Jedro

Uradna oseba, ki vodi postopek, ni dolžna izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, pač pa le tiste, ki so ključni za odločitev. Če uradna oseba oceni, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, mora svojo odločitev o tem ustrezno utemeljiti v odločbi.

Razloga za spremenjeno stališče in tudi različno odločitev glede na presojo sodišča, v zadevi tožnika, ki se je vodila pod opr. št. III U 241/2012, prvostopenjski organ ni pojasnil. Prav tako tudi drugostopenjski organ ni utemeljil svojega drugačnega stališča od stališča, ki ga je sprejel prvostopenjski organ glede parc. št. 1491/0 in 1468/5. Na podlagi tako nasprotujočih si obrazložitev ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, na kateri dejanski podlagi je tožena stranka sprejela odločitev, da se katastrske meje prej navedenih parcel dotikajo oziroma sekajo katastrsko mejo parc. št. 2306/3, oziroma da je ne sekajo. V kolikor je ne sekajo, bi moralo biti v obrazložitvah obeh odločb skladno pojasnjeno, na kakšni podlagi je bilo to ugotovljeno, v kolikor pa do tega sekanja pride, bi morala tožena stranka pojasniti, ali je meja med temi parcelami urejena, oziroma identificirati postopek, v katerem se ureja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Koper št. 02112-94/2009-53 z dne 23.1.2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Koper je z odločbo št. 02112-94/2009-16 z dne 3.11.2011 na predlog Direkcije RS za ceste, ki je lastnik-upravljavec parc. št. 2306/3, 2306/5 in 2305/1, vse k.o. ..., oziroma upravljavec javne ceste R3-630 Prem-Obrov-Golac odločila, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parc. št. 2306/3 s sosednjimi parc. št. 257/0, 258/0, 549/17, 518/0 in 1683/1; parc. št. 1381/4 s sosednjima parc. št. 1381/24 in 1381/28; parc. št. 172/0 s sosednjo parc. št. 170/0 in parc. št. 518/0 s sosednjo parc. št. 549/17. Tožnik je kot solastnik nepremičnin s parc. št. 1502/0, 1491/0 in 1458/5, vse k.o. ... zahteval udeležbo v postopku, ki mu je bila s sklepom tožene stranke z dne 24.10.2011 tudi dovoljena. V postopku evidentiranja meje je prvostopenjski upravni organ odločil, da tožnikove nepremičnine niso vključene v zahtevo za evidentiranje urejene meje in parcelacije in da tudi niso vključene v elaborat. 2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa vložil pritožbo, ki je bila z odločbo drugostopenjskega upravnega organa Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 3532-162/2011-4 z dne 5.6.2012 zavrnjena. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo opr. št. III U 241/2012 z dne 3.9.2013 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Sodišče je ugotovilo, da prvostopenjski organ postopka ni vodil v skladu z načelom zaslišanja stranke, saj tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Nadalje je ugotovilo, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da parc. št. 1468/5 in 1491/0 k.o. ... nista bili predmet upravnega postopka, medtem ko je glede nepremičnine s parc. št. 1502/0 te k.o. upravni organ napotilo k nadaljnjemu postopanju.

3. Prvostopenjski upravni organ je v ponovljenem postopku dne 23.1.2014 izdal sedaj izpodbijano odločbo št. 02112-94/2009-53, s katero je, enako kot ob prvem odločanju, določil, da se na predlog Direkcije RS za ceste, ki je lastnik-upravljavec parc. št. 2306/3, 2306/5 in 2305/1, vse k.o. ..., oziroma upravljavec javne ceste R3-630 Prem-Obrov-Golac, v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parc. št. 2306/3 s sosednjimi parc. št. 257/0, 258/0, 549/17, 518/0 in 1683/1; parc. št. 1381/4 s sosednjima parc. št. 1381/24 in 1381/28; parc. št. 172/0 s sosednjo parc. št. 170/0 in parc. št. 518/0 s sosednjo parc. št. 549/17 (točke 1 do 5 izreka); nadalje, da se ugotovijo spremembe (ukinjene parcele, nove parcele), navedene v točki 5 izreka; da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (6. točka izreka) in da stroškov postopka ni (7. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi povzel dosedanji potek postopka ter pojasnil, da je dne 28.10.2013 opravil ustno obravnavo, na kateri je tožnika seznanil s potekom postopka, pokazal vsebino elaborata in računalniško grafiko. Ugotovil je, da se nove meje, nastale s parcelacijo parc. št. 2306/3 k.o. ... ne dotikajo katastrskih mej parc. št. 1391/0 in 1468/0 te k.o.. V točki, kjer parcelno mejo sekajo (se je dotikajo) pa so delno dokončne in se bodo dokončno uredile v novem postopku. Nadalje je ugotovil, da je iz računalniške grafike razvidno, da se nova meja cestnega telesa ne dotika tožnikove nepremičnine s parc. št. 1502/0 k.o. ... in zato v postopku ni bila obravnavana. Tožnik je na obravnavi izpostavil, da v elaboratu ni dokazila o oceni zanesljivosti in natančnosti ZK točk in da zato ni mogoče oceniti in ugotoviti dejanskega stanja glede dotikanja njegovih nepremičnin s parc. št. 1502/0, 1491/0 in 1458/5, vse k.o. ... z nepremičnino s parc. št. 2306/3 te k.o. Zahteval je, da upravni organ od pooblaščenega geodetskega podjetja pridobi podatek o natančnosti zemljiškokatastrskega načrta, o čemer naj ga obvesti pred izdajo odločbe, saj natančnost v prikazu ni takšna, da bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da se nova cestna parcela ne dotika njegovih nepremičnin. Takemu dokaznemu predlogu prvostopenjski upravni organ ni sledil, razloge za to pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil. Navedel je, da so določila 3. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) namenjena določitvi meje, ta pa se med parc. št. 1502/0 in 2306/3 k.o. ... ni določala. Spremenjene meje v postopku parcelacije parc. št. 2306/2 se ne dotikajo tožnikove parcele in zato meje ni bilo potrebno urejati, posledično pa tudi ne uporabiti prej navedenega pravilnika. V tistih primerih, kjer se je meja urejala, pa je v zapisniku navedeno, kateri podatki iz zbirke listin so bili uporabljeni za določitev predlagane meje.

4. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ zavrnil in v obrazložitvi še enkrat povzel potek postopka ter ugotovitve prvostopenjskega organa, ki jim je pritrdil. 5. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ kršil določbe postopka, medtem ko drugostopenjski organ njegovih pritožbenih navedb ni preveril. V ponovnem postopku ga je prvostopenjski organ povabil na ustno obravnavo, kjer je zahteval, naj se za elaborat pridobijo dokazila o oceni zanesljivosti in natančnosti ZK točk, kot to določa 3. člen Pravilnika. Pričakovati je bilo, da ga bo upravni organ seznanil s pridobljeno oceno zanesljivosti uporabljenih podatkov ter mu dal možnost, da se izreče o teh dejstvih, česar pa ni storil, pač pa izdal izpodbijano odločbo in to skorajda tri mesece po izvedeni ustni obravnavi. S tem je kršil določbo 9. člena v zvezi s 146. členom ZUP. Kršena so bila tudi pravila kontradiktornosti upravnega postopka, saj bi morala biti na ustni obravnavi prisotna tudi aktivna stranka, ki bi se lahko izjasnila o njegovih navedbah, vendar jo upravni organ na obravnavo ni pritegnil. 6. Dejansko stanje je bilo v postopku nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. V ponovnem postopku upravni organ ni izvedel nobenega dodatnega dokaza. Na ustni obravnavi je res pokazal grafično povečavo prikaza, s katero je prikazoval odmik novourejene meje od stare informativne meje, natančnost podatka pa ni znana. V primeru urejene meje so podatki skorajda nesporni, oziroma lahko pride do odstopanja le v nekaj centimetrih, medtem ko je natančnost pri podatkih iz digitalnega katastrskega načrta bistveno slabša. Po podatkih GURS-a je za območje k.o. ... natančnost ZK točk 3,96655 metra, kar je prikazal na skici.

7. Eno izmed načel upravnega postopka je tudi načelo materialne resnice. V konkretnem postopku upravni organ niti z gotovostjo niti z verjetnostjo ni ugotovil dejanskega stanja. Upravno sodišče je v sodbi opozorilo, da je bistveno neugotovljeno dejstvo ali se nove meje, ki so nastale po parcelaciji, dotikajo meje stare parcele ali jo mogoče celo presegajo. Upravnemu organu je bilo s sodbo naloženo, da to obrazloži, vendar pa je to navodilo upravni organ ignoriral in le navedel, da se nove meje ne dotikajo katastrskih mej parc. št. 1491/0 in 1468/5 k.o. ..., ne pa tudi, kako je bilo to ugotovljeno. Nepremičnina s parc. št. 1560/1 k.o. ... sploh ni omenjena. Prav zato je na obravnavi zahteval, da upravni organ pridobi dokazilo o oceni zanesljivosti in natančnosti ZK točk, vendar pa je upravni organ v odločitvi navedel, da je zahteva neutemeljena, saj naj bi bil 3. člen Pravilnika namenjen le določitvi predlaganih mej. Taka razlaga pa je napačna, saj 7. člen Pravilnika kot del vsebine elaborata zahteva skico, ki jo podrobneje pojasnjuje 18. člen. V tem členu se za izdelavo skice zahtevajo tudi podatki iz 3. člena Pravilnika. Dokaz, da so podatki upravnega organa napačni in netočni je razvidna tudi iz poteka nove parcele, to je ceste, ki je, kot je razvidno iz vseh skic, bistveno širša kot predhodna. Trasa ceste marsikje odstopa od skice. Geodet bi moral z natančnostjo ugotoviti potek meje in šele nato predlagati parcelacijo. Vse to kaže, da dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno in da upravni organ ni sledil napotku sodišča glede upoštevanja podatkov iz zemljiškega katastra, izdane odločbe pa se zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. Tožnik zato sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, njemu pa naj tožnik povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je s sodbo opr. št. III U 241/2012 z dne 3.9.2013 prvič odločalo v upravnem sporu tožnika zoper toženo stranko zaradi evidentiranja urejene meje in parcelacije, uvedene zaradi odmere javne ceste. Ugotovilo je, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Ugotovilo je tudi, da je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da nepremičnini s parc. št. 1468/5 in 1491/0 k.o. ... nista bili predmet postopka in zato nista bili vključeni v elaborat ureditve meje in parcelacije. Za nepremičnino s parc. št. 1502/0 te k.o. je v prvotnem postopku prvostopenjski organ ugotovil, da se dotika (seka) katastrsko mejo s parc. št. 2306/3 k.o. ... (na podlagi te ugotovitve je bil tožniku priznan položaj stranke v postopku), sodišče pa je v sodbi ta organ napotilo, da v ponovljenem postopku pojasni, ali se ta nepremičnina dotika katastrske meje parc. št. 2306/3 k.o. ... ter če se, pojasni ali je meja te parcele urejena, oziroma identificira postopek v katerem se je urejala, vse pa ustrezno obrazloži. 10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka le delno sledila napotilom sodišča. V ponovljenem postopku je razpisala ustno obravnavo, na katero je povabila tožnika ter ga tu seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in mu dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnik je na obravnavi podal dokazni predlog, da tožena stranka pridobi dokazilo o oceni natančnosti in zanesljivosti zemljiškokatastrskih točk, skladno z določbo 3. člena Pravilnika. Tožnik meni, da je tožena stranka s tem, ko predlogu ni sledila, kršila določbe postopka, vendar pa sodišče s tem ne soglaša. Po določbi 1. odstavka 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odloča o tem ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, uradna oseba, ki vodi postopek in sicer glede na to ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev v zadevi. Uradna oseba, ki vodi postopek, torej ni dolžna izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, pač pa le tiste, ki so ključni za odločitev. Če uradna oseba oceni, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, mora svojo odločitev o tem ustrezno utemeljiti v odločbi. O kršitvi postopka je torej mogoče govoriti le v primeru, če zavrnitev predlaganega dokaza ni utemeljena v odločbi, sicer pa je presoja ali je izvedba dokaza za odločitev pomembna, vprašanje ocene ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka se je v obravnavanem primeru do dokaznega predloga tožnika opredelila, in sicer ocenila, da njegova izvedba za odločitev ni potrebna in da so določila 3. člena Pravilnika namenjena določitvi predlagane meje, ki pa se med nepremičnino s parc. št. 1502/0 in nepremičnino s parc. št. 2306/3 k.o. ... v obravnavanem primeru ni določala. Sodišče zato meni, da je trditev tožnika, da je tožena stranka s tem, ko predlaganega dokaza ni izvedla, kršila pravila postopka, neutemeljena. Iz istega razloga ni utemeljena trditev tožnika, da je tožena stranka s tem, ko na ustno obravnavo ni vabila predlagatelja upravnega postopka, to je DRSC, kršila pravila kontradiktornosti postopka. Ustno obravnavo razpiše uradna oseba, ki vodi postopek po lastnem preudarku ali na predlog strank, kadar je to koristno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 154. člena ZUP). V obravnavanem primeru je bila ustna obravnava razpisana zato, da bi se tožnik seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in bi mu bila dana možnost, da se o njih izjavi, kar pomeni, da navzočnost predlagatelja upravnega postopka za izvedbo obravnavne ni bila potrebna. Odločitev o dokazih, ki jih je predlagal tožnik, je bila izključno v pristojnosti uradne osebe, ki je vodila postopek in se ni mogoče strinjati s trditvijo, da bi moral biti predlagatelj upravnega postopka pred odločitvijo o izvedbi predlaganih dokazov z dokaznim predlogom seznanjen, saj tega ZUP ne zahteva. Enako to izhaja tudi iz določbe 37. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), saj ta predvideva, da se na ustno obravnavo vabijo le lastniki nepremičnin, ki izjavijo, da se ne strinjajo z mejo kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, to je v obravnavanem primeru le tožnik. Sodišče torej ne sledi trditvi tožeče stranke, da je tožena stranka z opisano izvedbo postopka kršila pravila postopka. Vprašanje ali je bila izvedba dokaza, ki ga je predlagal tožnik, potrebna za odločitev v obravnavani zadevi, pa je vprašanje ocene ugotovitve dejanskega stanja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ, za razliko od ugotovitev v prvem postopku, v ponovnem postopku odstopil od ugotovitve, da se nepremičnini s parc. št. 1491 in 1468/5 k.o. ... ne dotikata katastrske meje parc. št. 2306/3 te k.o.. V odločbi namreč navaja „da se nove meje nastale s parcelacijo parcele 2306/3, ne dotikajo katastrske meje parcel 1491, 1468/5. V točki, kjer parcelno mejo sekajo (dotikajo) pa so delno dokončne in se bodo dokončno uredile v novem postopku.“ (stran 9, 4. odstavek). Za razliko od tega drugostopenjski organ navaja, da se ti dve parceli ne dotikata katastrske meje parc. št. 2306/3 k.o. ... (stran 5 drugostopenjske odločbe). Razloga za spremenjeno stališče in tudi različno odločitev glede na presojo sodišča, prvostopenjski organ ni pojasnil. Prav tako tudi drugostopenjski organ ni utemeljil svojega drugačnega stališča od stališča, ki ga je sprejel prvostopenjski organ glede parc. št. 1491/0 in 1468/5 k.o. ... Na podlagi tako nasprotujočih si obrazložitev ni mogoče z gotovostjo ugotoviti na kateri dejanski podlagi je tožena stranka sprejela odločitev, da se katastrske meje prej navedenih parcel dotikajo oziroma sekajo katastrsko mejo parc. št. 2306/3 k.o. ..., oziroma, da je ne sekajo. V kolikor je ne sekajo, bi moralo biti v obrazložitvah obeh odločb skladno pojasnjeno na kakšni podlagi je bilo to ugotovljeno, v kolikor pa do tega sekanja pride, bi morala tožena stranka pojasniti ali je meja med temi parcelami urejena, oziroma identificirati postopek, v katerem se ureja, kot je to pojasnilo sodišče v točki 10. sodbe opr. št. III U 241/2012 (res sicer takrat za parc. št. 1502/0). To pomeni, da zaradi opisanih pomanjkljivosti tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe in nepojasnjenih razlik med navedbami prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, kot tudi spremenjenih stališč glede na že sprejeta stališča ob prvem odločanju, odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

12. Sodišče enako kršitev ugotavlja tudi glede odločitve, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 1502/0 k.o. ... Tožniku je bila namreč udeležba v postopku dopuščena prav zato, ker se je tožena stranka postavila na stališče, da se ta nepremičnina dotika katastrske meje nepremičnine s parc. št. 2306/3 k.o. ..., sodišče pa je ob prvem odločanju ugotavljalo, da grafični prikaz in elaborat kažeta na to, da prihaja do dotikanja parcelnih meja. Tožena stranka sedaj navaja, da do tega dotikanja ne prihaja, svojo odločitev pa utemeljuje le s tem, da navaja, da to kaže povečava grafičnega prikaza. To pomeni, da spremembo svojega prvotnega stališča utemeljuje na istih dokazih, kot jih je izvedla ob prvem odločanju. Taka sprememba stališča je sicer dopustna, vendar pa mora biti ustrezno pojasnjena in utemeljena. Namesto tega se tožena stranka le sklicuje na povečavo grafičnega prikaza, ne da bi svojo odločitev ustrezno argumentirala, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti.

13. Sodišče soglaša s tožnikom, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni popolno ugotovljeno in to tako iz razlogov, kot jih je sodišče ugotovilo že v sodbi opr. št. III U 241/2012, vendar pa tožena stranka pri ponovnem odločanju napotilom sodišča ni sledila (točka 10 sodbe), kot tudi zato, ker ni mogoče z gotovostjo oceniti natančnosti in zanesljivosti elaborata kot podlage za sprejem odločitve. 26. člen ZEN določa, da se meja ureja po postopku ureditve meje in evidentira v zemljiškem katastru. Strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje. Po določbi 29. člena ZEN vsebuje elaborat ureditve meje predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru in zapisnik mejne obravnave. Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Taka zakonska ureditev torej potrjuje trditev tožnika, da je stopnja natančnosti katastrskih podatkov ključnega pomena v mejnem postopku. To potrjuje tudi določba 2. odstavka 31. člena ZEN, ki določa, da mora geodet na zahtevo lastnikov zemljišč, ki se jih meja dotika, pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov. Podrobnejši način urejanja meje parcele in vodenja zapisnika mejne obravnave, kot tudi obliko, vsebino in sestavine elaborata ureditve meje določa Pravilnik. Ta v 3. členu določa, da za določitev predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra in za ugotovitev, ali se pokazana meja razlikuje od podatkov zemljiškega katastra, geodet uporabi zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. Zadnje vpisane podatke o zemljiškokatastrskih točkah geodet uporabi neposredno, če so njihove koordinate določene z natančnostjo, predpisano s tem pravilnikom (35. člen). V kolikor koordinate zemljiškokatastrskih točk niso določene s tako predpisano natančnostjo ali če obstajajo samo grafične koordinate zemljiškokatastrskih točk, mora geodet pred uporabo teh koordinat oceniti zanesljivost in natančnost koordinat zemljiškokatastrskih točk z meritvami pred izvedbo mejne obravnave ali s primerjavo in analizo predhodnih meritev iz zbirke listin. Ti podatki, ki so uporabljeni za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra morajo biti zajeti tudi v skici, ki je sestavni del elaborata (18. člen Pravilnika).

14. Glede na opisane zakonske podlage sodišče meni, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo v celoti ugotovljeno. Tožena stranka je namreč izhajala iz prepričanja, da med parc. št. 1502/0 in parc. št. 2306/3 k.o. ... ni dotikanja, da se ta nepremičnina v postopku ni obravnavala ter da zato določil Pravilnika ni potrebno upoštevati, saj so ta namenjena le določitvi predlagane meje. Sodišče s takim stališčem ne soglaša. Za nesporno ugotovitev ali prihaja do dotikanja katastrskih meja prej navedenih parcel (enako tudi katastrskih meja parc. št. 1491/0 in 1468/5 s parc. št. 2306/3 k.o. ..., glede na spremenjeno stališče prvostopenjskega organa) po mnenju sodišča ne more zadoščati le računalniška grafika postopka, pač pa bi moral elaborat vsebovati tudi podatke, ki jih določa 3. člen Pravilnika, torej podatke o zanesljivosti in natančnosti koordinat zemljiškokatastrskih točk. Šele na podlagi takega podatka bo namreč mogoče z gotovostjo ugotoviti ali med tožnikovimi parcelami in novo nastalo parc. št. 2306/3 k.o. ... prihaja do dotikanja in v kolikor prihaja, ravnati tako, kot je bila tožena stranka že napotena v sodbi opr. št. III U 241/2012. 15. Skladno z vsem doslej navedenim je sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64.člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene kršitve odpraviti ter nato ponovno odločiti o zahtevku.

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa ni zastopal odvetnik.