Jedro

Stranki se v pogodbi o zaposlitvi (kljub temu, da sta uporabili izraz pogodbena kazen) nista dogovorili za pogodbeno kazen, ampak sta se dogovorili za pavšalno odškodnino za pogodbeno odškodninsko odgovornost v primeru ravnanja v nasprotju s pogodbenimi določili (kršitvijo konkurenčne klavzule). Iz tega razloga tožeča stranka ne more biti že na podlagi domnevnega poslovnega sodelovanja tožene stranke s konkurenčno družbo upravičena do s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega zneska, ampak morajo biti tudi za pogodbeno odškodninsko odgovornost (enako kot za nepogodbeno) podani vsi elementi odškodninskega delikta (kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, odgovornost povzročitelja ter vzročna zveza).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v višini 89.064,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje (izdaje sodbe) do plačila. Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.703,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da odločitev v izpodbijani sodbi temelji le na pričanju N.K., ki je povedala, da ju s tožnikom veže dolgoletno prijateljstvo in da nista poslovno sodelovala. Po splošnem vedenju tožeče stranke to ne drži, pa tudi sicer gre za neverodostojno pričo, saj je podala razne trditve o svojem delu kot predsednica uprave tožeče stranke in na Vrhovnem sodišču RS, ki niso resnične. Svoje pričanje je brala, kar kaže na to, da se je predhodno pripravila. Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dokazno vrednost pogodbe o zaposlitvi, ki je sicer podpisana le s strani družbe Z.S., iz katere je razvidno, da je tožena stranka z omenjeno družbo oziroma N.K. poslovno sodelovala. Neutemeljeno pa ni izvedlo dokazov z zaslišanjem zavarovalnih zastopnikov, ki bi pojasnili, kdo jih je povabil na razgovor v hotel D., s kakšnim namenom in ciljem. Tako bi ugotovilo, da ne drži izpoved priče N.K., da je vabljene osebno poznala (to niti ni mogoče, saj je vseh zavarovalnih zastopnikov tožeče stranke več kot sedemsto, ti, ki so bili vabljeni v hotel D., pa še niso bili zaposleni pri tožeči stranki v času, ko je N.K. opravljala funkcijo predsednice uprave). Ne nazadnje od omenjene priče niti ni bilo pričakovati verodostojnih podatkov, saj je tožeča stranka zoper njo sprožila dva sodna postopka. Pričanje I.B. pa si je sodišče prve stopnje napačno razlagalo. Priča sicer res ni izjavila, da je formulo za izračun premije sestavila tožena stranka, vendar pa je povedala, kako je do te formule prišla družba K.Z. in sicer prek murskosoboške družbe, s katero je poslovala tožena stranka, ko je še opravljal funkcijo direktorja OE ... pri tožeči stranki. Na ta način je zlorabila svoje poslovne podatke. Tudi posameznim časopisnim člankom sodišče prve stopnje ni namenilo posebne dokazne ocene, čeprav so bili napisani neposredno po dogodku in kažejo na konkurenčno delovanje tožene stranke, saj omenjajo povezovanje tožene stranke kot odpoklicanega direktorja tožeče stranke z N.K.. Da je lokalno okolje toženi stranki izredno naklonjeno, potrjuje tudi dejstvo, da tožeča stranka ni mogla pridobiti posnetka pogovora na radiu .... Sodišče prve stopnje bi na predlog tožeče stranke posnetek lahko pridobilo ali pa vsaj zaslišalo odgovornega urednika. Napačno pa je interpretiralo institut pogodbene kazni, saj pri tem ni potrebno, da škoda nastane, zadošča že kršitev pogodbene obveznosti (tako tudi v literaturi – Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2003, str. 232). Konkretno pa je bila tožeča stranka oškodovana vsakokrat, ko se je sklenilo oziroma obnovilo zavarovanje preko posrednika, razen v primeru, če je šlo za novo posredovanje oziroma novega zavarovanca. To je potrdila priča I.B., ki je izpovedala, da je bila OE ... oškodovana pri svojih prihodkih s tem, ko se je družbi K.Z. znižala višina premije. Sicer pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da družba Z.S. opravlja tožeči stranki konkurenčno dejavnost, da ima tožena stranka ogromno poslovnega znanja, poznanstev in zvez. Vendar je nato zmotno zaključilo, da je sodelovanje med njima lahko le indic, ne pa dokaz za opravljanje konkurenčne dejavnosti. Takšni zaključki niso logični, če bi bili, potem tudi tožena stranka ne bi obiskala družb V. in M.. Prav tako ni logično, zakaj se je N.K., zastopnica družbe Z.S., srečevala izključno s toženo stranko, z drugimi s strani tožeče stranke odpuščenimi delavci, ki so bili prav tako strokovnjaki s področja zavarovalništva, pa ne. Ker sama ni strokovnjakinja s področja zavarovalništva, je pomoč tožene stranke vsekakor potrebovala. V kakšni formalni obliki je sodelovanje med njima potekalo, sicer ni nikjer zapisano, je pa logično, da je priča N.K. vse zanikala. Ker njeno pričanje ni bilo z ničemer preizkušeno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožena stranka v tem sporu je v tožbi z dne 29. 11. 2007 zahtevala plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, tožeča stranka je 9. 1. 2008 skupaj z odgovorom na navedeno tožbo podala nasprotno tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 386/2007 z dne 10. 1. 2008 izločilo v posebno obravnavanje pod opr. št. Pd 9/2008. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo zneska 89.064,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008. Tožbeni zahtevek temelji na 27. členu pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 2. 4. 2007 sklenila s toženo stranko. Citirani člen vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in določa, da delavec s posebnimi pooblastili po prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride po njegovi volji ali krivdi, ne sme brez pisnega soglasja uprave za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnična znanja, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri zavarovalnici, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja zavarovalnice: ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima zavarovalnica, če bi uporaba teh znanj pomenila za zavarovalnico konkurenco, in sicer 24 mesecev od prenehanja delovnega razmerja; skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za zavarovalnico pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja; skleniti podjemne pogodbe ali pogodbe o avtorskem delu pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za zavarovalnico pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev od prenehanja delovnega razmerja.

V primeru kršitve te klavzule je zavarovalnici dolžan plačati pogodbeno kazen v znesku 10-kratne zadnje plače pred prenehanjem delovnega razmerja.

Pogodbena kazen je urejena v 247. do 254. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji). Po določbi 1. odstavka 247. člena OZ se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Glede na navedeno definicijo je pritožbeno sodišče presodilo, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi (kljub temu, da sta uporabili izraz pogodbena kazen) nista dogovorili za pogodbeno kazen, saj ne gre za sankcijo v primeru neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti, ampak sta se dogovorili za pavšalno odškodnino za pogodbeno odškodninsko odgovornost v primeru ravnanja v nasprotju s pogodbenimi določili. Iz tega razloga so zmotne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka že na podlagi domnevnega poslovnega sodelovanja tožene stranke s konkurenčno družbo upravičena do s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega zneska, saj morajo biti tudi za pogodbeno odškodninsko odgovornost (enako kot za nepogodbeno) podani vsi elementi odškodninskega delikta (kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, odgovornost povzročitelja ter vzročna zveza). Dejstvo, da ne gre za pogodbeno kazen, ne nazadnje izhaja iz ureditve v ZDR, ki ob kršitvi prepovedi konkurence, ki ima enak namen kot konkurenčna klavzula, le da zavezuje delavca tekom delovnega razmerja, posebej ureja način povrnitve škode, ki jo delodajalec utrpi (2. odstavek 37. člena ZDR). To pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati tudi obstoj škode (ne pa višine škode), vendar v presojani zadevi odškodninska odgovornost tožnika ni podana že iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala protipravnega ravnanja.

Dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ni dokazala niti kršitve konkurenčne klavzule niti nastanka škode (saj dejstvi, da je toženi stranki delovno razmerje prenehalo 14. 8. 2007 po njeni krivdi in da je v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobila veliko poslovnih zvez s področja zavarovalništva, nista bili sporni), je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo v predložene listine ter zaslišalo toženo stranko ter priči I.B. in N.K.. Pred zaslišanjem jih je skladno z določbo 2. odstavka 238. člena ZPP opomnilo na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorilo na posledice krive izpovedbe, zaradi česar je njihovim izpovedim utemeljeno verjelo. Sicer pa tožeča stranka verodostojnosti prič oporeka prvič šele v pritožbi. Preostale dokazne predloge tožeče stranke (zaslišanje prič J.P., B.F. ter zavarovalnih zastopnikov tožeče stranke D.F., S.K., M.J. in G.G.) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP (ter svojo odločitev pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe), saj je ocenilo, da dajejo izvedeni dokazi zadostno podlago za odločitev. Zapisa pogovora na radiu ... pa ni bilo dolžno pridobiti, saj tožeča stranka tega dokaznega predloga ni specificirala v tej meri, da bi povedala, kaj se z njim dokazuje. Dejstvi, da sta se tožena stranka in priče N.K. po pogovoru srečali in da ima tožena stranka na območju ... številna znanstva, namreč nista bili sporni.

Pritožbeno sodišče je ocenilo pritožbene navedbe tožene stranke v delu, v katerem se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, za neutemeljene. Poleg tega pa je ugotovilo, da tudi članki, na katere se sklicuje pritožba, ne omenjajo domnevnega sodelovanja med toženo stranko in N.K.. V časopisu ... je bilo 10. 9. 2007 namreč izrecno zapisano, da razgovori, ki jih je imela N.K. z nekaterimi zavarovalnimi zastopniki tožeče stranke, niso z ničemer povezani s toženo stranko, ter da se slednja ni mogla zaposliti pri družbi Z.S.. Iz članka v ... z dne 26. 9. 2007 pa je le razbrati, da se tožena stranka dogovarja o sodelovanju z N.K. (ne pa da se je o tem dogovorila ali da poslovno sodeluje). To potrjuje predloženi (s strani tožene stranke nepodpisani) osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo sklenila tožena stranka z družbo Z.S., katere zastopnica je N.K.. Poleg tega pa tudi s tem, ker je tožnik imel stike z zastopnico družbe, ki se ukvarja s podobno dejavnostjo kot tožena stranka, ni storil ničesar podobnega ravnanjem, ki so v 27. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007 primeroma navedena kot kršitve konkurenčne klavzule (ustanavljanje podjetja, opravljanje samostojne dejavnosti, sklenitev delovnega razmerja, podjemne ali avtorske pogodbe).

Na podlagi navedenega ter na podlagi izpovedi priče N.K. in tožene stranke, da sta dolgoletna prijatelja in da sta imela zgolj stike zasebne narave, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka poslovnega sodelovanja med njima ni dokazala, pravilna. Prav tako ni dokazala preostalih ravnanj tožene stranke, s katerimi naj bi bila konkurenčna klavzula prekršena: posredovanja pri zaposlitvi nekaterih zavarovalnih zastopnikov tožeče stranke v družbi Z.S. in posredovanja pri sklenitvi zavarovanja med družbo K.Z. in tožečo stranko. Glede družbe K.Z. je sodišče prve stopnje stopnje zaslišalo direktorja OE ... I.B. ter si njegovo izpovedbo, iz katere izhaja, da je sporno formulo omenjena družba pridobila s strani povezanih družb oziroma predsednika uprave G.H. B.M. (ne pa tožene stranke), tudi pravilno razlagalo. Glede zavarovalnih zastopnikov tožeče stranke pa je na podlagi izpovedi priče N.K. in tožene stranke ugotovilo, da tožena stranka ni sodelovala pri srečanju v hotelu D., niti ni na srečanje nikogar vabila. Zavarovalne zastopnike pa je poznala N.K. osebno, pri čemer pritožbenih navedb, da gre za mlade zavarovalne zastopnike, ki v času, ko je N.K. opravljala funkcijo predsednice uprave, še niso bili zaposleni pri tožeči stranki, pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj predstavljajo nedovoljeno novoto.

V zvezi z drugimi očitki pa je tožeča stranka sicer dokazala, da je bila tožena stranka skriti gost na klubskem večeru ter da sta se po njenem pogovoru na radiu ... srečali z N.K. ter da sta skupaj obiskali družbo M., vendar zgolj na tej podlagi ni mogoče sklepati, da je bila konkurenčna klavzula prekršena. Za takšen zaključek bi bilo namreč potrebno dokazati še, da so bili stiki med toženo stranko in N.K. poslovne narave ter da je zaradi njunih stikov tožeči stranki nastala škoda. Ker tega tožeča stranka ni dokazala oziroma niti ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo to mogoče ugotoviti, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.