Jedro

Ker mora biti položaj strank med seboj v ravnovesju, lahko tožeča in tožena stranka po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru, vsaka v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa še vsaka v eni vlogi odgovorita na navedbe druge stranke. Ker je sodišče prve stopnje to dovolilo le toženi stranki, tožeči pa ne, gre za kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. VL 198556/2013, z dne 10. 12. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je na 5. strani sodbe zapisalo, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navedla, da je na podlagi pogodb izstavila več računov za plačilo opravljenih storitev in nastalih stroškov ter za ostale obračunske elemente, vse v skladu s cenikom in splošnimi pogoji. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožeča stranka račune opredelila še po višini in zapadlosti v plačilo ter se v pripravljalni vlogi določneje opredelila do višine zahtevka po pogodbi; vendar kljub vsemu sklepa, da tožeča stranka ni pravočasno podala trditev o višini tožbenega zahtevka in da je zaradi pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z višino zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je višino zahtevka izkazala z računi, ki jih je določno opredelila z oznako, zneskom, zapadlostjo in navedbo postavk, ki so bile zaračunane. To je bilo predloženo v dopolnitvi tožbe z dne 17. 4. 2014. Računi so verodostojne listine in izkazujejo resničnost, dokler niso izpodbite. Tako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 578/2011. Sodišče ni pojasnilo, zakaj dvomi v verodostojnost računov in ne navede, zakaj bi tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi morala konkretizirati to trditveno podlago, če tožena stranka tega ni ugovarjala konkretneje. Prepisuje navedbe iz ugovora. Ni mogoče, kot trdi sodišče, da bi tožeča stranka že ob dopolnitvi tožbe predvidevala bodoče toženčeve ugovore glede višine zahtevka in že vnaprej dopolnjevala to, kar še ni bilo ugovarjano. Tožena stranka je ugovarjala pravni podlagi. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb ZPP, saj 451. člen ni bil pravilno uporabljen. Tako se v sodni praksi omenja, da bi se dobesedna uporaba 451. člena lahko razumela tako, da tožeča stranka po vložitvi tožbe ne bi mogla več navajati manjkajočih dejstev in dokazov (I Cp 2024/2013). Sicer pa je bila višina zahtevka v celoti in ustrezno izkazana že v dopolnitvi tožbe in listine so bile predložene. Konkretnejše ugovore glede višine je tožena stranka podala šele v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2014 in nanjo je tožeča stranka ustrezno odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 4. 6. 2014. Zato bi sodišče moralo to upoštevati. S takim ravnanjem je sodišče kršilo pravico tožeče stranke v postopku in načelo kontradiktornosti.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Sklicuje se na 451. člen ZPP.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v konkretnem primeru, ko ni upoštevalo dela navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 4. 6. 2014, ki so se nanašale na dodatno obrazlaganje višine tožbenega zahtevka, odvzelo tožeči stranki možnost enakega obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku in s tem kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in je tožena stranka zoper izdani sklep o izvršbi vložila ugovor, je bila tožeča stranka pozvana, da tožbo dopolni. To je tudi storila. Nato je tožena stranka podala pripravljalno vlogo z dne 15. 5. 2014 in prvič substancirano ugovarjala višini zahtevka (navedbe pod II in III, list. št. 59 do 60). Sodišče prve stopnje meni v sodbi, da bi tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe morala predvideti, da bo v nadaljevanju tožena stranka substancirano ugovarjala višini z naslednjo pripravljalno vlogo in že v dopolnitvi tožbe, pred vložitvijo substanciranega odgovora tožene stranke, podala bolj natančno trditveno podlago za višino tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da je tožena stranka bila dolžna dopolniti tožbo glede spornih dejstev in prerekanih trditev tožene stranke iz ugovora proti sklepu o izvršbi. Dolžnik pa je v ugovoru le trdil, da z upnikom ni v nobenem poslovnem odnosu in nikoli z njim ni sodeloval in ne ve na kaj se izterjava nanaša. Pridržal si je le pravico, da bo še ugovarjal, če bo prejel listine, s katerimi upnik svoje terjatve utemeljuje in bo lahko preveril te informacije. Glede na takšen ugovor je tožeča stranka dopolnila tožbo, pojasnila podlago, to je dve pogodbi in pojasnila posamezne postavke, ki jih vtožuje. Nato pa je pojasnila, da je na podlagi sklenjenih pogodb toženi stranki izstavila več računov za poplačilo opravljenih storitev in nastalih stroškov ter pri tem naštela: stroške mesečnih naročnik, strošek priključnine, strošek začasnega izklopa, strošek dokončnega izklopa, strošek prekinitve pogodbe in zapiranja računa ter vračilo prejetih ugodnosti in zato predložila šest naštetih računov, ki so tudi v prilogi. Pojasnila je tudi zapadlost in tek zamudnih obresti. Na to je šele tožena stranka podala substancirani ugovor glede višine in nekatere postavke ugovarjala obrazloženo (list. št. 59 do 60). Predvsem pa je vztrajala, da je pogodba nična in da ni podlage. Nato je tožeča stranka podala po dopolnitvi tožbe prvo pripravljalno vlogo, prerekala te navedbe in tudi dodatno pojasnila višino vtoževanih zneskov. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo polovico navedb tožeče stranke glede temelja, za drugo polovico pripravljalno vloge pa trdila, da je prepozna, saj bi tožnik že v dopolnitvi tožbe moral predvideti bodoče toženčeve ugovore glede višine zahtevka (list. št. 83).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba 451. člen ZPP razumeti tako, da morata biti položaja strank med seboj v ravnovesju. Tožeča in tožena stranka po predlogu za izvršbo oziroma v ugovoru vsaka v eni vlogi navaja dejstva in predlaga dokaze, nato pa še vsaka v eni vlogi odgovarja na navedbe druge stranke.(1) Taka je tudi sodna praksa. Povedano drugače: v procesni situaciji kot je predmetna, bi razlaga določbe 451. člena ZPP lahko pomenila, da tožeča stranka ne more odgovoriti na substancirane ugovore tožene stranke in to ob dejstvu, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka trdila, da z upnikom sploh ni bila v poslovnem odnosu. Stranki morata imeti uravnotežen položaj v pravdnem postopku in ni mogoče nalagati stranki, da mora vnaprej predvidevati, kaj bo ugovarjala tožena stranka. 451. člen je namenjen predvsem ekonomičnosti postopka in ga ni možno razumeti tako, da na substancirani prvi odgovor na tožbo tožene stranke, tožeča stranka nima več možnosti odgovora, saj bi morala to že prej predvidevati.

7. Tako je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odločalo po sodnici posameznici v skladu z določbo 366.a člena ZPP. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje upošteva vlogo tožeče stranke z dne 4. 6. 2014 v celoti in o zadevi ponovno odloči. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 715 do 716.