Jedro

Ker se z vmesno sodbo ne zaključuje odločitev o tožbenem zahtevku, pač pa se z njo odloči le o utemeljenosti njegove podlage, lahko pritožbeno sodišče z vmesno sodbo le potrdi ali spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka. Ne more izpodbijane odločitve spremeniti v zavrnilno, saj vmesna sodba ne more biti zavrnilna, ker je pogoj za njeno izdajo, da zadeva še ni zrela za končno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi zoper vmesno sodbo se ugodi in se izpodbijani I. in III. točka izreka razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke A. A. po podlagi v celoti utemeljen glede nepremičnin parc. št. 5/0 in *18/0 k. o. ... glede plačila uporabnine za obdobje od septembra 2013 do septembra 2015 (točka I. izreka); da zahtevek tožeče stranke A. A. po podlagi ni utemeljen glede nepremičnin parc. št. 1/1, 1/2, 2/0, 4/0 in *68/0 k. o. ... za obdobje od septembra 2013 do septembra 2015 (točka II. izreka); da je po podlagi v celoti utemeljen zahtevek B. B. glede nepremičnin parc. št. 5/0-0 in *18/0 k. o. ... za plačilo uporabnine za obdobje od septembra 2013 do septembra 2015 (točka III. izreka); neutemeljen pa je zahtevek B. B. za plačilo uporabnine za obdobje od septembra 2013 do septembra 2015 glede nepremičnin parc. št. 1/1, 1/2, 4/0, 2/0 in *68/0 k. o. ... (točka IV. izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v roku 8 dni priči C. C. plačati 3,76 EUR stroškov prihoda na sodišče. 3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka vmesne sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“, predlaga zavrnitev ali zavrženje tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Uveljavlja kršitev 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z obrazložitvijo, da je sodišče tožečo stranko kljub nasprotovanju pooblaščenke toženca večkrat pozivalo na dopolnitev navedb, čeprav bi moralo tožbo zavreči, ker je bila nesklepčna. Sklepčen tožbeni zahtevek je tožeča stranka vložila šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in ga je treba zavreči, saj je vložen prepozno. Ne drži navedba sodišča, da v tem postopku niso sporni solastninski deleži. Druga tožnica od toženca v drugi pravdi zahteva celo razveljavitev darilne pogodbe in da naj nanjo prepiše celoten svoj delež na spornih nepremičninah. Zato je izdana vmesna sodba preuranjena. Ne strinja se z obrazložitvijo, da je v primeru zakoncev oziroma bližnjih sorodnikov ustaljena sodna praksa glede uporabnine neustrezna. Sodna praksa je vnesla določene varovalke, da prepreči enostransko in samovoljno izsiljevanje enega od solastnikov na stroške drugega solastnika. Tožnici sta se izselili po svoji volji in sta bili od 1. 9. 2013 do junija 2014, ko toženec še ni imel nove partnerke, gluhi za vse njegove predloge za iskanje skupne rešitve. Nevzdržno stanje v hiši so ustvarili vsi, tožnici pa nikoli nista zahtevali souporabe hiše. Uporablja le tisti del hiše, ki ga je zmeraj uporabljal. Sob, ki pripadata hčerki D. D. in drugi tožnici, ne uporablja in ju tudi ne more uporabljati, saj sta zasedeni z njunimi stvarmi. Dnevno sobo uporablja le delno, saj so police založene s knjigami in ostalimi stvarmi od tožnic. Tudi v kuhinjo ne more zložiti svojih stvari, ker je založena s stvarmi prve tožnice. Razen tega je pod nenehnim psihičnim pritiskom in skrbjo, kdaj se bosta v hiši pojavili tožnici, glede na to, da sta solastnici in imata ključe od hiše. Vse stroške hiše plačuje sam. Gre za dvostanovanjsko hišo in bi jo z nekaj popravki lahko spremenili v nepremičnino z dvema povsem ločenima bivalnima enotama.

4. Glede na to, da je nezakonita in neutemeljena izdana sodba, je neutemeljen tudi sklep, ki je vezan na izrek sodbe.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožba po vsebini ni v skladu s 335. členom ZPP, saj tožena stranka navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep, po drugi strani pa navaja izpodbijanje zgolj določenega dela izreka odločitve sodišča. Že zato bi bilo potrebno pritožbo zavrniti. Ker se je tožena stranka spustila v obravnavanje spremenjene tožbe, so njene navedbe v zvezi z nesklepčnostjo tožbe neutemeljene. V pritožbi ni nobenega konkretnega očitka o procesnih kršitvah, niti iz nje ni mogoče razbrati, v čem graja morebitno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Postopek, v katerem druga tožnica zahteva od toženca vrnitev darila, na ta postopek ne more vplivati, ker zahteva uporabnino le za delež, do katerega je kot solastnica vknjižena v zemljiški knjigi in ne višjega. Dejansko stanje je sodišče ugotovilo pravilno. Ugotovilo je tudi, da je prišlo do nasilja nad tožnicama. Nasilje bo ugotavljalo v kazenskem postopku in so nerazumljive pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da razlog za izselitev tožnic naj ne bi bil v nasilju toženca. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da se lahko nevzdržnost skupnega bivanja ugotovi tudi, če do psihičnega in fizičnega nasilja sploh ne pride. Dejstvo je, da toženec uporablja celotno nepremičnino skupaj z novo partnerico, tožnici pa sta prisiljeni živeti v najetem stanovanju. Običajno je, da pričnino plača tista stranka, ki je pričo predlagala.

6. Pritožba zoper vmesno sodbo je utemeljena, zoper sklep pa ne.

O pritožbi zoper vmesno sodbo:

7. Glede na navedbe v odgovoru na pritožbo višje sodišče pojasnjuje, da je pritožba sestavljena točno tako, kot od pritožnikov zahteva 335. člen ZPP: navedena je sodba, zoper katero se vlaga (1. točka 335. člena ZPP) in točno določen del sodbe, ki ga izpodbija (2. točka navedenega člena). Tako ni nobenega dvoma, da toženec izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za nepremičnini, na katerih stoji stanovanjska hiša, katere solastniki so pravdne stranke.

8. Vložena tožba je bila sposobna za obravnavanje. Vsebovala je obvezne sestavine vlog, točno določen tožbeni zahtevek in toliko navedb, da je sodišče lahko ugotovilo, kaj tožeča stranka z njo zasleduje. Zato ni ravnalo narobe, ko tožeče stranke ni že v okviru predhodnega preizkusa tožbe pozvalo skladno z določili 108. člena ZPP, naj tožbo dopolni. Sicer pa tožbe tudi na podlagi določb 108. člena ZPP ni mogoče zavreči brez predhodnega poziva stranki, naj tožbo ustrezno dopolni ali popravi. Če tožeča stranka vloži nesklepčno tožbo, pa nesklepčnost ni neodpravljiva, jo je sodišče dolžno v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP pozvati, naj dopolni navedbe in dokaze. Torej je bilo ravnanje sodišča pravilno. Zmotna so tudi stališča pritožbe, da bi moralo sodišče tožbo zavreči zaradi prekluzije. Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, niso podvržena prekluzijam iz 286. člena ZPP.

9. Glede na navedbe strank na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče pravilno izhajalo iz solastniških deležev strank, kot so vknjiženi v zemljiški knjigi. O tem sta bili stranki soglasni (gl. deveto stran zapisnika z dne 17. 9. 2015).

10. Pritrditi pa je treba pritožbi, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna. Če solastnik prepusti uporabo nepremičnine drugemu solastniku, privoli v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe nepremičnine, zato ne more uspešno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve po 198. členu v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je do uporabnine upravičen le tisti solastnik nepremičnine, ki je na nedopusten (viciozen) način izključen iz rabe svoje stvari (npr. z nasilno izselitvijo, preprečevanjem vstopa, če drug solastnik povzroča tako nevzdržne razmere v solastninski skupnosti, da je prisiljen v opustitev souporabe, ipd.), ali če aktivno poskuša preprečiti svoje prikrajšanje (npr. z zahtevkom za posestno izročitev, poskusom vstopa in koriščenja nepremičnine ipd.).(1) Tožnici ne moreta izbirati, ali bosta od toženca zahtevali, da jima dopusti (so)uporabo nepremičnine ali plača uporabnino. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Skladno s citiranim določilom imata tožnici prvenstveno pravico nepremičnino uporabljati. Le če te pravice ne moreta uresničiti, lahko zahtevata uporabnino.(2) Šele takrat so izpolnjene predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Ali gre za tak položaj, je odvisno od ravnanja strank.(3)

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili odnosi med pravdnimi strankami, to je zakoncema in taščo toženca oziroma mamo prve tožnice, pred odselitvijo tožnic iz solastne nepremičnine slabi. S strani toženca je prišlo tudi do zmerjanja, stresanja, odrivanja tožnic, po drugi stranki pa do neprimernega obnašanja tožnic, zlasti prve tožnice, do toženca. Zaradi skrhanih odnosov skupno bivanje sicer ni bilo več vzdržno, vendar pa tožnicama ni uspelo dokazati, da sta morali solastno hišo zapustiti prav zaradi toženčevega psihičnega ali fizičnega nasilja. Nato pa je zaključilo, da to še ne pomeni, da sta privolili v svoje prikrajšanje, ker solastne stvari ne (so)uporabljata. Menilo je, da tožnicama zaradi slabih odnosov ni bilo treba vztrajati v solastninski skupnosti, toženec pa je v hišo naselil tudi novo partnerko, zato je nerazumno od tožnic zahtevati, da bi morali zahtevati souporabo nepremičnine.

12. Taka odločitev je po mnenju pritožbenega sodišča glede na okoliščine konkretnega primera materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo naslednjih pravno relevantnih dejstev, ki jih je ugotovilo in niso izpodbita: tožnici se nista odselili zaradi (hudega) nasilja, kazensko ovadbo zoper toženca sta podali več mesecev po odselitvi, ko se je v hišo vselila toženčeva nova partnerka, do takrat pa je prva tožnica večkrat prišla v hišo in imela stike s tožencem (zamenjal je gume na njenem avtomobilu, popravljal ji je avto), torej se ga ni bala, tožnici imata še vedno ključe od solastne nepremičnine, toženec jima vstopa vanjo ne preprečuje. Tožnici se niti skušali nista dogovoriti za uporabo hiše, niti nista zahtevali plačila uporabnine pred vložitvijo predmetne tožbe. Toženec pa zatrjuje, da bi bila možna delitev hiše na dve samostojni enoti in da se je skušal s tožnicama dogovoriti glede hiše. Za primere, ko dogovor o načinu uporabe solastne nepremičnine ni mogoč, zakon predpisuje ustrezne postopke: postopek za ureditev razmerij med solastniki (112. - 117. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP) in postopek za delitev stvari v solastnini (119. - 126. člen ZNP in 69. - 71. člen SPZ). Ob ugotovitvah, da se tožnici nista odselili zaradi toženčevega nasilja in se ga ne bojita, da še vedno posedujeta ključ od nepremičnine, uporabe katere jima toženec ne preprečuje, sami pa za možnost uporabe nista storili nič, bi bilo priznanje uporabnine v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

13. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje, le materialno pravo je zmotno uporabilo, pa višje sodišče izpodbijane odločitve ne more samo spremeniti na podlagi določil 358. člena ZPP. Ko izda vmesno sodbo, sodišče razcepi toženi zahtevek na del, ki se nanaša na ugotovitev vsebine določene pravice ali pravnega razmerja in njegov dajatveni del. Posledično v izreku ne odloči o tožbenem zahtevku. Glede na vezanost sodišča na zahtevek (2. člen ZPP) je nujno in logično, da končni rezultat postopka ne more biti širši, če sodišče med postopkom izda vmesno sodbo.(4) Ker se z vmesno sodbo ne zaključuje odločitev o tožbenem zahtevku, pač pa se z njo odloči le o utemeljenosti njegove podlage, lahko pritožbeno sodišče z vmesno sodbo le potrdi ali spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka.(5) Ne more izpodbijane odločitve spremeniti v zavrnilno, saj vmesna sodba ne more biti zavrnilna, ker je pogoj za njeno izdajo, da zadeva še ni zrela za končno odločitev.(6) Višje sodišče je zato moralo izpodbijano odločitev razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo izdalo končno odločbo. Opozarja, da mora sodišče novo odločbo obrazložiti kot vsako končno odločbo, čeprav ni bilo pritožbe zoper del vmesne sodbe, ki je vsebinsko zavrnila del tožbenega zahtevka.

O pritožbi zoper sklep:

14. Izpodbijani sklep ni odvisen od končne odločitve v tej pravdi, saj z njim ni bilo odločeno o povrnitvi stroškov postopka, pač pa o plačilu stroškov priči. Priče imajo skladno z 242. členom ZPP pravico do povrnitve stroškov prihoda na sodišče, plačati pa jih mora tekom postopka stranka, ki je predlagala zaslišanje (prvi odstavek 153. člena ZPP) Plačani stroški postanejo stroški postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). O njih pa odloči sodišče s končno odločbo glede na uspeh strank v postopku. Pritožbo je zato sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Npr. odločbe VS RS II Ips 615/2009, II Ips 659/2009, II Ips 215/2012, II Ips 187/2013, II Ips 71/2014 in druge.

Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 998/2007. Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 126/2014. Op. št. (4): Gl. komentar dr. A. Galiča k 315. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ur. l. RS, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 70. Op. št. (5): Gl. načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji VSS 22. in 23. 6. 1993 - Poročilo VSS 1/93, stran 43. Op. št. (6): Gl. komentar dr. A. Galiča k 315. členu stran 61. Op. št. (7): Gl. načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji VSS 22. in 23. 6. 1993 - Poročilo VSS 1/93, stran 43.