Jedro

Drugi odstavek 89. člena ZDavP-2 določa, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po šestem odstavku 89. člena ZDavP-2 se, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Šteje se, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Zapisnik z dne 16. 4. 2012 je tisti akt, v katerem so se protokolirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora in v katerem se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi tudi po mnenju sodišča lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Carinski urad Celje je z izpodbijanim sklepom obnovil odločbo 42301-3738/2010-3 z dne 24. 3. 2010, s katero je ugodil zahtevku tožnika in izvršil vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, za mesec februar 2010, ki se nanaša na vračilo trošarine za 659 litrov plinskega olja v znesku 67,22 EUR. V obnovljenem postopku je odločil, da je tožnik dolžan plačati trošarino za 659 litrov plinskega olja D2, ki mu je bila vrnjena 16. 4. 2010, kar skupaj z obrestmi znaša 69,25 EUR. Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški v zvezi s postopkom niso nastali. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) ter sklepa z dne 30. 11. 2011 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor poslovanja v skladu s predpisi, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe z namenom, da se prepriča v točnost in pravilnost poslovanja tožnika ter preveri upravičenost do vračila trošarine za komercialni namen za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 11. 2011. O ugotovitvah je izdal zapisnik 0610-51/2010-41 z dne 16. 4. 2012, ki je bil tožniku vročen 25. 4. 2012. Sklep o obnovi postopka sloni na pravni podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanj prvostopenjski organ sklicuje.

2. Tožnik je za sporni mesec uveljavljal vračilo trošarine za dve motorni vozili Mercedes UNIMOG U 300 in avtocisterno ATEGO 815, z registrskimi številkami, kot so navedene, za 659 litrov porabljenega goriva. Prvostopenjski organ se sklicuje na dvajseti, enaindvajseti in dvaindvajseti odstavek 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) ter 3. člen in 4. člen Pravilnika o vračilu trošarine za komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih citira. Tožnik ima interno pretakališče plinskega olja, poleg tega pa na območju A. tudi rezervno lokacijo za skladiščenje in pretakanje goriva (4 cisterne kapacitete 7000 litrov). Iz slednjih črpa s pomočjo pretočne črpalke in se evidenca vodi ročno, kamor pa se ne zavedejo podatki o vhodnih količinah oz. stanje zalog. Tožnik podatkov o iztočenih količinah ni shranjeval, saj jih je, enako kot tahografe, zavrgel. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik da ni izpolnjeval zakonske pogoje za vračilo, saj ni zagotovil evidence o polnitvah v posamezno vozilo kot tudi ne evidence o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen (prvi odstavek 4. člen Pravilnika), ter da ni dokazal, da je plinsko olje polnil in porabil v vozilih za komercialni namen.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

4. Tožnik je vložil tožbo po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da obnova postopka po uradni dolžnosti ni dovoljena, ker je potekel šest mesečni subjektivni rok iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Ta je ta začel teči 30. 11. 2011, ko je bil izdan sklep o inšpekcijskem nadzoru in se je carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi. V konkretnem primeru z evidenčno knjigo, iz katere naj bi izhajalo, da navedeni delovni stroji v kritičnem obdobju sploh niso delovali. Prvostopenjski organ je postopek obnove začel prepozno. Glede naložitve obveznosti v obnovljenem postopku je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami organa prve stopnje. Trdi, da sta delovna stroja delovala in prilaga overjene izjave delavcev B.B., C.C. in D.D. ter gradbene dnevnike, ki potrjujejo, da sta omenjena stroja v navedenih dnevih dodatno skupno porabila 659 litrov goriva. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

8. Predmet upravnega spora je pravočasnost izdaje sklepa o obnovi postopka vračila trošarine za sporni mesec in v obnovljenem postopku naloženo plačilo trošarine, ki je bila tožniku vrnjena z odločbo z dne 24. 3. 201. Ker po sedmem odstavku 89. člena ZDavP-2 zoper sklep o obnovi ni dovoljena samostojna pritožba, je mogoče sklep izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo, tako kot v obravnavanem primeru. Glede vprašanja ali je izpodbijani sklep o obnovi izdan pravočasno, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je izdan v okviru šest mesečnega subjektivnega roka. Drugi odstavek 89. člena ZDavP-2 določa, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku 5 let od vročitve odločbe zavezancu za davek, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Po šestem odstavku 89. člena ZDavP-2 se, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Šteje se, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Sodišče ne sledi razlogom tožnika, da je začetek teka tega roka treba šteti od dneva izdaje sklepa o inšpekcijskem nadzoru, t.j. 30. 11. 2011, saj takšno stališče tožnika ni skladno z navedeno določbo ZDavP-2. Po mnenju sodišča je zapisnik z dne 16. 4. 2012 tisti akt, v katerem so se protokolirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora in v katerem se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi tudi po mnenju sodišča lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.

9. Iz zapisnika izhajajo ugotovljena nova dejstva oz. novi dokazi, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc glede na obstoječe interno pretakališče ter da zato ni mogoče spremljati razpoložljive količine plinskega olja glede na posamezno nabavo in polnitev. Navedena dejstva oz. okoliščine so tudi po mnenju sodišča takšna, da bi mogla pripeljati do drugačne odločitve glede vračila trošarine, če bi bila ta dejstva in okoliščine znana in upoštevana v prejšnjem postopku. Zato to tudi po mnenju sodišča predstavlja novo dejstvo oz. okoliščino, ki ga carinski organ v prejšnjem postopku ni mogel uporabiti, ker mu ni bilo znano. Pri presoji obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2) pa je bistveno vprašanje, ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari, torej presojo njene kvalificiranosti, in ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, tudi v resnici obstaja. Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil izdan 16. 4. 2012 in tožniku vročen 25. 4. 2012, izpodbijani sklep pa je bil izdan 26. 9. 2012, kar pomeni, da je bil izdan v okviru predpisanega šest-mesečnega subjektivnega roka (drugi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 89. člena ZDavP-2).

10. V obnovljenem postopku je tožniku naloženo plačilo trošarine za 659 litrov plinskega olja D2, skupaj z obrestmi v višini 69,25 EUR. Iz upravnih spisov je razvidno, da je za sporni mesec tožnik uveljavljal vračilo trošarine za plinsko olje za komercialni namen po dvajsetem odstavku 54. člena ZTro za dve motorni vozili Mecedes UNIMOG U 300 in avtocisterno ATEGO 815. V obravnavanem primeru ne gre za delovna stroja in tudi ne za vračilo trošarine za industrijsko- komercialni namen, kot zmotno navaja tožnik v tožbi. Tožniku je bilo z dokončno odločbo v obliki uradnega zaznamka odobreno vračilo trošarine za komercialni namen za 659 litrov goriva v znesku 67,22 EUR. V obnovljenem postopku je ugotovljeno, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc o nakupu in porabi plinskega olja, ki se mu nalaga po dvaindvajsetem odstavku 54. člena ZTro, ki so skladno s pooblastilom iz 24. člena ZTro predpisane v Pravilniku, kjer je bolj natančno navedeno katere evidence mora voditi kupec plinskega olja iz dvajsetega odstavka 54. člena ZTro. Sodišče se pridružuje dokazni oceni obeh organov glede evidenc, ki jih je tožnik imel in glede ugotovitve, da z njimi ni v izkazal uporabe plinskega olja za komercialni namen. Carinski organ je tudi pravilno uporabil materialne določbe, ki se nanje sklicuje. Pravilnik v 3. členu natančno določa, na kakšen način upravičenec dokazuje količino plinskega olja, za katero uveljavlja vračilo trošarine. Podatke o namenu porabe mora voditi v posebni evidenci (1. in 3. točka 3. člena Pravilnika). Če pa ima upravičenec interno pretakališče plinskega olja, kot v obravnavanem primeru, pa mora voditi še dodatne evidence, kot to določa 4. člen Pravilnika. Po navedeni določbi mora voditi poleg evidence o polnitvah v posamezno vozilo za komercialni namen iz 3. člena Pravilnika tudi: evidenco o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen; evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejetega plinskega olja ter evidenco o zalogi - razpoložljivi količini plinskega olja po datumu nabave in polnitve; zagotoviti evidentiranje količin goriva, ki se točijo v vozila, na podlagi meril iz tretjega odstavka tega člena.

11. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da tožnik ni zagotavljal predpisane evidence po 4. členu Pravilnika glede spremljanja vnosa ter stanja zaloge oziroma razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, je namen ureditve iz 4. člena Pravilnika omogočanje spremljanja razpoložljive količine plinskega olja glede na posamezno nabavo in posamezno polnitev. Takšne evidence pa tudi po presoji sodišča v spornem obdobju tožnik ni vodil, kar sta tožniku pravilno pojasnila tudi prvostopenjski organ in tožena stranka. Upravičenec za vračilo trošarine za plinsko olje iz dvajsetega odstavka 54. člena ZTro pa lahko uveljavlja vračilo trošarine le za plinsko olje, za katero lahko dokaže, da ga je polnil in porabil v vozilu za komercialni namen. Za plinsko olje, ki je na zalogi ali je bilo polnjeno v druga vozila ali ni porabljeno za komercialni namen, nima pravice do vračila (drugi odstavek 4. člena Pravilnika). Glede na pomanjkanje predpisanih evidenc tožnik tudi po presoji sodišča ni dokazal porabe sporne količine plinskega olja za navedeni vozili za komercialni namen oz. ni dokazal namen porabe, saj ni zagotovil evidence o polnitvah v posamezno vozilo za komercialni namen kot tudi evidence o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen ( prvi odstavek 4. člena Pravilnika). Tožnik tudi ni vodil evidence o zalogi - razpoložljivi količini plinskega olja po datumu nabave in polnitve. Tožnik podatkov o iztočenih količinah ni shranjeval, temveč jih je po oddaji zahtevka za vračilo zavrgel. V postopku je bil tudi pozvan za predložitev dodatnih dokazil, s katerimi bi izkazoval dejansko stanje porabe goriva, vendar je v dopisu pojasnil, da ni vedel, da bi moral evidenco kot dokazila hraniti. Nobena izmed evidenc, ki jih je tožnik vodil pa ne obsega spremljanja vnosa ter stanja zaloge oz. razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču, tega pa, kot pravilno navaja tožena stranka, ne omogočajo niti listine, ki se nahajajo med spisi zadeve.

12. Zato ob pomanjkanju evidenc, ki jih je bil tožnik dolžan voditi po Pravilniku v skladu z dvaindvajsetim odstavkom 54. člena ZTro, tudi ne more uspeti z dokazili, kot npr. potrdili o upravljanju s strojem in izpiski iz dnevnih listov gradbenih dnevnikov, ki se nanje sklicuje tožnik. Slednji ne morejo nadomestiti evidenc glede spremljanja razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču glede na posamezno dobavo in posamezno polnitev, ki jih je dolžan voditi po 4. členu Pravilniku, katerih tožnik ni vodil in tega niti ne zatrjuje.

13. Ker sta po povedanem izpodbijani sklep in odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZUS-1.