16. 3. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Edvard Firbas in Ivanka Firbas, oba Cerkvenjak, ki ju zastopa Peter Surić, odvetnik v Mariboru, na seji 16. marca 2020

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1007/2019 z dne 20. 11. 2019 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku št. In 45/2014, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Lenartu.

OBRAZLOŽITEV

1.Okrajno sodišče je delno ugodilo ugovoru pritožnikov (v izvršilnem postopku dolžnikov) ter sklep o izvršbi št. In 45/2014 z dne 11. 8. 2014 še delno razveljavilo tako, da je upnik po sklepu o izvršbi št. In 45/2014 z dne 11. 8. 2014 upravičen od dolžnikov terjati znesek glavnice 14.063,34 EUR s 15.75 % zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, zamudne obresti v znesku 1.407,87 EUR ter izvršilne stroške, v presežku pa se predlog upnika za izvršbo zavrne (I. točka izreka). V presežku je sodišče ugovor dolžnikov zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških ugovornega postopka (III. točka izreka). Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

2.V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitve 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navajata, da zoper njiju na podlagi notarskega zapisa kot izvršilnega naslova teče izvršilni postopek zaradi izterjave 30.047,16 EUR in da se izvršilni postopek vodi na nepremičnino, ki je hkrati tudi njuno prebivališče. Višjemu sodišču očitata, da pritožbenih razlogov ni obravnavalo ustrezno in celovito; do nekaterih pravno pomembnih pritožbenih zatrjevanj naj se sploh ne bi opredelilo oziroma naj jih ne bi obravnavalo, nekatere pa naj bi si popolnoma napačno razlagalo. S tem naj bi pritožnika prikrajšalo za vsebinsko presojo njunih pritožbenih navedb. Z izpodbijano odločitvijo naj bi bilo delno odločeno o že pravnomočno razsojeni stvari. Sodišče naj bi ponovno odločilo o delu upnikove terjatve, ki se nanaša na 9,75 % pogodbene obresti od glavnice (in sklep o izvršbi v tem delu pustilo v veljavi), čeprav naj bi bil sklep o izvršbi v tem delu predhodno že razveljavljen, upnik pa zoper ta del sklepa ne bi vložil pritožbe. Višje sodišče naj bi to pritožbeno navedbo le pavšalno in arbitrarno zavrnilo. Tudi sicer menita, da vsebina notarskega sporazuma o zavarovanju kredita ne daje podlage za obračunavanje 15,75 % skupne obrestne mere, in dalje trdita, da je pritožnik notarski sporazum sklenil kot potrošnik in ne v vlogi podjetnika. Slednje naj bi bilo ključno z vidika zatrjevane ničnosti notarskega sporazuma zaradi kršenja kogentnih določb glede višine obrestne mere za denarne terjatve v tuji valuti. Pritožnika navajata, da sta s pritožbo v celoti izpodbijala prvostopenjski sklep, in za nepravilno ocenjujeta obrazložitev sodišča, da naj bi pritožbo vložila zgolj v zavrnilnem (II. točka) in stroškovnem (III. točka) delu. Ves čas postopka naj bi namreč trdila, da so njune obveznosti do upnika v celoti poplačane oziroma celo preplačane, takšna odločitev pa naj bi jima onemogočala obravnavo pred sodiščem. Arbitrarnost izpodbijane odločitve višjega sodišča pritožnika zatrjujeta tudi v zvezi z vprašanjem (ne)obstoja pooblastila za bremenitev dolžnikovega bančnega računa s premijami življenjskih zavarovanj za njuna sinova.

3.Pritožnika predlagata začasno zadržanje sklepa Višjega sodišča in sklepa Okrajnega sodišča, tako da do odločitve Ustavnega sodišča ne bo dovoljeno opravljati nadaljnjih izvršilnih dejanj. Navajata, da se izvršilni postopek, v katerem sta bila izdana izpodbijana sklepa, vodi na nepremičnino v lasti pritožnikov, ki je njun dom. Pojasnjujeta, da se bo izvršilni postopek nadaljeval s cenitvijo in prodajo nepremičnine in da jima grozi izguba doma, česar kasneje v primeru uspeha z ustavno pritožbo ne bi bilo več mogoče sanirati. Dodajata, da bi za upnika začasno zadržanje pomenilo le, da bo sodišče nadaljevalo postopek po odločitvi Ustavnega sodišča.

4.Senat je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnikov. Ustavno sodišče bo zlasti presodilo, ali je izpodbijana sodna odločba v delu, ki se nanaša na očitek, da je sodišče ponovno odločalo o isti stvari, obrazložena tako, da je spoštovana zahteva po obrazloženosti sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave.

5.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Z vidika zahteve po zagotovitvi učinkovitosti ustavne pritožbe ni mogoče spregledati, da bi bile posledice nadaljevanja izvršbe s prodajo nepremičnin, med katerimi je po njunih navedbah tudi stanovanjska hiša, ki je njun dom, težko popravljive. Navedeno po oceni senata Ustavnega sodišča utemeljuje odločitev na podlagi 58. člena ZUstS, ki omogoča zagotovitev učinkovitosti ustavne pritožbe na način, da se do odločitve Ustavnega sodišča o njej preprečijo težko popravljive ali celo nepopravljive škodljive posledice izpodbijanih posamičnih aktov za pritožnico. Zato je senat Ustavnega sodišča odločil, da do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku št. In 45/2014, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Lenartu (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

dr. Dunja Jadek Pensa Namestnica predsednika senat

13. 10. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Edvarda Firbasa in Ivanke Firbas, oba Cerkvenjak, ki ju zastopa Peter Surić, odvetnik v Mariboru, na seji 13. oktobra 2022

odločilo:

1.Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1007/2019 z dne 20. 11. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje.

2.Nasprotna udeleženka, upnica v izvršilnem postopku, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je ob ponovnem odločanju delno ugodilo ugovoru pritožnikov zoper sklep o izvršbi (v izvršilnem postopku dolžnikov) ter sklep o izvršbi št. In 45/2014 z dne 11. 8. 2014 še delno razveljavilo, tako da je upnik po sklepu o izvršbi št. In 45/2014 z dne 11. 8. 2014 upravičen od dolžnikov terjati znesek glavnice 14.063,34 EUR s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, zamudne obresti v znesku 1.407,87 EUR ter izvršilne stroške, v presežku pa se predlog upnika za izvršbo zavrne (I. točka izreka). V presežku je sodišče ugovor dolžnikov zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških ugovornega postopka (III. točka izreka). Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

2.V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitve 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navajata, da zoper njiju na podlagi notarskega zapisa kot izvršilnega naslova teče izvršilni postopek zaradi izterjave 30.047,16 EUR in da se izvršilni postopek vodi na nepremičnino, ki je hkrati tudi njuno prebivališče. Višjemu sodišču očitata, da pritožbenih razlogov ni obravnavalo ustrezno in celovito; do nekaterih pravno pomembnih pritožbenih zatrjevanj naj se sploh ne bi opredelilo oziroma naj jih ne bi obravnavalo, nekatere pa naj bi si popolnoma napačno razlagalo. S tem naj bi pritožnika prikrajšalo za vsebinsko presojo njunih pritožbenih navedb. Z izpodbijano odločitvijo naj bi bilo delno odločeno o že pravnomočno razsojeni stvari. Sodišče naj bi ponovno odločilo o delu upnikove terjatve, ki se nanaša na 9,75-odstotne pogodbene obresti od glavnice (in sklep o izvršbi v tem delu pustilo v veljavi), čeprav naj bi bil sklep o izvršbi v tem delu predhodno že razveljavljen, upnik pa naj zoper ta del sklepa ne bi vložil pritožbe. Višje sodišče naj bi to pritožbeno navedbo le pavšalno in arbitrarno zavrnilo. Pritožnika tudi sicer menita, da vsebina notarskega sporazuma o zavarovanju kredita ne daje podlage za obračunavanje 15,75-odstotne skupne obrestne mere, in dalje trdita, da je pritožnik notarski sporazum sklenil kot potrošnik in ne v vlogi podjetnika. Slednje naj bi bilo ključno z vidika zatrjevane ničnosti notarskega sporazuma zaradi kršenja kogentnih določb glede višine obrestne mere za denarne terjatve v tuji valuti. Pritožnika navajata, da sta s pritožbo v celoti izpodbijala prvostopenjski sklep, in za nepravilno ocenjujeta obrazložitev sodišča, da naj bi pritožbo vložila zgolj v zavrnilnem (II. točka) in stroškovnem (III. točka) delu. Ves čas postopka naj bi namreč trdila, da so njune obveznosti do upnika v celoti poplačane oziroma celo preplačane, takšna odločitev pa naj bi jima onemogočala obravnavo pred sodiščem. Arbitrarnost izpodbijane odločitve Višjega sodišča pritožnika zatrjujeta tudi v zvezi z vprašanjem (ne)obstoja pooblastila za bremenitev pritožnikovega bančnega računa s premijami življenjskih zavarovanj za njuna sinova.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-139/20 z dne 16. 3. 2020 sprejelo v obravnavo in začasno zadržalo opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Višje sodišče v Mariboru.

4.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki, upnici v izvršilnem postopku, ki se je izjavila o ustavni pritožbi. Nasprotna udeleženka uvodoma utemeljuje pravočasnost svoje vloge. Pritožnikoma očita, da sta dejansko stanje le delno prikazala in priložila selektivno izbrane oziroma nepopolne dokaze, in v zvezi s tem posebej izpostavlja notarski zapis brez pogodbe o poplačilu kredita, ki naj bi bila kot priloga pripojena k notarskemu zapisu. Povzema vsebino sklenjenih pogodb in potek predhodnih postopkov. Pojasnjuje tudi potek in vsebino v tem izvršilnem postopku izdanih sklepov. Kot bistveno poudarja, da je "vsaka kasnejša odločitev sodišča priznano terjatev upnika iz sklepa o izvršbi utesnila, kar pa iz zapisov v sklepih o ugovoru dolžnikov na prvi pogled tako jasno ne izhaja, je pa to jasno zaključiti na podlagi razlogov sodišč v obrazložitvi sklepov". Ne strinja se z očitkom, da je sodišče prve stopnje z drugo odločitvijo o ugovoru odločilo o delu zahtevka, ki ga je s prvo odločitvijo o ugovoru že pravnomočno zavrnilo. Povzama odločitve o glavnici in navaja, da je sodišče upniku najprej priznalo glavnico v znesku 30.047,16 EUR s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007, da je s prvim sklepom o ugovoru sodišče del priznane terjatve razveljavilo in dovolilo izvršbo za 17.155,50 EUR glavnice s 6-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 in pogodbene obresti v znesku 1.558,01 EUR, z izpodbijanim sklepom pa je bila dovoljena izvršba le še za 14.063,34 EUR glavnice s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje in za zamudne obresti v znesku 1.407,87 EUR. Bistveni za razumevanje odločitev sodišč, tako nasprotna udeleženka, naj bi bili razlogi sodišča v obeh sklepih o ugovoru. Nasprotna udeleženka pojasnjuje, da sta bili v postopku izdelani dve izvedenski mnenji, drugo zaradi očitka prvemu, da izračun dolga vsebuje nedovoljeno obrestovanje obresti. Izvedenka naj bi v prvem mnenju štela, da je glavnica sestavljena iz zapadlih kreditnih obrokov, v katerih so že vsebovane pogodbene obresti, zato naj bi sodišče upniku prvič priznalo le zamudne obresti. Nasprotna udeleženka poudarja, da sodišče s prvim sklepom pogodbenih obresti ni zavrnilo, kot trdita pritožnika, saj naj bi jih priznalo v okviru kapitalizirane glavnice (20. in 23. točka obrazložitve prvega sklepa o ugovoru). Drugo izvedensko mnenje naj bi izhajalo iz čiste glavnice brez vseh obresti, zato naj bi sodišče k temu znesku pravilno priznalo dogovorjene, skupno 15,75-odstotne pogodbene in zamudne obresti. Sodišče naj tako v drugem sklepu o ugovoru ne bi odločalo o pogodbenih obrestih, ki jih je predhodno s prvim sklepom o ugovoru zavrnilo, ker je te pogodbene obresti v prvem sklepu o ugovoru priznalo v okviru kapitalizirane glavnice. Nasprotna udeleženka dalje ne deli mnenja pritožnikov, da Višje sodišče ni v celoti obravnavalo njune pritožbe, kot tudi ne prepričanja o neustreznosti, nepreverljivosti in očitni arbitrarnosti odločitve Višjega sodišča. Navaja, da sta pritožnika v vseh fazah postopka podajala vsebinsko enake graje dejanskih in pravnih vprašanj, v zvezi s katerimi je sodišče stališča zavzelo že v prvem sklepu, pri ponovnem odločanju pa se ni ponovno ukvarjalo z vidiki, za katera je Višje sodišče že ugotovilo, da so pravilni. Nasprotna udeleženka poudarja, da ustavna pritožba ni namenjena graji dokazne ocene, ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava; presoja Ustavnega sodišča mora biti omejena na presojo očitkov o kršitvah človekovih pravic. Ustavnemu sodišču predlaga, naj zavrne ustavno pritožbo in pritožnikoma v nerazdelno plačilo naloži povrnitev stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na ustavno pritožbo.

5.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnikoma, ki sta na njene navedbe odgovorila. Opozarjata, da je odgovor nasprotne udeleženke prepozen, po vsebini pa njene navedbe v celoti prerekata kot neutemeljene in neresnične. Ponavljata nekatera stališča iz ustavne pritožbe. V zvezi z očitkom, da je sodišče ponovno odločilo o delu zahtevka, ki ga je predhodno že pravnomočno razveljavilo, menita, da to izhaja že iz same primerjave obsega terjatve, ki jo je sodišče prve stopnje s posamezno odločitvijo o ugovoru zoper sklep o izvršbi pustilo v veljavi. Za očitno nepravilno označujeta stališče upnika, da iz obrazložitev obeh sklepov o ugovoru izhaja, na katere postavke se nanaša terjatev, glede katere je sodišče sklep o izvršbi obdržalo v veljavi. Menita, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na svojo predhodno pravnomočno odločitev in zneske, navedene v izreku predhodne odločitve. Višjemu sodišču očitata, da svoje odločitve ni zadostno obrazložilo, ko je navedlo zgolj, da "naj bi sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju odločalo zgolj v delu, ki še ni postal pravnomočen". Dodajata, da tudi upnik priznava, da je odločitev Višjega sodišča "nekoliko nerodno zapisana" ter da "daje vtis", da Višje sodišče njune pritožbe ni celovito obravnavalo.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo v izvršilni spis Okrajnega sodišča v Lenartu št. In 45/2014.

B.

7.Pritožnika opozarjata, da je nasprotna udeleženka na ustavno pritožbo odgovorila po izteku 60-dnevnega roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče, in menita, da je odgovor prepozen. Nasprotna udeleženka pravočasnost odgovora utemeljuje s sklicevanjem na Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Uradni list RS, št. 36/20, 61/20 in 74/20 – v nadaljevanju ZZUSUDJZ) in na odredbo Vrhovnega sodišča z dne 16. 3. 2020. Navaja, da je na ustavno pritožbo odgovorila v 60-dnevnem roku po prenehanju veljavnosti ukrepov po ZZUSUDJZ. ZZUSUDJZ je v 3. členu določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, da roki v sodnih zadevah, razen v tistih, ki se obravnavajo kot nujne, ne tečejo, glede postopka z ustavno pritožbo pa le, da rok za vložitev ustavne pritožbe ne teče. V okoliščinah obravnavane zadeve je Ustavno sodišče presodilo, da odgovor nasprotne udeleženke upošteva.

8.Ustavno sodišče je v sklepu, s katerim je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, obseg presoje omejilo na vprašanje, ali je izpodbijana sodna odločba v delu, ki se nanaša na očitek, da je sodišče ponovno odločalo o isti stvari, obrazložena tako, da je spoštovana zahteva po obrazloženosti sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave.

9.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni,[1] in sicer tako, da na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[2] Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[3] Zahteva po obrazloženosti meritorne odločitve instančnega sodišča je po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča praviloma nižja od siceršnje zahteve, da so sodbe sodišča prve stopnje obrazložene.[4] Vendar to velja le v primeru, ko je mogoče že iz odločitev nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče, stranka pa v pravnem sredstvu tudi ne navaja novih argumentov, s katerimi bi uspela vzbuditi dvom o pravilnosti izpodbijanega stališča. Če ne gre za tak primer (potrditve izčrpno in razumno utemeljene odločitve nižjega sodišča), vsebina obveznosti obrazložitve meritorne odločitve instančnega sodišča ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje.[5]

10.Izvršilno sodišče je v tej zadevi odločalo dvakrat. Prvič je sklep o izvršbi delno razveljavilo[6] in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo ter v presežku zavrnilo ugovor dolžnikov. Potem ko je Višje sodišče sklep o delni zavrnitvi ugovora razveljavilo in zadevo vrnilo izvršilnemu sodišču v nov postopek z navodilom, naj pazi na že pravnomočen del sklepa o ugovoru, je izvršilno sodišče z izpodbijano odločitvijo ugovoru dolžnikov delno ugodilo ter (kot izhaja iz I. točke izreka) sklep o izvršbi še delno razveljavilo[7] in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo. V presežku je zavrnilo tudi ugovor dolžnikov. V obrazložitvi sklepa je povzelo predhodno odločitev o delni razveljavitvi sklepa o izvršbi (6. točka obrazložitve) in pojasnilo, da tokrat odloča o preostanku upnikove terjatve (7. točka obrazložitve). Glede izračuna t. i. čiste glavnice je sledilo izvedenskemu mnenju, v nadaljevanju pa pojasnilo, da iz notarskega zapisa izhaja, da dolžnika dolgujeta upniku 9,75-odstotne pogodbene obresti in 6-odstotne zamudne obresti, kar skupaj predstavlja 15,75-odstotne obresti. Izvršbo je dovolilo za znesek glavnice 14.063,34 EUR s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 (prva alineja I. točke izreka), v obrazložitvi pa dodalo, da so obojne obresti glede na notarski zapis določene za primer zamude, izvedenec pa je izračunal čisto glavnico (41. točka obrazložitve). Dolžnika sta zoper sklep o delni zavrnitvi vložila pritožbo in med drugim navedla, da je sodišče prve stopnje, ko je sklep o izvršbi pustilo v veljavi za znesek 14.063,34 EUR s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi, ponovno odločilo o delu upnikove terjatve, o katerem je že pravnomočno odločilo s predhodnim sklepom, s katerim je bil sklep o izvršbi med drugim pravnomočno razveljavljen za 9,75-odstotne pogodbene obresti, ki tečejo od zneska 17.115,50 EUR. Višje sodišče je ta očitek zavrnilo s pojasnilom, da ponovno odločanje o isti stvari ni podano, saj iz izreka izpodbijanega sklepa in njegove obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo le še o delu, ki še ni postal pravnomočen, ter da je sodišče prve stopnje izrek oblikovalo na način, da je z namenom večje jasnosti v njem upoštevalo celoten učinek predhodne in obravnavane odločitve, kar pa ne pomeni ponovne odločitve. Dodalo je, da iz izreka izhaja, da se sklep o izvršbi še delno razveljavi, pri čemer je pomen besede "še" v tem, da je navedena odločitev dodana predhodni, s katero je že bilo delno odločeno o razveljavitvi.

11.Takšna obrazložitev je zgolj navidezna. Ostaja na splošni ravni, vsebinsko pa na očitek pritožnikov ne odgovori. Pritožnika nista dobila konkretnega vsebinskega odgovora na vprašanje, ali izpodbijani sklep o izvršbi, na podlagi katerega je upnik od dolžnikov (med drugim) upravičen izterjati glavnico v višini 14.063,34 EUR s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, vključuje tudi (predhodno že pravnomočno zavrnjene) 9,75-odstotne pogodbene obresti, ki tečejo od zneska 17.115,60 EUR od 5. 5. 2007 dalje.

12.Ne prepričajo navedbe nasprotne udeleženke, da je "vsaka kasnejša odločitev sodišča priznano terjatev upnika iz sklepa o izvršbi utesnila, kar pa iz zapisov v sklepih o ugovoru dolžnikov na prvi pogled tako jasno ne izhaja, je pa to jasno zaključiti na podlagi razlogov sodišč v obrazložitvi sklepov". Nasprotna udeleženka napotuje na 20. in 23. točko obrazložitve prvega sklepa o ugovoru[8] in trdi, da sodišče s prvim sklepom pogodbenih obresti ni zavrnilo. Priznalo naj bi jih v okviru kapitalizirane glavnice. Po presoji Ustavnega sodišča ta teza (do katere se Ustavno sodišče po vsebini ne opredeljuje) ne prispeva k jasnosti in prepričljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa Višjega sodišča. Nasprotna udeleženka namreč spregleda, da iz izreka istega sklepa hkrati izhaja, da je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Lenartu št. In 45/2014 z dne 11. 8. 2014 razveljavljen tudi za 9,75-odstotne pogodbene obresti, ki tečejo od zneska 17.115,60 EUR od 5. 5. 2007 dalje, upnik pa se zoper to odločitev ni pritožil. Ali in v kolikšnem obsegu navedena pravnomočna odločitev, na katero sta pritožnika opozorila v pritožbi, vpliva na preostanek dolga, glede katerega je sodišče dovolilo izvršbo, Višje sodišče ni pojasnilo.

13.Glede na navedeno pritožnika ostajata v upravičenem dvomu, ali je Višje sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera in obravnavalo njune navedbe ter jih zavrnilo ali pa je nekatere izmed njih morda prezrlo. Ker je izpodbijani sklep Višjega sodišča obrazložen zgolj navidezno, sta sodišči kršili pravico pritožnikov do obrazložitve sodne odločbe, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.

14.Ustavno sodišče je glede na navedeno razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje (1. točka izreka). Ker je odločitvi razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, se do očitkov pritožnikov o kršitvah drugih človekovih pravic ni opredeljevalo.

15.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ki pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu nasprotne udeleženke, upnice v izvršilnem postopku, naj Ustavno sodišče pritožnikoma v nerazdelno plačilo naloži povrnitev stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na ustavno pritožbo, odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnica dr. Špelca Mežnar in sodnik dr. Rok Čeferin sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/2001 in OdlUS X, 108); A. Galič, Ustavno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234 in 235.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[3]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[4]Prim. z 9. točko obrazložitve odločbe št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30).

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-498/15 z dne 6. 6. 2018.

[6]Izvršilno sodišče je dovolilo izvršbo za izterjavo zneska 30.047,16 EUR s 15,75-odstotnimi obrestmi od 5. 5. 2007. Na ugovor dolžnikov je sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v višini 11.373,55 EUR, za 15,75-odstotne pogodbene in zamudne obresti od zneska 1.556,01 EUR od 5. 5. 2007 dalje, za 9,75-odstotne pogodbene obresti, ki tečejo od zneska 17.115,60 EUR od 5. 5. 2007, ter za 54,16 EUR izvršilnih stroškov. Predlog o izvršbi je v tem obsegu zavrnilo.

[7]Izvršilno sodišče je z izpodbijano odločitvijo ugovoru dolžnikov delno ugodilo in sklep o izvršbi še delno razveljavilo, tako da je upnik upravičen od dolžnikov terjati le znesek 14.063,34 EUR s 15,75-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, zamudne obresti v znesku 1.407,87 EUR ter izvršilne stroške. V presežku je predlog upnika zavrnilo.

[8]Sklep Okrajnega sodišča v Lenartu št. In 45/2014 z dne 13. 4. 2017.