Jedro

Obsojencem je bilo očitano, da so nameravali pobegniti preko državne meje v Avstrijo, kar pa jim ni uspelo, saj so bili v Č. aretirani. V takem opisu njihovega ravnanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 8.tč. 3.čl. ZKLD, saj ni konkretizirano, kakšni združbi, ki naj bi v inozemstvu delovala na način, opisan v 1.odst. 2.čl. ZKLD, naj bi se obsojenci priključili.

Izrek

Zahtevi zagovornice obs. E.P. ml. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.6.1950, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 4.7.1950, spremeni tako, da se obsojeni E.P. st., E.P. ml. in J.P. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostijo obtožbe, da so vsi trije :

I. v namenu, da se priključijo združbi, ki v inozemstvu deluje na nasilnem zrušenju obstoječe družbene ureditve v FLRJ, 18. 3. 1950 odpotovali z V. preko K. in L. v K. nad Č. v cilju ilegalnega prehoda jugoslovansko-avstrijske meje, kar pa jim zaradi močno zastražene meje ni uspelo in so bili 19.3.1950 v Č. aretirani, da so tedaj začeli storitev naklepnega kaznivega dejanja vključevanja v združbo, ki ima za cilj vršiti zločine zoper ljudstvo in državo;

II. da sta E.P. ml. in J.P. poleti 1949 vedela, da se A.G., F.S. in S.D. pripravljajo za pobeg v inozemstvo v cilju priključitve združbi, ki dela na nasilnem zrušenju obstoječe družbene ureditve v FLRJ in da se v ta namen prvo in drugo navedena vadita v streljanju z orožjem, za kar sta jima dala na razpolago klet, a tega nista prijavila državnim organom, in da so s tem storili: E.P. st., E.P. ml. in J.P. z dejanjem, opisanim pod tč. I, kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, E.P. ml. in J.P. pa z dejanjem, opisanim pod tč.II, kaznivo dejanje po l. odstavku 8. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Obsojeni E.P. st., E.P. ml. in J.P. so bili s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.6.1950 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 4.7.1950 spoznani za krive kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, obsojena E.P. ml. in J.P. pa tudi kaznivega dejanja po l. odstavku 8. člena ZKLD. Obs. E.P. st. je bil po 1. odstavku 4. člena ZKLD z uporabo 21. člena Kazenskega zakonika/1947 (KZ/1947) obsojen na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na 2 leti izgube državljanskih pravic po 37. členu tč.a-č KZ/1947 in na zaplembo premoženja. Obsojena E.P. ml. in J.P. pa sta bila po l. odstavku 4. člena in po 1. odstavku 8. člena ZKLD z uporabo 66. člena KZ/1947 obsojena vsak na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter na 1 leto izgube državljanskih pravic po 37. členu tč. a-č.

Obsojencem je bil v izrečene kazni vštet pripor od 20.3.1950. Iz dopisa KPD Ljubljana z dne 18.7.1950 je razvidno, da je obs. J. P. dne 15.7.1950 pobegnil s prestajanja kazni. Iz dopisa Uprave KPD Maribor z dne 28.11.1953 je razvidno, da je bil obs. E.P. st. dne 29.11.1953 odpuščen s prestajanja kazni, ker je bil z odločbo Izvršnega sveta FLRJ z dne 28. 11. 1953 pomiloščen tako, da mu je bil odpuščen preostanek kazni. Iz dopisa Uprave KPD Ljubljana z dne 21.3.1953 pa izhaja, da je bil obs. E.P. ml. dne 20. 3. 1953 odpuščen po prestani kazni.

Iz izpiskov iz mrliške matične knjige je razvidno, da je obs. E.P. st. umrl dne 24.11.1960 ter da je obs. J.P. umrl dne 28.3.1974. Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako vložil obs. E.P. ml., ki ga zagovarja odvetnica L.N., v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja vse razloge iz l. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojene E.P. st., E.P. ml. in J.P. oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev pristojnemu sodišču. V zahtevi navaja, da niti ob dejanskem stanju, kakršno je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, v ravnanjih obsojencev niso podani znaki kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena in po 1. odstavku 8. člena ZKLD.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da zagovornica utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker v opisu dejanja pod tč. 1 pravnomočne sodbe ni naveden bistveni znak kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, saj manjka opis, kakšni združbi so se obsojenci nameravali priključiti v inozemstvu, ter da tudi v izreku pod tč. 2 pravnomočne sodbe ni opisano kaznivo dejanje po 1. odstavku 8. člena ZKLD, ker ni naveden opis združbe, h kateri so se pripravljali priključiti A.G., F.S. in S.D. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je bil cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor je postal član takega društva ali ga je na kakršen koli način podpiral. Po določilu 1. odstavka 2. člena ZKLD pa je bilo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, katerega cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Pritrditi je treba stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanju obsojencev, opisanem pod tč.l izreka pravnomočne sodbe, niso podani znaki poskusa takega kaznivega dejanja. Obsojencem je bilo konkretno očitano le, da so nameravali pobegniti preko državne meje v Avstrijo, kar pa jim ni uspelo, ker so bili v Č. aretirani. V takem opisu njihovega ravnanja pa niso podani znaki kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, saj ni konkretizirano, kakšni družbi, ki naj bi v inozemstvu delovala na način, opisan v 1. odstavku 2. člena ZKLD, naj bi se obsojenci v inozemstvu priključili, pač pa je v izrek sodbe povzeto le zakonsko besedilo 8. točke 3. člena ZKLD, tak namen obsojencev pa tudi ni obrazložen v razlogih pravnomočne sodbe, kjer je le navedeno, da so že s samim poskusom pobega preko državne meje pristali na vključitev v združbo, ki v inozemstvu deluje v cilju nasilne zrušitve ustavnega reda v FLRJ. V dejanju obsojencev, opisanem pod tč. 1, torej niso podani znaki kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD.

Isto velja tudi glede dejanja, opisanega pod tč. 2, ki naj bi ga storila obsojena E.P. ml. in J.P. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 8. člena ZKLD je storila oseba, ki je vedela za pripravljanje ali za izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da v dejanju, ki naj bi ga storila obsojenca, niso podani znaki tega kaznivega dejanja, saj v dejanju pod tč. 2 pravnomočne sodbe sploh ni opisana združba, kateri naj bi se A.G., F.S. in S.D. nameravali priključiti. Pri tem se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno poudarja, da so bili A.G., F.S. in S.D. s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.1.1996, na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oproščeni obtožbe, da so storili kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD v zvezi z 20. členom KZ/47. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je torej ugotovilo, da dejanja, za katera so bili E.P. st., E.P. ml. in J.P. obsojeni, po zakonu niso bila kazniva dejanja. Zato je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojence na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.