Jedro

Ugotovljeni potek prometne nesreče in ugotovljene nepravilnosti, torej tožnikova prekoračitev dovoljene hitrosti in prehitevanje dveh vozil pred križiščem na eni strani in premajhna pazljivost toženkinega zavarovanca pri speljevanju v križišče na drugi strani, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo nobenega zvišanja deleža toženkinega zavarovanca nad ocenjenih 20 %.

Ugotovljene tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov so hujše in so tudi pretežni vzrok za nastalo škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 7.4.1995 v Postojni je prišlo do trčenja dveh motornih vozil, ki sta ju vozila tožnik in toženkin zavarovanec.

Tožnik je v prvem sojenju zahteval plačilo 2.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 464.053 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Po ugotovitvah o poteku prometne nesreče je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ocenilo, da je tožnikov delež k nastanku škode 80 %, delež toženkinega zavarovanca pa 20 %. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo na 870.000 SIT, prisojo pa zaradi tožnikovega deleža znižalo na 174.000 SIT. Toženki je naložilo tudi plačilo 27.915 SIT zaradi povrnitve dela premoženjske škode. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Zavrnilni del sodbe prvega sodišča iz prvega sojenja je pritožbeno sodišče razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovno preveri potek prometne nesreče. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče prišlo tako, kot je ugotovilo že v prvem sojenju. Zato je tudi v tem sojenju enako ocenilo, kolikšna sta deleža obeh udeležencev. Glede odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je ugotovilo, da je bila ta pravilna že v prvem sojenju, zatrjevanega razloga o 20 % inflaciji za zvišanje odškodninskega zahtevka pa tožnik ni dokazal. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 20 % škode zaradi uničenega avtomobila, kar znese 47.250 SIT, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo in na novo odločilo o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je v drugem pritožbenem odločanju tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi druge stopnje tožnik vlaga pravočasno revizijo in uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišču prve stopnje očita, da v sodbi ni razlogov, zakaj zavrača tožbeni zahtevek, kolikor presega 870.000 SIT. V sodbi omenja le, da je tolikšna odškodnina v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR, kar je že ugotovilo pritožbeno sodišče v prvem pritožbenem odločanju, vendar tožnik poudarja, da je bila ta prvostopna sodba v izpodbijanem delu razveljavljena in da gre v ponovljenem postopku za samostojno sodno odločbo, ki mora v obrazložitvi vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. Sodišču druge stopnje pa tožnik očita, da se ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb v zvezi z zvišanjem tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo za 20 %. Sodišče prve stopnje je glede tega reklo le, da tožnik ni dokazal svoje ocene o 20 % inflaciji in da to ni splošno znano dejstvo, vendar tožnik vztraja, da je tožbeni zahtevek postavil v letu 1996 in da je od takrat pa do sedanjega odločanja poteklo 4 leta in pol. Zmanjšanje vrednosti tolarja v tem obdobju je bilo gotovo večje od 20 %, inflacija pa je splošno znano dejstvo. V nadaljevanju tožnik uveljavlja, da je odškodnina bistveno prenizka. V reviziji prepisuje razloge sodbe iz prvega sojenja v zvezi s pravnomočno prisojeno odškodnino o njenem obsegu in trdi, da je utemeljen njegov tožbeni zahtevek za vse oblike nepremoženjske škode v celotnem zahtevanem znesku. Glede soodgovornosti za sam škodni dogodek meni, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja drugačna razdelitev krivde. Pri tem poudarja, da je nemogoče, da bi ob primerni skrbnosti voznik kombija spregledal tožnika. Glede preglednosti za vsakega od udeležencev navaja okoliščine, ki naj bi potrjevale večjo preglednost za toženkinega zavarovanca. V zvezi s hitrostjo tožnikove vožnje pa revizija vztraja, da ta hitrost ni mogla bistveno prispevati k nastanku škodnega dogodka oziroma da ni pomemben vzrok. Sedaj je dovoljena hitrost 70 km/h, čeprav so tam posajena drevesa.

Prekoračitev le za 10 km/h ni bistvena in je ni mogoče kar povezovati z deležem odgovornosti. V nadaljevanju tožnik vztraja pri varianti, da naj bi voznik kombija zapeljal v križišče, v njem ustavil in nato speljal, kar naj bi bil razlog trčenja. Pri tem se sklicuje na izpovedi prič, ki jih je sam predlagal. Tožnik vztraja, da je prejšnji vozili prehitel že pred križiščem in da je zato povzročitelj škodnega dogodka toženkin zavarovanec.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode in zavrnitve tega dela tožnikove pritožbe ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zahteval plačilo 2.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 464.053 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Oba dela tožbenega zahtevka sta samostojna, ker ima vsak od njiju glede dejanskega obsega nepremoženjske in premoženjske škode samostojno dejansko in tudi pravno podlago. To pomeni, da je treba v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP oceniti vrednost vsakega posameznega zahtevka. To velja tudi za ugotavljanje vrednosti spora v zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije. Revizija je po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Že tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode v tožbi tega mejnega zneska ni dosegal, revizijsko izpodbijani del pa je še manjši zaradi prisoje 27.915 SIT v prvem sojenju in zaradi prisoje 47.250 SIT v drugem sojenju. Vprašanje dovoljenosti revizije je revizijsko sodišče presojalo po določbah novega ZPP, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po uveljavitvi novega zakona in ker novi zakon za prehodno obdobje ni drugače uredil vprašanja dovoljenosti revizije, kot so to storile nekatere novele prejšnjega zakona.

V ostalem delu revizijsko izpodbijani del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje glede delne zavrnitve zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo presega mejni znesek za dovoljenost revizije, vendar v tem delu revizija ni utemeljena.

Tožnik neutemeljeno očita obema sodiščema dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Prvostopenjska sodba iz prvega sojenja je bila razveljavljena le v njenem zavrnilnem delu. Razlogi sedanje sodbe, koliko znaša pravična denarna odškodnina, vsebujejo tudi razlog, da je večja odškodnina neutemeljena. Ocena, da je bila v prvem postopku od zahtevanih 2.000.000 SIT pravilna odmera 780.000 SIT, je pravnomočna. Če se v drugem sojenju prvo sodišče sklicuje na ta pravnomočni del sodbe, ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj ni utemeljena večja odškodnina.

Tudi druga uveljavljana procesna kršitev ni podana. Da bi bilo zvišanje odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo ob koncu drugega sojenja upoštevno, bi moral tožnik tudi na novo oblikovati sam tožbeni zahtevek. Šele takrat bi bilo mogoče govoriti o zvišanju tožbenega zahtevka. Iz take opredelitve bi bilo namreč šele razvidno, ali sploh in koliko je tožnik upošteval že v prvem sojenju pravnomočno prisojeno in tudi plačano odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tega sedaj ni mogoče ugotavljati, pa tudi ugotoviti ne, ker se v reviziji navedeni sporni znesek matematično ne ujema z izračuni niti v primeru, če bi se štelo, da tožnik ni upošteval že pravnomočno prisojenega in plačanega zneska. Gre torej za nepravilno procesno razpolaganje samega tožnika. Zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na njegove pritožbene trditve o razlogih za zvišanje odškodninskega zahtevka. Ker ni mogoče šteti, ali je tožnik in koliko je zvišal tožbeni zahtevek, njegovi pritožbeni razlogi v zvezi z zatrjevano 20 % inflacijo niso bili pravno pomembni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pri presoji o pravilni določitvi deleža obeh udeležencev prometne nesreče za nastalo škodo revizijsko sodišče upošteva ugotovljeni potek prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je tudi v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo tak potek prometne nesreče kot v prvem sojenju. Zavrnilo je verodostojnost izpovedi tožnikove sopotnice in voznika za njim, verjelo je drugim pričam, sprejelo je strokovne ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke v njegovem izvedenskem mnenju in dopolnitvi tega mnenja ter poudarilo objektivne podatke o poteku zavornih sledi tožnikovega vozila. Te so se začele na njegovem levem voznem pasu in vodile preko naslikanega otoka za usmerjanje vozil proti sredini križišča do mesta trčenja. Po dokazni presoji vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je tožnik pred križiščem prednostne ceste z neprednostno prehiteval dve vozili, ki sta zavijali v desno na neprednostno cesto, da je v trenutku reagiranja vozil s prekoračeno hitrostjo (80 km/h ob dovoljeni hitrosti 50 km/h) in da je taka tožnikova vožnja pretežni vzrok za nesrečo. Toženkin zavarovanec je speljal z neprednostne ceste v križišče s prednostno, ker se njegova nameravana pot ni križala s potjo dveh avtomobilov, ki sta s prednostne ceste zavijala v desno na neprednostno cesto. Zaradi premajhne pazljivosti ni za njima opazil tožnikovega vozila, ki je takrat prehitevalo obe vozili. V križišču je prišlo do trčenja. Na podlagi tako ugotovljenega poteka prometne nesreče in ugotovljenih nepravilnosti je sodišče prve stopnje ocenilo delež obeh udeležencev v razmerju 80 % za tožnika in 20 % za toženkinega zavarovanca. Tožnikove variante poteka prometne nesreče, da naj bi obe vozili prehitel že pred križiščem, voznik kombija pa naj bi zapeljal v križišče, se v njem ustavil in spet speljal, ni sprejelo, zaradi prepričljivih strokovnih razlogov izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, pa tudi zaradi objektivnih dokazov o poteku zavornih sledi tožnikovega vozila. Tudi sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno o takem poteku prometne nesreče, kot ga je zatrjevala toženka, in se strinjalo z materialnopravno presojo prvega sodišča o deležu odgovornosti obeh udeležencev.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili nižji sodišči. Tožnikovo vztrajanje pri njegovi varianti poteka prometne nesreče pomeni nedovoljeno izpobijanje dejanskega stanja. Njegovo sklicevanje na priče, ki jih je on predlagal, zasledujejo isti nedovoljeni cilj. Tudi revizijske trditve o večji preglednosti za voznika na stranski cesti nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč. Zato mora revizijsko sodišče pri presoji o pravilni določitvi deleža krivde obeh udeležencev izhajati iz prej povzetega poteka prometne nesreče. Po drugem odstavku 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pri nesreči premikajočih se motornih vozil in obojestranski krivdi odgovarja vsak imetnik (ali zanj zavarovalnica) za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Ugotovljeni potek prometne nesreče in ugotovljene nepravilnosti, torej tožnikova prekoračitev dovoljene hitrosti in prehitevanje dveh vozil pred križiščem na eni strani in premajhna pazljivost toženkinega zavarovanca pri speljevanju v križišče na drugi strani, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo nobenega zvišanja deleža toženkinega zavarovanca nad ocenjenih 20 %. Ugotovljene tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov so hujše in so tudi pretežni vzrok za nastalo škodo. Tudi po presoji revizijskega sodišča so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnikova nedovoljena hitrost 80 km/h pri omejitvi dovoljene hitrosti 50 km/h bistveno prispevala k trčenju obeh vozil. Tožnikovo sklicevanje, da naj bi se ta omejitev kasneje zvišala na 70 km/h, že glede na čas obravnavane nesreče ter izostale navedbe in ugotovitve o vzrokih te spremembe, ni utemeljeno.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijsko uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 200. člena ZOR glede odmere pravične denarne odškodnine. Tega razloga tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo iz drugega sojenja ni uveljavljal. Zato sodišče druge stopnje v sedaj izpodbijani sodbi iz drugega pritožbenega sojenja o tem nima razlogov. Vendar revizijsko sodišče opozarja na pravno mnenje, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na Občni seji decembra 2002. Po tem mnenju v odškodninskem sporu, v katerem pritožnik ne oporeka popolnoma svoji odgovornosti in izrecno ne izpodbija višine odmerjene odškodnine, marveč le del temelja, sodišče druge stopnje ne sme po uradni dolžnosti poseči v odločitev o višini (odmero) odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi namreč sodišče po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba za drugačno odločitev in s tem določa obseg izpodbijanja sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za enako situacijo. V pritožbi proti prvostopenjski sodbi iz drugega sojenja je tožnik zatrjeval, da je njegova soodgovornost minimalna, nikakor pa ne more biti kar 80 %. Ni torej v celoti oporekal svoji soodgovornosti. Ker tudi ni uveljavljal pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 200. člena ZOR, uveljavljanje tega razloga v reviziji pomeni nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. Obseg pritožbenega izpodbijanja in opredelitev pritožbenih razlogov je tožnik v okviru lastnih procesnih razpolaganj določil s svojo pritožbo. Izostanek razlogov pritožbenega sodišča o pravilni uporabi materialnega prava iz 200. člena ZOR je bil torej utemeljen, razširitev tožnikovih procesnih razpolaganj v reviziji tudi na razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 200. člena ZOR pa ni upoštevna.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).