Jedro

Osnova za odmero davka od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno nepremičnine in valorizirano ceno dejansko plačane kupnine za to nepremičnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je po kupoprodajni pogodbi z dne 7.3.1991 kupil stanovanje, v katerem je stanoval kot imetnik stanovanjske pravice. Dogovorjena kupnina je znašala 350.000,00 takratnih jugoslovanskih dinarjev. To isto stanovanje je tožnik dne 13.5.1991 prodal drugi fizični osebi za znesek 910.000,00 dinarjev.

Uprava za družbene prihodke občin je v zvezi s prodajo tega stanovanja tožniku izdala odločbo z dne 31.1.1992, s katero mu je kot zavezancu na podlagi 52. člena zakona o dohodnini odmerila davek od dobička iz kapitala v znesku 76.638,00 tolarjev. Prvostopni organ je ugotovil, da znaša valorizirana vrednost nepremičnine v času pridobitve 378.420,00 tolarjev, razlika med prodajno ceno in valorizirano ceno kapitala v času pridobitve, ki predstavlja osnovo za davek pa znaša 531.580,00 tolarjev (910.000,00 - 378.420,00), oziroma 510.521,00 tolarjev (po odbitku plačanega davka na promet nepremičnin v višini 20.659,00 tolarjev). Zoper to odločbo se je tožnik pritožil. V pritožbi je navajal, da je celotno razliko med nakupno in prodajno ceno vložil v nakup materiala za gradnjo hiše, za katerega je plačal davek na promet in da zato ni dolžan plačati ponovno davka. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da je izračun davčne osnove v skladu s 53. členom zakona o dohodnini in da ta zakon ne vsebuje nobenih določb o davčnih oprostitvah pri odmeri davka od dobička iz kapitala.

Zoper to odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 53. člena zakona o dohodnini. Zakon ne govori o razliki med ceno, po kateri je bilo premoženje kupljeno in prodajno ceno, ampak vrednostjo kapitala, cena pa je lahko višja ali nižja od vrednosti. Vrednost stanovanja, ki ga je on kupil, je po cenilnem zapisniku z dne 31.5.1990 znašala 699.240,30 tolarjev, torej je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe zaradi inflacije ta vrednost še višja, vendar je njemu prodajalec, ki je bil v stečaju, stanovanje prodal za polovično ceno. Zato meni, da bi se moral valorizirati znesek 699.240,00 tolarjev in potem bi bila drugačna osnova za odmero davka. Predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 52. člena zakona o dohodnini (ZDOH - Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba, ki doseže dobiček s prodajo nepremičnine, če je bila prodaja izvršena pred potekom 10 let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno. V 53. členu istega zakona pa je določeno, da je osnova za davek razlika med prodajno ceno in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Sodišče je mnenja, da ne glede na to, da zakon ne govori o valorizirani ceni, ampak o valorizirani vrednosti kapitala, citirane določbe 53. člena zakona ni mogoče razlagati na način, kot meni tožnik v tožbi. Zakon ne določa izrazov, ki so splošno znane ekonomske kategorije kot so cena, dobiček in vrednost kapitala. Po ekonomski teoriji je cena denarni izraz vrednosti proizvoda, blaga ali kapitala, ki se oblikuje z delovanjem trga kot rezultat medsebojnega vplivanja tržne ponudbe in povpraševanja. Dobiček pa je pozitiven poslovni izid (Enciklopedija Slovenije, knjiga 2, stran 25 in 273). V tej zadevi ni sporno, da je tožnik kupil stanovanje za 350.000,00, prodal pa ga je za 910.000,00 tolarjev (oziroma takratnih dinarjev). Iz kakšnih razlogov je tožnik uspel kupiti stanovanje po znatno nižji ceni, kot bi naj bila vrednost tega stanovanja po cenilnem zapisniku, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, je pravno irelevantno za ugotavljanje višine dobička, ki ga je tožnik dejansko dosegel s prodajo tega stanovanja. Dejansko doseženi dobiček pa predstavlja osnovo za odmero davka od dobička iz kapitala, ki jo je prvostopni davčni organ ugotovil v skladu s 53. členom zakona o dohodnini.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi 1. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/91-I).