Jedro

Po ugotovitvi, da so zakonski znaki v izreku obtožbe opisanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani, je potrebno pritrditi pritožbi državne tožilke tudi v delu, ko ta graja ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na zgoraj navedeno obtožba tudi na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj zgoraj izpostavljeni dokazi in tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi, vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena pravna oseba za to kaznivo dejanje odgovorna. Odločitev o tem, ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje tudi storil in ali je obdolžena pravna oseba odgovorna zanj, je pridržana razpravljajočemu sodišču, ki bo svojo sodbo oprl samo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zagovornika obdolženega A. A. kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obtožba zoper obdolženega A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolženo pravno osebo gospodarsko družbo B. d.o.o. zaradi odgovornosti za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. V nadaljevanju je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je oškodovano družbo C. d.o.o. po tretjem odstavku 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 21.703,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se obravnavana obtožba zoper obdolženca in obdolženo pravno osebo dopusti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav iz izreka in razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, po kateri točki prvega odstavka 277. člena ZKP je sodišče prve stopnje kazenski postopek zoper obdolženca in obdolženo pravno osebo ustavilo, je iz razlogov izpodbijanega sklepa razbrati, da je sodišče prve stopnje kazenski postopek ustavilo tako po 1. kot tudi po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. V točkah 7 in 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ocenjuje, da opis očitanega kaznivega dejanja ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka preslepitve drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ter s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene oziroma navaja, da okvir dejstvenega opisa dejanja ne predstavlja zadostne konkretizacije objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), v nadaljevanju pa v točkah 8 do 12 razlogov svojo odločitev utemeljuje tudi na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, češ da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, posledično pa tudi obdolženi pravni osebi ni mogoče očitati odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Čeprav pritožba tega ne graja, pritožbeno sodišče ne more prezreti, da so takšni razlogi, ko sodišče prve stopnje svoje zaključke utemeljuje tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati namreč ni mogoča. Če se ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Ker pa pritožbeno sodišče izpodbijani sklep presoja izključno v okviru pritožbenih navedb, na navedeno nejasnost in protislovnost razlogov izpodbijanega sklepa zgolj opozarja.

5. Sicer pa državna tožilka odločitvi sodišča prve stopnje, ki je kazenski postopek ustavilo, utemeljeno nasprotuje. Pravilno namreč navaja, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč preslepitveno ravnanje očita s tem, da se je ob sklenitvi posla z oškodovano družbo zavezal, da bo račune, ki jih bo izdala oškodovana družba kot podizvajalec, na podlagi sklenjenega soglasja za neposredno plačilo posredoval v plačilo naročniku Splošna bolnišnica D. (v nadaljevanju naročnik), ki bo te račune plačal neposredno oškodovani družbi, vendar obdolženec izstavljenih računov oškodovane družbe naročniku ni posredoval, niti mu ni predložil soglasja o neposrednem plačilu, ampak je denar, ki ga je obdolžena pravna oseba prejela od naročnika za dela, ki jih je opravila oškodovana družba, zadržal, po zapadlosti računov in prejemu opominov pa je računovodkinji oškodovane družbe, ko se je glede plačila obrnila nanj kot odgovorno osebo glavnega izvajalca in njihovega pogodbenega partnerja, lažno zagotavljal, da bodo računi plačani, ker naj bi naročnik zavrnil plačilo določenih računov, s čimer jo je preslepil, da je oškodovana družba z deli nadaljevanja, ki pa jih nato obdolžena pravna oseba računov ni plačala. S tem je po pravilnem stališču državne tožilke preslepitveno ravnanje obdolženca ustrezno opredeljeno oziroma so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja ustrezno konkretizirani, tudi v smislu okoliščin, na katere opozarja sodišče prve stopnje v okviru sodbe Vrhovnega sodišča RS (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z državno tožilko, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni tudi v delu, ko slednje ocenjuje, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, posledično pa tudi ni podana odgovornost obdolžene pravne osebe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenjevalo vsebino dokazov, in to kljub temu, da se v tej fazi postopka ocenjuje le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, katerega je obtožen in da je obdolžena pravna oseba zanj odgovorna, nikakor pa se ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in da je obdolžena pravna oseba zanj odgovorna. Kljub navedenemu, ko je že sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, da senat v ugovornem postopku za presojo nasprotujočih si dokazov ni pristojen (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je slednje storilo ravno to. Ocenilo je namreč, da podatki v spisu ne dajejo podlage za zaključek, da je bil direktor oškodovane družbe E. E. preslepljen ravno ob podpisu pogodbe, ki je predmet očitka, saj je med obdolženo pravno osebo in oškodovano družbo poteklo predhodno poslovno sodelovanje, prav tako tudi ni potrjen očitek, da naj bi obdolženec računovodkinji oškodovane družbe lažno navajal, da do takrat izdani računi niso mogli biti plačani, ker naj bi naročnik zavrnil plačilo določenih računov in jo s tem med izvajanjem posla preslepil, da je oškodovana družba nadaljevala z delom. Nadalje je navedlo, da bi se glede plačila računov oškodovana družba lahko na podlagi soglasja za neposredno plačilo lahko obrnila direktno na naročnika, poleg tega pa je računovodkinja oškodovane družbe F. F. potrdila zagovor obdolženca, da je obdolžena pravna oseba oškodovani družbi poslala osnutek pogodbe o odstopu terjatve, na podlagi katere bi lahko oškodovana družba plačilo uveljavljala neposredno od naročnika, kar kaže, da je obdolženec poskusil rešiti nastalo situacijo, čeprav so pri oškodovani družbi to pogodbo ocenili kot pomanjkljivo in posredovali svoj predlog asignacijske pogodbe.

7. Iz povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo zagovor obdolženca in posamezne dokaze oziroma del njihove vsebine, ki je obdolžencu v korist, na katere je nato oprlo svoje zaključke o obstoju utemeljenega suma v obravnavani zadevi. Temu državna tožilka utemeljeno oporeka in s tem, ko v pritožbeni obrazložitvi izpostavlja posamezne dokaze, smiselno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo preostalo vsebino zbranih dokazov, ki je za obdolženca in obdolženo pravno osebo obremenjujoča. Tako na primer je direktor oškodovane družbe E. E. povedal, kako je potekalo sodelovanje z obdolženo pravno osebo, pri čemer se je zaradi odmaknjenosti dogodkov skliceval na kazensko ovadbo, in ob tem povedal, da so bila dela opravljena, plačila od obdolžene pravne osebe pa niso dobili, medtem ko so pretekli posli potekali normalno. Nadalje državna tožilka tudi utemeljeno opozarja na izpovedbo priče F. F., ki je povedala, da noben njihov račun ni bil zavrnjen, ko pa so začeli pozivati obdolženca na plačilo, so naleteli na odgovor, da dela še niso končana ali pa naročnik ne sprejme njihove račune. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo tudi, da je navedena priča povedala, da so se v zvezi s plačilom obrnili tudi direktno na naročnika, ki ji je dal podatek, da oškodovana družba ni bila nikoli prijavljena kot podizvajalec na objektu L., ki je bil predmet obravnavanega posla, vsa plačila so se vršila neposredno obdolženi pravni osebi, njihova izjava o neposrednem plačilu pa ni bila oddana. To izhaja tudi iz elektronske korespondence med F. F. in predstavnico naročnika G. G. z dne 10. 7. 2018, ki jo je sodišče prve stopnje prav tako ignoriralo. Ignoriralo je tudi izpovedbo priče H. H., kot to državna tožilka v pritožbi tudi opozarja. Slednji je povedal, da so bila s strani naročnika v zvezi z delom na objektu L. izvršena vsa plačila za opravljeno delo. Ob tem prav tako ni prezreti, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v celoti ignoriralo še listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na plačilo računov in izterjavo dolgovanega zneska (tudi stran 9 obtožnice), in sicer je zaradi zapadlih terjatev oškodovana družba zoper obdolženo pravno osebo vložila predlog za izvršbo, kateremu je oškodovana družba ugovarjala in ob tem navajala, da računi, ki so predmet obtožbe, niso bili potrjeni, ker oškodovana družba v času izvedbe del ni predložila gradbene knjige in še ni podpisala primopredajnega zapisnika, nakar je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 664/2017 z dne 5. 4. 2018 tožbenemu zahtevku oškodovane družbe ugodilo. Povsem prezrlo je tudi listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na izvedbo predmetnega posla (kot so gradbeni dnevniki, iz katerih je razvidno, da je obdolženec potrdil opravo del, ki jih je oškodovana družba opravila) in tudi finančno dokumentacijo obdolžene pravne osebe, iz katere izhaja, da je celotni promet na transakcijskem računu obdolžene pravne osebe v obdobju od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2017 znašal 224.72,73 EUR, stanje pa je bilo ves čas pozitivno, pri čemer je obdolženi pravni osebi naročnik med 22. 8. 2016 in 8. 6. 2017 skupaj nakazal 133.126,78 EUR.

8. Po ugotovitvi, da so zakonski znaki v izreku obtožbe opisanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani, je potrebno pritrditi pritožbi državne tožilke tudi v delu, ko ta graja ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na zgoraj navedeno obtožba tudi na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj zgoraj izpostavljeni dokazi in tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi, vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena pravna oseba za to kaznivo dejanje odgovorna. Odločitev o tem, ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje tudi storil in ali je obdolžena pravna oseba odgovorna zanj, je pridržana razpravljajočemu sodišču, ki bo svojo sodbo oprl samo na dejstva in dokaze, ki bodo prestreseni na glavni obravnavi.

9. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.