Jedro

Prvostopenjski davčni organ je utemeljeno upošteval podatke iz napovedi in predloženo cenitev ter na tej podlagi ugotovil vrednost kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi. Pravilno je bila ugotovljena tudi vrednost kapitala ob pridobitvi.

Dejanske okoliščine se lahko upoštevajo le toliko in na takšen način, kot to določa zakon o obdavčenju. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na zaplete pri prodaji nepremičnine oziroma na nerešena lastniška razmerja, kar vse naj bi pripeljalo do tega, da se čas dejanskega prometa z nepremičnino razlikuje od tistega, ki ga izkazuje sklenjena sodna poravnava in ki jo je šteti za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 17.478,23 EUR po stopnji 15% v znesku 2.621,73 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil davčno napoved ter v njej navedel, da gre v konkretnem primeru za odsvojitev stanovanjske stavbe z garažo, dvoriščem in sadovnjakom na naslovu ... do ½, ki jo je pridobil z dedovanjem. Kot datum pridobitve je navedel 14. 10. 2003, kot datum odsvojitve 29. 2. 2012 ter kot čas posedovanja dopolnjenih 5 let. Ob sklicevanju na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki se nanašajo na odmero dohodnine od dobička iz kapitala, davčni organ navaja, da je bilo v postopku odmere ugotovljeno, da vrednost nepremičnine ob odsvojitvi na ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu in kot se to zahteva po določbah 99. člena ZDoh-2. Zato je davčni organ upošteval tržno vrednost, kakršna izhaja iz predložene cenitve in ne vrednosti, ki jo je tožnik vpisal v napoved. Tožniku so se pri pridobitvi kapitala v skladu z 98. členom ZDoh-2 upoštevali normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala (1% nabavne vrednosti kapitala) v višini 375,00 EUR, tožnik pa je uveljavljal znesek davka na promet nepremičnin v znesku 1.145,18 EUR, ki ga je plačal ob odsvojitvi nepremičnine ter stroške v zvezi s cenitvijo odsvojene nepremičnine v višini 188,00 EUR. Tožniku se je tako upoštevala vrednost nepremičnine ob pridobitvi v višini 37.500,00 SIT, stroški ob pridobitvi v znesku 375,00 EUR, vrednost ob odsvojitvi v višini 57.259,00 EUR ter stroški ob odsvojitvi v znesku 1.905,77 EUR, tako da znaša davčna osnova 17.478,25 EUR. Od tako ugotovljene davčne osnove pa je bila nato v skladu z določbami ZDoh-2 odmerjena in v skladu z določbami ZDavP-2 naložena v plačilo dohodnina po stopnji 15% v znesku 2.621,73 EUR.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je v pritožbi prvič zatrjevana drugačna vrednost nepremičnine ob pridobitvi. V napovedi, ki jo je vložil po pooblaščencih, je namreč tožnik sam navedel nabavno vrednost v višini 37.500,00 EUR. Na izrecen poziv davčnega organa, naj predloži dokazila za navedeno vrednost, so se odzvali pooblaščenci in navedli, da je zadosten dokaz predkupna pogodba, iz katere izhaja ta vrednost. Nakar je davčni organ pri odmeri davka upošteval točno to vrednost nepremičnine. In ker tožnik ni izkazal, da okoliščin in dokazov, ki jih navaja v pritožbi, ni mogel predložiti že v postopku na prvi stopnji, se njegove pritožbene navedbe v tej smeri v skladu z določbami drugega odstavka 238. člena ZUP štejejo za nedovoljeno pritožbeno novoto, in se jih kot takšnih ne obravnava. Obenem pa zato prvostopnemu organu ni mogoče očitati, da je nepravilno ugotovil dejansko stanje ali da je nepravilno uporabil 98. člena ZDoh-2. Enako velja tudi za čas odsvojitve nepremičnine, ki ga je tožnik v napovedi uveljavljal na dan 29. 2. 2012, torej na dan sklenitve sodne poravnave, s katero sta tožnik in njegov brat kupcu na podlagi predkupne pogodbe z dne 28. 7. 2003 priznala lastninsko pravico na nepremičnini in izdala intabulacijsko klavzulo. Pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala se namreč upošteva tista sodba ali upravna odločba, na podlagi katere je sploh možen prehod lastninske pravice na nepremičnini in je torej primerna za vpis v zemljiško knjigo. V danem primeru je jasno razvidno, da je bila intabulacijska klavzula dogovorjena šele v sodni poravnavi in je torej čas odsvojitve v izpodbijani odločbi upoštevan pravilno. Glede upoštevanja vrednosti ob odsvojitvi, ki jo je tožnik navedel v višini 37.500,00 EUR, davčni organ pa upošteval v višini 57.269 EUR, pa drugostopni organ ugotavlja, da je davčni organ v skladu s pooblastilom iz 99. člena ZDoh-2 ugotovil, da v napovedi navedena vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Davčnemu organu je bilo namreč predloženo cenitveno poročilo, ki ga je po naročilu tožnika in njegovega brata izdelal sodni cenilec, iz tega poročila pa izhaja vrednost, ki je bila upoštevana pri odločitvi. Nepravilnosti glede tako ugotovljene vrednosti nepremičnine v času odsvojitve drugostopni organ ne najde niti je tožnik sam na zatrjuje ali izkaže. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je že med odmernim postopkom po svojih pooblaščencih seznanil prvostopni davčni organ z vsemi relevantnimi dejstvi, ki vplivajo na odmero davka. Solastnika nepremičnine, tožnik in A.A., sta nepremičnino pridobila na podlagi sklepa o dedovanju z dne 14. 10. 2003 in dodatnega sklepa o dedovanju z dne 23. 5. 2008, vsak do ½. Solastnika sta dne 28. 7. 2003 sklenila za nepremičnino prodajno predpogodbo. Dogovorjena cena je znašala 75.000,00 EUR. Kupec je del kupnine v višini 37.500,00 EUR poravnal že pred sklenitvijo predkupne pogodbe pokojnemu očetu, po sklenitvi predpogodbe pa znesek v višini 32.500,00 EUR neposredno tožniku in njegovemu bratu, vsakemu do 1/2. Po sklenjeni sodni poravnavi z dne 29. 2. 2012 sta nato tožnik in njegov brat kupcu B.B. priznala lastninsko pravico na nepremičnini. Preostanek kupnine v višini 5.000,00 EUR zaradi sklenitve poravnave sploh ni bil poravnan. Sodna poravnava pri tem pomeni samo priznanje lastninske pravice, medtem ko je bil dejanski promet izveden že v letu 2003, zemljiškoknjižna izvedba pa ni bila možna vse do leta 2012. Pri vsem opisanem je ključno to, da je tožnik kot dedič po pokojnem očetu C.C. zgolj vstopil v položaj svojega očeta, ki je bil dejanski prodajalec nepremičnine in se je že sam dogovoril o vseh bistvenih elementih posla. Pravni posel je bil in posledično odsvojitev nepremičnine je bila dejansko izvedena že v letu 2003. Tožnik se je od očetove smrti dalje trudil pravno urediti zadevo, ki jo je sicer onemogočala solastnina in nerešena razmerja z ostalimi solastniki. Pravno je bila zadeva zaključena s parcelacijo, postopkom delitve solastnine in končno s sklenitvijo sodne poravnave. Pri tem tožnik ni ustvaril nobenega dobička, ki bil lahko predmet obdavčitve. Ustvaril je kvečjemu izgubo.

Tožnik je v napovedi za odmero dohodnine kot vrednost nepremičnine ob pridobitvi navedel vrednost iz prodajne predpogodbe, to je 37.500,00 EUR in uveljavljal odbitek priznanih normiranih stroškov. Prvostopni organ je nato sam popravil vrednost nepremičnine, ker je ugotovil, da ne ustreza tržni ter pri tem upošteval vrednost iz cenitve. Objektivna vrednost nepremičnine izhaja iz navedene cenitve, po kateri ima nepremičnina na dan 24. 7. 2012 tržno vrednost pravzaprav enako, kot jo je imela v času dejanskega prometa in prehoda v posest novega lastnika, to je 14. 10. 2003. To je razvidno iz primerjalne ocene vrednosti, ki jo je napravil isti cenilec in izhaja iz njegovega dopisa z dne 24. 10. 2012. Vrednosti ob pridobitvi in ob odsvojitvi sta torej glede na primerjalno oceno cenilca pravzaprav enaki (75.000,00 EUR oziroma 37.500,00 EUR do 1/2), kar vse bi moral upoštevati že prvostopni davčni organ pri odmeri. Zato dobiček iz naslova odsvojitve nepremičnine v nobenem primeru ni mogel nastati. Kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da je bila odsvojitev opravljena s sklenitvijo sodne poravnave leta 2012, tožeča stranka predlaga, da se kot vrednost nepremičnine ob pridobitvi upošteva ocenjena tržna vrednost nepremičnine v letu 2003, ki po oceni cenilca znaša 114.000,00 EUR in torej znaša ocenjena tržna vrednost solastnega dela nepremičnine ob pridobitvi 57.000,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se v celoti strinja tudi z njenimi razlogi, ki jih zato ne ponavlja.

V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja: Iz spisov zadeve in tudi navedb tožnika samega izhaja, da je imel na prvi stopnji možnost sodelovanja v postopku in da je bil na ta način seznanjen z vsemi okoliščinami, ki so podlaga za odločitev. Seznanjen je bil torej tudi s tržno vrednostjo nepremičnine, ki izhaja iz cenitve (114.518,00 EUR), in ki jo je sam predložil davčnemu organu. To, da je za čas odsvojitve tožnik v napovedi sam navedel datum sklenitve sodne poravnave (29. 2. 2012), pa niti ni sporno. Zato je prvostopni davčni organ utemeljeno upošteval podatke iz napovedi in predloženo cenitev ter na tej podlagi ugotovil vrednost kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi.

Pravilno pa je bila ugotovljena tudi vrednost kapitala ob pridobitvi (37.500,00 EUR). Le-ta namreč prav tako sledi že iz podatkov, ki jih je posredoval tožnik, najprej v napovedi in kasneje še na poziv davčnega organa, da predloži dokazilo za vrednost nepremičnine ob pridobitvi. Takrat je namreč izrecno navedel, da je dokazilo predkupna pogodba, iz le-te pa nesporno sledi vrednost, ki jo je upošteval davčni organ pri odmeri davka. Drugačne podatke in drugo dokazilo v tej zvezi je tožnik predložil šele v postopku s pritožbo, čeprav bi očitno to lahko storil že v odmernem postopku. Zato že drugostopni organ v skladu z določbami ZUP, na katere se pravilno sklicuje, teh navedb in predloženega dopisa cenilca ni mogel upoštevati pri odločanju. Iz istih razlogov pa enakih navedb tudi ne more upoštevati sodišče, ko odloča o tožbi. K temu sodišče še dodaja, da se dejanske okoliščine konkretnega primera lahko upoštevajo le toliko in na takšen način, kot to določa zakon o obdavčenju. Zato tožnik ne more uspešno sklicevati na zaplete pri prodaji nepremičnine oziroma na nerešena lastniška razmerja, kar vse naj bi pripeljalo do tega, da se čas dejanskega prometa z nepremičnino razlikuje od tistega, ki ga izkazuje sklenjena sodna poravnava in ki jo je sicer tudi po presoji sodišča iz razlogov, ki jih navaja že tožena stranka, šteti za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, nesporne, je sodišče v zadevi odločalo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).