Jedro

Prvostopenjski organ je vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik spoznan za krivega.

Prvostopenjski organ je dovolj tehtno obrazložil, zakaj je izpodbijana odločba izvršljiva še pred dokončnostjo s tem, ko je navedel, da bi lahko tožnik ogrožal ostale udeležence v prometu brez vozniškega izpita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo izrekel za nični vozniški dovoljenji, izdani tožniku, in sicer vozniško dovoljenje z dne 17. 3. 2009 ter vozniško dovoljenje z dne 4. 3.2011. Hkrati je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ prejel s strani Upravne enote Domžale dopis skupaj z obvestilom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI K 29926/2018 z dne 23. 4. 2019, v katerem je navedeno, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenska zakonika, ker je dne 17. 3. 2009 ob podaji vloge za izdajo, podaljšanje veljavnosti ali zamenjavo vozniškega dovoljenja prvostopenjskemu organu predložil potrdilo Izpitnega centra UE Ljubljana o opravljenem vozniškem izpitu za voznika kategorije B, da je opravil vozniški izpit za voznika, čeprav izpita ni opravljal in je tako vedel, da je vsebina potrdila lažna, s tem pa je dosegel izdajo vozniškega dovoljenja z dne 17. 3. 2009. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti začel postopek izreka ničnosti vozniškega dovoljena. Pri svoji odločitvi se sklicuje na 5. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Prvostopenjski organ je tožnika obvestil o začetku postopka izreka ničnosti vozniškega dovoljena in ga seznanil z ugotovitvami v postopku. Tožnik je odgovoril, da ni vedel, da je bil postopek nezakonit. Ni dvomil v pristnost dokumentov, ki jih je prejel ali v same postopke za pridobitev vozniškega dovoljena. Meni, da kaznivega dejanja ni storil. Prvostopenjski organ ugotavlja, da iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani nedvomno izhaja, da je tožnik ob podaji vloge za izdajo in podaljšanje vozniškega dovoljena predložil potrdilo Izpitnega centa UE Ljubljana o opravljenem izpitu, čeprav izpita ni opravljal in je vedel, da je vsebina potrdila lažna. Po mnenju prvostopenjskega organa je to pomenilo namerno zavajanje upravnega organa, saj odločitev o izdaji vozniškega dovoljena na podlagi takšnega potrdila ne pomeni pravega izraza volje upravnega organa in gre za nedovoljeno ravnanje. Ker na podlagi lažnega potrdila o opravljenem vozniškem izpitu ne bi dosegel izdaje vozniškega dovoljenja, je bilo potrebno vozniško dovoljenje izreči za nično. Poleg tega je bilo tožniku tudi izdano vozniško dovoljenje z dne 4. 3. 2011 iz razloga podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker je bilo prvotno vozniško dovoljenje ugotovljeno za nično, se izrečejo za nična tudi nadaljnja vozniška dovoljena, saj so bila izdana na podlagi potrdila, katerega vsebina je lažna. Prvostopenjski organ nadalje navaja, da ZUP v drugem odstavku 236. člena določa izjemo, ko se lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati. V primeru izreka ničnosti vozniškega dovoljena gre za nujni ukrep v javnem interesu, ki ga ni mogoče odlagati, saj bi bila z nadaljnjim dopuščanjem uporabljanja in posesti vozniškega dovoljena ogrožena varnost življenja in zdravja drugih udeležencev v prometu. Zaradi tega pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da odločba sloni na domnevnih obtožbah. Meni, da mu ni mogoče očitati kaznivega dejanja, saj mu ni bila dana priložnost, da dokaže, da ga ni storil. Na Vrhovno sodišče RS je že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poleg tega je prvostopenjski organ napačno uporabil tudi drugi odstavek 236. člena ZUP. To določilo se lahko uporabi le izjemoma. Odločba lahko vsebuje tak ukrep le, če se opira na dejstva, ki so ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V nadaljevanju tožbe tožnik zelo obsežno in podrobno opisuje, katere napake naj bi bile po njegovem mnenju storjene s strani sodišča v kazenskem postopku in zakaj se ne strinja z obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Meni, da ni storil očitanega kaznivega dejanja in da je posledično temu odvzem vozniškega dovoljena nezakonit. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej pojasnjuje, da tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo Upravne enote Ljubljana (torej prvostopenjsko odločbo), navedel pa je številko in datum drugostopenjske odločbe. Ker je povsem jasno razvidno, da je tožba uperjena zoper prvostopenjsko odločbo, sodišče tožnika ni posebej pozivalo na popravo tožbe.

8. ZUP v 5. točki prvega odstavka 279. člena določa, da se odločba izreče za nično, če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

9. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da je podan navedeni razlog za izrek ničnosti vozniških dovoljenj. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v odločbi prvostopenjskega organa.

10. Tožnik v tožbi zelo obsežno in podrobno opisuje, katere napake naj bi sodišče storilo v kazenskem postopku zoper njega in zakaj se z obsodilno sodbo ne strinja. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ZUP v 149. členu določa, da če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega. V konkretnem primeru ima vprašanje kazenske odgovornosti tožnika glede overitve lažne vsebine značaj predhodnega vprašanja za ugotavljanje ničnosti odločbe. Ob začetku postopka za ugotavljanje ničnosti je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočno sodbo sodišča. ZUP v tretjem odstavku 147. člena določa, da če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na ta posamični akt vezan. Glede na vse navedeno je torej prvostopenjski organ vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik spoznan za krivega in so zato vse tožbene navedbe v zvezi s tem, katere napake naj bi bile storjene v kazenskem postopku, za ta upravni spor povsem nerelevantne. Iz navedenih razlogov jih sodišče tudi ni povzemalo.

11. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe, da naj bi prvostopenjski organ napačno uporabil drugi odstavek 236. člena ZUP. Navedeno določilo določa, da se izjemoma lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče, in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Prvostopenjski organ je dovolj tehtno obrazložil, zakaj je izpodbijana odločba izvršljiva še pred dokončnostjo s tem, ko je navedel, da bi lahko tožnik ogrožal ostale udeležence v prometu brez vozniškega izpita. Tožnik se z uporabo tega določila ne strinja iz razloga, ker se ne strinja z obsodilno sodbo kazenskega sodišča. To pa ni razlog, da je bila uporaba drugega odstavka 236. člena ZUP napačna, saj – kot je že bilo pojasnjeno – je upravni organ vezan na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

12. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine in prav na pravnomočni sodbi kazenskega sodišča temelji izpodbijana odločba. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj navedeno določilo določa, da sme odločiti brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo pravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.