadeva dolžnost, da zaradi možnega kolapsa krvodajalca ne samo o tem informira ter pouči, temveč tudi določen čas po odvzemu krvi njegovo gibanje nadzoruje in kako.

Odgovori na ta vprašanja so v zraku; nejasno pa je tudi, do kje sega opisana dolžnost (če obstaja in v obsegu, ki ga narekujejo ustrezni standardi). Odgovori presegajo znanje sodišča in zahtevajo strokovno obdelavo. Predlog tožene stranke na postavitev izvedenca transfuziologa ima torej vso utemeljitev.

Sodbi nižjih sodišč sta bili v njunem obsodilnem delu razveljavljeni v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine, pa tudi v delu, ki se nanaša na utemeljitev, da je tožnici škoda nastala resnično zaradi posledic kolapsa na krvodajalski akciji. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi z dne 2.9.1994 o slednjem sicer navedlo sprejemljive razloge, vendar jih izpodbijana sodba ne navaja.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.