Jedro

Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (točka II izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati v 15. dneh tožeči stranki še nadaljnjih 12.199,44 EUR (skupaj 60.997,24 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2020 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 375,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca zahtevala plačilo zneska 66.358,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2019 dalje. Gre za znesek, ki predstavlja višino škode, ki jo je toženec kot izvršitelj povzročil upniku v izvršilnem postopku, družbi T. d.o.o., to škodo pa je upniku plačala država, ki z regresnim zahtevkom od toženca zahteva plačilo izplačanega zneska z obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov, ki so ji nastali v zvezi z upnikovo tožbo.

2. Ker toženec v 30 dnevnem roku na tožbo ni odgovoril, je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 48.797,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2020 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je, ker je štelo, da je v preostalem delu tožba nesklepčna in zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zavrnilo. Na podlagi drugega odstavka 188. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je ocenilo, da znaša delež tožnice za škodo, povzročeno upniku, v medsebojnem razmerju s tožencem 20 %, zato naj bi bila upravičena od toženca zahtevati povrnitev le 80 % škode. Povsem neutemeljeno pa naj bi v okviru regresnega zahtevka uveljavljala povračilo stroškov pravdnega postopka iz zadeve opr. št. Pg xx/yy v skupnem znesku 5.361,57 EUR ter uveljavljala obrestni zahtevek na prisojeno glavnico za obdobje od 4.9.2019 do 24.5.2020. 3. Proti zavrnilnemu delu sodbe se, kolikor ji ni bil priznan zahtevek v višini nadaljnjih 20 % od zneska 60.997,24 EUR, pritožuje tožnica. V pritožbi vztraja pri svojih tožbenih trditvah, da je za nastalo škodo izključno odgovoren toženec, ki je v izvršilnem postopku ravnal z naklepom v škodo upnika - družbe T. in si pridobil protipravno premoženjsko korist. Drži, da je bila Republika Slovenija v postopku Pg xx/yy obsojena na plačilo odškodnine zaradi lastnega malomarnega ravnanja, ker bi morala izvršitelja, ki ni izpolnjeval pogojev za opravljanje službe, razrešiti, saj ni imel sklenjenega ustreznega zavarovanja, pomembno pa je predvsem to, da bi izvršitelj, ki je imel namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist, to storil, tudi če bi zavarovanje imel sklenjeno. Nastala škoda bi bila tako ista. Poleg tega tožnica v postopku nadzora nad delom izvršitelja ni ravnala ne naklepoma ne z veliko malomarnostjo, saj ji je bila predložena toženčeva zavarovalna polica, v zvezi z vsebino katere ni imela nikakršnega razloga za dvom v njeno ustreznost. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, povzetih v obrazložitvi sodbe, za katere zaradi odsotnosti odgovora na tožbo velja, da jih toženec priznava, izhaja, da toženec kot izvršitelj, ki je bil določen za opravljanje neposrednih izvršilnih dejanj v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vodenem na predlog upnika T. d.o.o., ni nakazal kupnine, prejete iz naslova prodaje zarubljenih premičnin upniku, temveč si je protipravno prilastil znesek 46.884,57 EUR. Republika Slovenija, ki je pristojna za nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja, je bila v pravdi obsojena na plačilo tega zneska upniku zaradi opustitve dolžne skrbnosti, saj ni preverila, ali ima izvršitelj sklenjeno zavarovanje, ki bi krilo njegovo morebitno odškodninsko odgovornost za škodo v skladu z 285. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da gre v obravnavanem primeru za solidarno odgovornost države in izvršitelja napram upniku - družbi T., pri čemer sta delovala sicer neodvisno drug od drugega (tretji odstavek 186. člena OZ), Republika Slovenija pa je s tem, ko je upniku v celoti izpolnila solidarno odškodninsko obveznost, pridobila napram tožencu regresni zahtevek na podlagi 188. člena OZ. Ocenilo je, da delež Republike Slovenije kot povzročiteljice škode znaša 20 %, delež izvršitelja, katerega teža krivde naj bi bila večja, pa 80 %. Zato je ugodilo le sorazmernemu delu tožbenega zahtevka.

7. Po oceni pritožbenega sodišča pa pritožnica utemeljeno opozarja na nepravilno določen prispevek vsake od strank v njunem regresnem razmerju. Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost obeh, namreč v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati, podobno kot to velja v primeru solidarne odškodninske odgovornosti naročitelja del za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini po 187. členu OZ. 1 Dejstvo je, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, zato odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranjem razmerju nima nobene teže. 8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je odločilo, da je dolžan toženec plačati tožnici še nadaljnjih 20 % od zneska 60.997,24 EUR, ki predstavlja seštevek zneska glavnice v višini 46.884,57 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki so bile plačane upniku v višini 14.112,67 EUR. Po spremenjeni sodbi je tako toženec dolžan plačati tožnici še nadaljnjih 12.199,44 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

9. V stroške prvostopenjskega postopka sodišče kljub spremenjenemu uspehu tožnice ni poseglo, saj je že prvostopenjsko sodišče odločilo, da ji je toženec dolžan povrniti vse stroške, ker z delom zahtevka, ki je bil zavrnjen, posebni stroški postopka niso nastali.

10. Glede na uspeh v pritožbenem postopku pa je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici tudi 375,00 EUR stroškov pritožbenega postopka. (625 točk za sestavo pritožbe po 1. točki 21. tarifne številke Odvetniške tarife ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe).

1 prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1076.