Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker pritožnica ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1, zato je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi (med drugim), da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnica) zoper odločbo Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Nova Gorica, št. DT 4224-4456/2014-26 z dne 22. 6. 2016. S to je navedeni organ prve stopnje zavezancu, družbi A. A., d. d., Nova Gorica, v ponovnem postopku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica za leto 2014 v delu, ki se nanaša na zemljišče, na katerem se nahaja igralnica B. B.(...), in na zemljišče, na katerem se nahaja igralnica C. C. (...), v skupni višini 20.919,17 EUR. Ugotovil je, da je v preostalem delu odločba z dne 1. 7. 2014 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča postala pravnomočna in da je zavezanec po njej odmerjeni znesek v celoti plačal ter odločil, da se zavezancu razlika med prvotno odmerjenim zneskom 348.652,91 EUR in s to odločbo odmerjenim zneskom, v višini 327.733,74 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi (51.059,09 EUR), vrne po uradni dolžnosti v roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe. Odločil je še o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.
2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožnica ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar je pogoj za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu. Tožbo je zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker pritožnica ne more biti stranka v upravnem sporu, navedlo pa je tudi, da ni ugotovilo razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti izreči za nično (6. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 37. členom ZUS-1).
3. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožnica vložila pritožbo. Pritožnica je vložila tožbo zoper izpodbijani upravni akt ravno zato, ker ni imela možnosti sodelovati v upravnem postopku, z izpodbijanim sklepom pa sodišče prve stopnje navedeno kršitev nadaljuje, saj ji ne prizna možnosti udeležbe v upravnem sporu. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožbenih ugovorov o kršitvi načel upravnega postopka (varstvo pravic strank, varstvo javnih koristi, zaslišanje stranke, pravica do pritožbe) in ustavnih pravic (22., 23., 25. in 28. člen Ustave Republike Slovenije) ter pravic, ki jih ji zagotavlja Zakon o lokalni samoupravi in Evropska listina o lokalni samoupravi, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo pravila postopka, poleg tega pa je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.
4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Z odgovorom je bila pritožnica seznanjena.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi (med drugim), da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka.
7. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Kot je pritožnici pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, če doseže, da organ stranki prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta. Po izčrpanju rednih pravnih sredstev v upravnem postopku lahko namreč zoper takšen dokončen sklep vloži tožbo v upravnem sporu v smislu drugega odstavka 17. člena ZUS-1. Zato so neutemeljene navedbe pritožnice, da glede na odločitev sodišča prve stopnje sodnega varstva in varstva na sploh nima nikoli in da so ji bile kršene ustavne pravice (pravica do sodnega varstva, pravica do pravnega sredstva, enako varstvo pravic in načelo zakonitosti v kazenskem postopku) in pravice po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS)1 in 11. členu Evropske listine o lokalni samoupravi.2
8. Iz podatkov spisa in iz samih pritožbenih navedb izhaja, da pritožnica v upravnem postopku ni imela ne položaja stranke ne stranskega udeleženca. Upravni organ prve stopnje je ni pozval k udeležbi, udeležbe ni zahtevala, izpodbijana odločba se nanjo ne glasi, vročitve prvostopenjske odločbe ni zahtevala. Ni sporno, da ji je organ izpodbijano odločbo poslal le v seznanitev in ne kot stranki.
9. Ker pritožnica ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da ima pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Četudi te njene navedbe držijo, to ne spremeni dejstva, da ni bila stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka in da posledično ne izpolnjuje pogoja za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu. Pogoje za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu določa ZUS-1. Položaja tožnika v upravnem sporu posamezniku ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP (ki določajo pogoje za udeležbo v upravnem postopku) ali na podlagi določb materialnopravnih predpisov (iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka).
10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.
11. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Občina oziroma pokrajina ima v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni. Občina ima pravico biti obveščena o vsakem upravnem postopku, v katerem pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine.Pristojni državni organ, ki vodi postopek iz prejšnjega odstavka, mora občino pisno obvestiti o začetku upravnega postopka v osmih dneh. 2 Lokalne oblasti imajo pravico do sodnega varstva, da zagotovijo prosto izvajanje svojih pooblastil in spoštovanje takih načel lokalne samouprave, kot so zapisana v ustavi ali domači zakonodaji.