Jedro

Monetarna osamosvojitev R Slovenije, sprejem predpisa v zvezi z njo in neobvestitev pravne osebe v naprej o teh ukrepih, niso nedopustna dejanja, ki bi lahko bila podlaga za odškodninsko odgovornost R Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo 1.407.931.035,00 SIT z obrestmi in na plačilo 3.000.000,- DEM, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Sicer pa preizkusi izpodbijano odločbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je ugotavilo, da v postopku ni prišlo do kakšne od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V čem naj bi sodišči prve in druge stopnje sicer bistveno kršili določbe pravdnega postopka, vlagatelj revizije ni povedal. Zato ni procesnopravnih razlogov za razveljavitev izpodbijane odločbe.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju (primerjaj: 3. odst. 385. člena ZPP) sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno odločili. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je nedopustnost dejanja, iz katerega izvira škoda. Tožeča stranka navaja več ravnanj, ki naj bi ji povzročila škodo. Zlasti navaja zamenjavo valute, sprejem odloka o plačilnem prometu, okoliščino, da tožena stranka o zamenjavi valute in sprejemu odloka o plačilnem prometu ni v naprej obvestila tožeče stranke in (zlasti v reviziji) okoliščino, da je tožena stranka v petek 4. oktobra že po zaprtju SDK sprejela nakazilo večjega zneska v tujino in nakazilo sprovedla v ponedeljek 7.10.1991, to je en dan pred monetarno osamosvojitvijo.

Monetarna osamosvojitev ni (bila) nedopustno dejanje. Po osamosvojitvi je to Republika Slovenija kot samostojna država morala izvesti. Tudi sprejem odloka o plačilnem prometu ni bilo nedopustno dejanje. Takratni Izvršni svet Republike Slovenije ga je sprejel v okviru svojih pristojnosti. Odgovorni v Republiki Sloveniji pa niso bili dolžni nikogar obveščati v naprej, kakšni ukrepi bodo sprejeti v okviru in zaradi monetarne osamosvojitve, in kdaj. Ker v nobenem od omenjenih primerov ne gre za nedopustno ravnanje, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Če pa je morda škoda nastala zaradi kakšne nepravilnosti pri nakazovanju denarja v eno od bivših republik SFRJ, pa ni tožena stranka tista, ki bi zanjo odgovarjala. Plačilni promet je opravljala Služba družbenega knjigovodstva (6. člen Zakona o službi družbenega knjigovodstva - Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90, 4. člen Odloka o plačilnem prometu - Ur. list RS štev. 17/91-I).

Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji pa je (bila) pravna oseba (1. odst. 15. člena Zakona o službi družbenega knjigovodstva v SR Sloveniji - Ur. list SRS štev. 1/85). Za morebitne nepravilnosti v njenem poslovanju pa ne odgovarja tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki tri odškodninske zahtevke. Vse temelji na istih zatrjevanih nedopustnih ravnanjih. Ker pa v nobenem zatrjevanem primeru nedopustnega ravnanja ne gre za nedopustno ravnanje, oziroma vsaj ne za nedopustno ravnanje tožene stranke, veljajo zgoraj navedeni razlogi za vse tri odškodninske zahtevke.

Ne glede na zgoraj povedano revizijsko sodišče še opozarja, da je tožeča stranka, po svojih lastnih navedbah, nakazala v eno od bivših republik SFRJ dinarska sredstva tožene stranke in ne svojih. V nobeni fazi postopka pa ni navedla, kako naj bi bila zaradi tega prikrajšana ona na svojih sredstvih.

Iz zgoraj povedanega sledi, da je tudi materialnopravno pravilno odločeno. Ker tako niso podani niti uveljavljani revizijski razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).