Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da druga toženka dela ni organizirala na varen način, tako da ga ne bi hkrati opravljala dva delavca na istem mestu, pri čemer je tožnik delo opravljal ročno, sodelavec pa z uporabo viličarja. Pri tem ni pojasnilo, na kateri dejanski in pravni podlagi je prišlo do takšnega zaključka, pred tem pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bilo pri drugi toženki poskrbljeno za varno delo. Razlogi sodbe so med seboj dejansko v nasprotju, zato izpodbijane sodbe glede odločilnega dejstva (obstoja krivdne odgovornosti druge toženke) ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodelavec je pri manevriranju (obračanju) z ročnim električnim viličarjem zapel ob zraven stoječe vozičke, tako da je vsaj en voziček, ki je tehtal med 50 - 100 kg, z vilic padel in poškodoval tožnika. Ob navedenem dejanskem položaju oziroma glede na dejanske okoliščine primera je nejasen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala zaradi delovanja viličarja. Če je v zvezi z uporabo delujočega viličarja nastala škoda, potem bo odgovornost druge toženke za to škodo objektivna. Sodna praksa še vedno kot nevarne šteje (delujoče) viličarje pri premikanju, primerljive s tistim, pri katerem se je poškodoval tožnik, oziroma delo z njimi opredeljuje kot nevarno dejavnost, pri čemer objektivno odgovornost imetnika oziroma obratovalca zmanjša ali izključi pod predpostavkami iz 153. člena OZ.
Odklonitev operacije sama po sebi ne vpliva na zmanjšanje odškodnine (razen če gre za operacijo, kateri bi se po rednem teku stvari podvrgel vsak človek brez rizika škodnih posledic same operacije).
I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbama drugotožene in tretjetožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v I. točki, II. točki, IV. točki, drugi alineje V. točke in VI. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - spremeni v tretji alineji V. točke izreka tako, da tožeča stranka ni dolžna povrniti A. d. o. o., stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.
II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in tretjetožene stranke se pridrži za končno odločbo.
IV. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta druga toženka in tretja toženka dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino 37.654,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v I. točki izreka (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in tretjo toženko (solidarno plačilo odškodnine 109.700,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2014 do plačila, solidarno plačilo zakonskih zamudnih obresti od 657,30 EUR od 21. 11. 2014 do 30. 11. 2015 ter solidaren obračun izgubljenega zaslužka v bruto zneskih skupno 2.187,57 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov nad 915,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca) zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo odškodnine 146.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2014 do plačila, obračun izgubljenega zaslužka v bruto zneskih skupno 2.187,57 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (III. točka izreka). Odločilo je, da sta druga toženka in tretja toženka dolžni tožniku solidarno povrniti pravdne stroške 277,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, znesek 1.210,88 EUR na račun prvostopenjskega sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške, in sicer prvi toženki 6.589,48 EUR, tretji toženki 22,50 EUR, stranski intervenientki A., d. o. o., 3.028,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila ter stranski intervenientki Zavarovalnica B., d. d., 30,00 EUR (V. točka izreka). Odločilo je, da sta druga toženka in tretja toženka solidarno dolžni plačati sodno takso 376,50 EUR na račun prvostopenjskega sodišča (VI. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo druga toženka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik in tretja toženka pa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagajo spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti, druga in tretja toženka pa predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njiju v celoti. Podrejeno pritožnik in pritožnici predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Tožnik se pritožuje zoper II., III. in V. točko izreka sodbe. V pritožbi navaja, da je podana odgovornost prve toženke za nastalo škodo, saj druga toženka ni izpolnila svojih obveznosti v zvezi z varnim delom. Tožnik meni, da se zaposlitvena agencija ne more razbremeniti odgovornosti za povrnitev škode, ki jo je utrpel pri delu. Nobenega vpliva ni imel na to, kam ga delodajalec (prva toženka) napoti na delo. Napoteni delavec opravlja delo za prvo toženko, ki ima od njegovega dela korist v obliki provizije. Ker je imela prva toženka korist od dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugi toženki, za škodo objektivno odgovarja. Po mnenju tožnika je podana tudi krivdna odgovornost prve toženke, ker bi morala poskrbeti za varno delo pri uporabniku oziroma je bila neskrbna pri izbiri uporabnika. Prva toženka ni izkazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu. Prav tako prva toženka ni izvajala nobenega nadzora nad delom. Svojih obveznosti iz 43. člena ZDR prva toženka ni izpolnila. Prva toženka kot tožnikov delodajalec ni aktivno ravnala v zvezi s pridobivanjem informacij o delu, ni preverila ustreznosti in varnosti načina izvedbe dela pri drugi toženki in v kakšne delovne pogoje je napotila tožnika. Iz pisnega preizkusa znanja z dne 1. 3. 2011 ne izhaja, da bi bil tožnik poučen o varnem načinu dela pri drugi toženki. Glede na navedeno tožnik meni, da je podana solidarna odgovornost prve toženke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je delavec C.C. škodo povzročil pri manevriranju oziroma obračanju viličarja. Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi premikanja viličarja, ki je nevarna stvar (sodba Pdp 188/2017 z dne 5. 10. 2017 in sodba VIII Ips 131/2017 z dne 19. 9. 2017), ko je na tožnika padel voziček, težek med 50 kg in 100 kg, je podana objektivna odgovornost druge toženke za nastalo škodo. Tožnik vztraja, da ni prispeval k nastali škodi. Trdi, da je sodišče prve stopnje brez podlage in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da naj bi se telesne bolečine s ponovno operacijo zmanjšale. Ponovna operacija je bila povezana z riziki. Zato je zmotna ugotovitev sodišča o pretrganju vzročne zveze med škodnim dogodkom in telesnimi bolečinami od leta 2015 dalje. Tožnik izpodbija tudi odločitev o višine odškodnine in stroških postopka. Ker niso podani pogoji za stransko intervencijo družbe A., d. o. o., njeni stroški v tem sporu niso potrebni. Priglaša pritožbene stroške.
4. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo tožnikovim izjavam, da je nanj padel vsaj en voziček. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s soočenjem priče C.C. in tožnika. Druga toženka meni, da sodni izvedenec medicinske stroke ni mogel z gotovostjo potrditi, da je škodni dogodek sprožil tožnikove težave s hernijo. Kljub temu, da je tožnik v prvi polovici leta 2012 opravljal delo, je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je bil škodni dogodek sprožilni dejavnik težav. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, kako je v 46. točki obrazložitve prišlo do zaključka, da druga toženka očitno ni organizirala dela na varen način. Obenem je sodišče v 43. točki obrazložitve navedlo, da je bilo pri drugi toženki poskrbljeno za varno delo, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče D.D. glede organizacije in poteka dela pri drugi toženki, do ocene tveganja pa se ni opredelilo. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z izvedencem varstva pri delu.
5. Tretja toženka se pritožuje zoper I., IV. in VI. točko izreka sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni opravilo ogleda kraja dogodka, zaslišalo D.D. in izvedlo dokaza z izvedencem iz varstva pri delu. Z izvedbo teh dokazov bi se razčistila neskladja v izpovedih tožnika in prič ter skicah glede nastanka škodnega dogodka in ustreznosti organizacije dela pri drugi toženki. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo ne dejanske ne pravne podlage za zaključek, da druga toženka dela očitno ni organizirala na varen način tako, da ga ne bi hkrati opravljala dva delavca na istem delovnem mestu, eden ročno, drugi z viličarjem. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tretje toženke iz izvedenih dokazov ne izhaja, da delo ob spoštovanju navodil s strani transportnih delavcev ne bi bilo organizirano na varen način. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku nastala škoda zaradi škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik. Ob pregledu 28. 8. 2011 zdravniki niso ugotovili objektivnih znakov udarnine hrbta. Druga toženka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.
6. Tožnik je odgovoril na pritožbi druge in tretje toženke, prva toženka pa na pritožbo tožnika. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.
7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi druge in tretje toženke sta utemeljeni.
8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3. 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
9. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je tožnik v tožbi zatrjeval, da druga toženka odgovarja tudi krivdno, ker dela ni organizirala na varen način, tovora na viličarju ni zavarovala pred padcem in je opustila nadzor nad opravljanjem dela. Posledično je podana solidarna odgovornost tretje toženke, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost za škodo. Druga in tretja toženka v pritožbah sodbi utemeljeno očitata bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 46. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da druga toženka dela ni organizirala na varen način, tako da ga ne bi hkrati opravljala dva delavca na istem mestu, pri čemer je tožnik delo opravljal ročno, sodelavec C.C. pa z uporabo viličarja. Pri tem ni pojasnilo, na kateri dejanski in pravni podlagi je prišlo do takšnega zaključka, pred tem pa je v 43. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je bilo pri drugi toženki poskrbljeno za varno delo. Razlogi sodbe so med seboj dejansko v nasprotju, zato izpodbijane sodbe glede odločilnega dejstva (obstoja krivdne odgovornosti druge toženke) ni mogoče preizkusiti. S pritožbenimi razlogi, ki podredno napadajo odločitev o višini prisojene odškodnine, se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.
10. Ker zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v navedenem delu ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Pri vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje je upoštevalo, da bo potrebno ugotoviti tudi relevantna dejstva in oceniti dokaze glede varne organizacije dela ob škodnem dogodku. Če bi navedene okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nesorazmeren oziroma hujši poseg v strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
11. Druga in tretja toženka pa neutemeljeno ugovarjata temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (češ da zatrjevana škoda ni nastala v okoliščinah in na način, opisan v tožbi in kot izhaja iz tožnikove izpovedi). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka delovne nezgode 28. 8. 2011 (vsebovanih v 37. in 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki ni izključil možnosti poteka delovne nezgode, kot ga je opisal tožnik, na podlagi izpovedi tožnika in listinskih dokazov. Iz obrazca - poročilo o nesreči/poškodbi pri delu, ki ga je izpolnila druga toženka, izhaja, da je pri pripravi montažne linije transportni delavec C.C. zaradi nepazljivosti prevrnil rol kontejner (v nadaljevanju: RC), ki je padel in udaril tožnika v predel hrbtenice in kolka. To je razvidno tudi iz opisa delovne nezgode v prijavi delovne nezgode in zapisnika o raziskavi nesreče pri delu. E.E. je po škodnem dogodku C.C. povedal, da je prišlo do nesreče in da je tožnika udaril RC. Da je vsaj pretežno verjetno, da je tožnik pri delu transportnega delavca utrpel poškodbo (in sicer udarnino v predelu hrbta), je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke (v povezavi z izpovedjo tožnika), ki je ob upoštevanju okoliščin in mehanizma nastanka obravnavane delovne nezgode potrdil nastanek poškodbe pri delu. Dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze je nižji - ne zahteva se prepričanje oziroma gotovost, kot navaja druga toženka, pač pa nadpolovična verjetnost - in ta je v konkretni zadevi dosežen. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov glede nastanka škodnega dogodka korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj ter pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku in ne priči C.C., ki je spreminjal svoje izjave o nastanku in okoliščinah škodnega dogodka. Zato v obravnavanem sporu ni bilo potrebe po soočenju toženca in priče C.C., ki je po določilu tretjega odstavka 239. člena ZPP predvideno le kot ena od možnosti zaslišanja priče in stranke.
12. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je C.C. pri manevriranju (obračanju) z ročnim električnim viličarjem zapel ob zraven stoječe vozičke, tako da je vsaj en voziček, ki je tehtal med 50 - 100 kg, z vilic padel in poškodoval tožnika. Pritrditi je treba pritožbi tožnika, da je ob navedenem dejanskem položaju oziroma glede na dejanske okoliščine primera nejasen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala zaradi delovanja viličarja. Če je v zvezi z uporabo delujočega viličarja nastala škoda, potem bo odgovornost druge toženke za to škodo objektivna. Sodna praksa še vedno kot nevarne šteje (delujoče) viličarje pri premikanju, primerljive s tistim, pri katerem se je poškodoval tožnik, oziroma delo z njimi opredeljuje kot nevarno dejavnost (Pdp 188/2017 z dne 5. 10. 2017, II Ips 681/1993 z dne 16. 2. 1995, VIII Ips 131/2017 z dne 19. 9. 2017), pri čemer objektivno odgovornost imetnika oziroma obratovalca zmanjša ali izključi pod predpostavkami iz 153. člena OZ.
13. Pritrditi je treba tudi pritožbi tožnika v delu, ki se nanaša na pretrganje vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom nastale škode zaradi telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi se te bolečine zmanjšale, če bi se tožnik odločil za ponovno (četrto) operacijo, kar pomeni, da druga in tretja toženka ne odgovarjata za tisti del bolečin, ki jih tožnik v hudi intenziteti trpi po letu 2015. S tem, ko je tožnik odklonil zdravljenje, je bila po oceni sodišča prve stopnje vzročna zveza med nadaljnjimi bolečinami, ki jih trpi v zelo hudi obliki, in protipravnim ravnanjem druge toženke pretrgana. Iz izvedenskega mnenja izhaja le, da je bila tožniku svetovana ponovna operacija z namenom, da bi se bolečine zmanjšale, izpostavljeni pa so bili riziki škodnih posledic nove operacije. Odklonitev operacije sama po sebi ne vpliva na zmanjšanje odškodnine (razen če gre za operacijo, kateri bi se po rednem teku stvari podvrgel vsak človek brez rizika škodnih posledic same operacije) - prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 556/99 z dne 11. 5. 2000. 14. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri prvi toženki. Delo transportnega delavca pri drugi toženki je opravljal kot napoten delavec. Prva in druga toženka sta sklenili pogodbo o zagotavljanju delavcev z dne 26. 1. 2011, v kateri so bile določene obveznosti druge toženke kot uporabnika do delavcev v zvezi z varstvom pri delu. Glede na to, da je prva toženka opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, je njena odgovornost odvisna od presoje ustreznosti njenega ravnanja, torej same napotitve in ne od presoje ustreznosti ravnanja delodajalca, h kateremu je delavec napoten. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da prva toženka odgovarja že zato, ker druga toženka ni poskrbela za pravilno delo oziroma ni izpolnila svoje obveznosti v zvezi z varnim delom. Prva toženka ni ravnala protipravno, ko je tožnika napotila na delo k drugi toženki, saj je v okviru svoje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnala v skladu z določbami 57. do 62. člena ZDR. Prvi toženki ni mogoče očitati, češ da ni aktivno iskala informacij o pogojih dela tožnika pri uporabniku in da ni izvajala nadzora na delom. ZDR v prvem odstavku 61. člena določa dolžnost uporabnika glede obveščanja o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati napoteni delavec. Sklicevanje na določbo 43. člena ZDR, ki ima splošni značaj, ne zadošča. Glede na to, da se je na podlagi pogodbe o zagotavljanju dela z dne 26. 1. 2011 druga toženka zavezala napotenega delavca teoretično in praktično poučiti o varnosti in zdravju pri delu, so neutemeljene navedbe, da bi morala prva toženka usposobiti tožnika za varno delo. Delo transportnega delavca je potekalo pod nadzorstvom druge toženke, zato so neutemeljene navedbe, da bi morala prva toženka nadzirati delo. Druga toženka kot uporabnik je bila namreč popolnoma samostojna pri organizaciji svojih del. Ta se niso opravljala po navodilih prve toženke, ki torej ni organizirala ali odrejala dela, nadzirala ali tožnika kakorkoli uvajala v delo. Prav tako dejavnosti prve toženke (zagotavljanje dela delavcev) same na sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012). Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da prva toženka ni solidarno odgovorna za nastalo škodo.
15. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki mu je naložilo povrnitev stroškov družbe A.. Ker po presoji pritožbenega sodišča A., d. o. o. nima položaja intervenientke v tem sporu, ji tožnik ni dolžan povrniti njenih stroškov postopka oziroma ti niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP poseglo v stroškovno odločitev (tretja alineja V. točke izreka sodbe) tako, da je zavrnilo zahtevek družbe A. d. o. o. za povrnitev stroškov postopka. Tožnik, ki ni uspel z zahtevkom zoper prvo toženko, pa je dolžan povrniti stroške stranske intervenientke na strani prve toženke (prvi odstavek 154. člena ZPP) in je torej v tem delu pritožba tožnika neutemeljena.
16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč, ki izhajajo iz te odločbe, dopolniti dokazni postopek tako, da bo izvedlo dokaz z izvedencem varstva pri delu glede zatrjevanih opustitev druge toženke v zvezi z neupoštevanjem ukrepov za varno delo (z navedbo ustreznih razlogov), nato pa ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških tožnika in prve toženke (četrti odstavek 165. člena ZPP).
17. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del, tj. III. točko izreka ter prvo in četrto alinejo V. točke izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
18. Prva toženka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, zato sama krije svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).
PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).
Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.