Jedro

Ker je tožnik v skladu s 57. členom ZDR pri toženi stranki pridobil pravico do izrabe letnega dopusta tako v letu 1995 kot v letu 1996, je s tem pridobil tudi pravico do regresa za ti dve leti. Glede na obdobje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (od 19.6.1995 do 20.3.1996) pa je mogoče, da je tožnik v teh dveh letih koristil dopust še pri kakšnem drugem delodajalcu. V kolikor je pri njem pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, je s tem pridobil tudi pravico do izplačila regresa. Tožnik je v skladu s 44. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo upravičen do regresa za letni dopust v znesku, kot ga določa tarifna priloga k tej kolektivni pogodbi, zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je bil tožniku morda v letu 1995 in v letu 1996 že izplačan regres (delno ali v celoti) pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - razveljavi sklep sodišča prve stopnje v 2. točki in sodba sodišča prve stopnje v 5. točki in v delu 4. točke in sicer v uvodu te točke nad zneskom 79.490,00 SIT in v 1. ter 2. alinei in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - razveljavi sodba sodišča prve stopnje v 7. točki izreka in se tožba tožnika v delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev 3. in 4. točke sklepa tožene stranke z dne 24.4.1996, zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (del 4. točke in sicer v uvodu do zneska 79.490,00 SIT in 3. alinea te točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 16.2.2000 za plačilo regresa za letni dopust za leto 1995, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 253.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila, in da se postopek za del tožbenega zahtevka zaradi plačila 20.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1996 do plačila ustavi. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 265.794,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 50.423,00 SIT od 21.3.1996 do plačila, od zneska 135.881,00 SIT od 1.8.1996 do plačila in od zneska 79.490,00 SIT od 21.3.1996 do plačila. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna od zneska 135.881,00 SIT poravnati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno varstvo. Tožbeni zahtevek za plačilo 57.288,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Razveljavilo je tudi sklep tožene stranke z dne 24.4.1996 v 3. in 4. točki izreka.

Zoper 2., 4., 5. in 7. točko izreka sklepa in sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v izpodbijanem delu zavrne oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, zato ni ugotovilo, da tožnik nikoli ni zaprosil za dopust. Tožena stranka je glede na dejstvo, da je bil tožnik pri njej zaposlen od 20.6.1995 do 20.3.1996, štela za bistveno okoliščino, kje je bil tožnik zaposlen pred zaposlitvijo pri toženi stranki in po njej, saj je od tega odvisno, ali tožniku za 2 leti pripada celoten regres in celotna odškodnina za neizkoriščen letni dopust. Tožnik svojih zaposlitev v letu 1995 in 1996 ter morebitnih prejemkov iz naslova regresa ni z ničemer izkazal, čeprav je tožena stranka to izrecno predlagala. Sodišče je nadalje toženi stranki naložilo, da od neto zneskov regresa plača prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, čeprav se od tega prejemka prispevki ne plačujejo. Glede plačila provizije tožena stranka meni, da s tožnikom ni bila sklenjena nobena pogodba v zvezi s terensko prodajo. Tožnik ni z ničemer razen s svojo izpovedbo in listino, ki jo je sam sestavil, izkazoval upravičenosti do plačila provizije. Direktor tožene stranke je jasno izpovedal, da za tožnika dela ni bilo, zato mu je odredil drugo delo, za katero je prejel plačo. Po stališču tožene stranke izvedeni dokazni postopek ne izkazuje utemeljenosti tožnikovega zahtevka po izplačilu provizije.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. V njem navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške sestave odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede zahtevka za plačilo regresa za leto 1995 in leto 1996 ter glede zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 1995 in leto 1996 nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v skladu s 57. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pri toženi stranki pridobil pravico do izrabe letnega dopusta tako v letu 1995 kot v letu 1996, s tem pa tudi pravico do izplačila regresa za letni dopust za ti dve leti. Glede na obdobje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (od 19.6.1995 do 20.3.1996) pa je mogoče, da je tožnik v teh dveh letih koristil dopust še pri kakšnem drugem delodajalcu. V kolikor je pri njem pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, je s tem pridobil tudi pravico do izplačila regresa. Tožnik je v skladu s 44. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) upravičen do regresa za letni dopust v znesku, kot ga določa tarifna priloga k tej kolektivni pogodbi, zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je bil tožniku morda v letu 1995 in v letu 1996 že izplačan regres (delno ali v celoti) in svoje ugotovitve o tem tudi ustrezno obrazložiti v sodbi. Glede zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali obstaja temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke oz. ali je tožnik toženo stranko zaprosil za izrabo letnega dopusta, pa mu ga tožena stranka ni odobrila. Nato bo moralo ugotoviti, ali je tožnik v teh dveh letih morda koristil letni dopust še pri kakšnem drugem delodajalcu, saj je navedena okoliščina bistvena za odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust po višini.

Ker torej sodišče prve stopnje navedenih okoliščin ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo glede odločitve o plačilu regresa in plačilu odškodnine za neizkoriščen letni dopust razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Zaradi razveljavitve odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust je pritožbeno sodišče razveljavilo 5. točko izreka izpodbijane sodbe, tudi iz razloga, ker se od regresa za letni dopust prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevki za zdravstveno varstvo ne plačujejo, temveč se plačuje le dohodnina.

Pritožbeno sodišče pa soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka za plačilo provizije. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi nespornega dejstva, da je tožnik delo veleprodaje opravljal in to po odredbi direktorja tožene stranke, prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku, da mu je bilo za to delo obljubljeno plačilo v obliki provizije v znesku 68.370,00 SIT in s takšno obrazložitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče zato je ne ponavlja.

Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje od prisojenega zneska provizije nepravilno odštelo 20.000,00 SIT kolikor znaša vrednost smuči, ki jih je tožnik odnesel toženki, saj je tožnik že umaknil tožbo v delu zahtevka za plačilo provizije, ki ustreza temu znesku. Ker pa je takšna odločitev v korist tožene stranke, tožnik pa se zoper sodbo ni pritožil, pritožbeno sodišče v takšno odločitev zaradi določbe 359. člena ZPP, ki govori o tem, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, ni smelo posegati.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih 36.000,00 SIT iz naslova stroškov špedicij in carin ter glede odštetega zneska v višini 4.880,00 SIT se tožena stranka ni pritožila, zato pritožbeno sodišče v to odločitev ni posegalo.

Pritožbeno sodišče je tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev 3. in 4. točke sklepa tožene stranke z dne 24.4.1996 (7. točka izreka sodbe) zavrglo. Tožnik - delavec namreč nima pravnega interesa za razveljavitev navedenih točk sklepa, ki določata, da se pripadajoči delež zneska regresa za letni dopust pobota s plačilom prispevkov in davka za obdobje od 1.3.1996 do 20.3.1996, ko delavec ni prihajal na delo (3. točka), in da se zavrne zahtevek delavca za plačilo provizije od prodane obutve, ker je delavec opravljal delo na delovnem mestu prevoz obutve s kombijem in samostojno obutve ni prodajal (4. točka). Tožnik namreč s tem, ko je tožena stranka zavrnila njegov zahtevek za plačilo regresa in provizije, teh pravic ni izgubil, saj mu ti dve pravici pripadata na podlagi splošne in panožne kolektivne pogodbe oziroma na podlagi zakona. Ker gre v obeh primerih za pravico do denarne terjatve ima tožnik na podlagi 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) pravico zahtevati njuno varstvo neposredno pri sodišču. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev navedenih točk sklepa, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 4. odst. 165. člena ZPP, ki določa, da pritožbeno sodišče v primeru, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.