Jedro

Pogodbeno dogovorjena možnost konverzije ne odpravlja posledic pomanjkljivega pojasnila. Takšna možnost pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Tudi sicer konverzija sama po sebi ne odpravlja posledic valutnega tveganja in neuravnoteženosti potrošnikovega položaja, iz pritožničinih navedb pa ne izhaja, da je tožnikoma nameravala predstaviti bistvene značilnosti veljavne pogodbe, kakšno možnost preoblikovanja pogodbenega razmerja sta imela na razpolago in ali bi ponujena možnost spremembe odpravila neuravnoteženost njunega položaja (vključno z že nastalim).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženko v septembru 2007 sklenila kreditno pogodbo v višini 160.500 CHF v evrski protivrednosti z odplačilno dobo 360 mesecev in notarski zapis s sporazumom o hipotekarnem zavarovanju. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne in zastavne pogodbe, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris ter plačilo 10.651,77 EUR. Hkrati sta predlagala izdajo začasne odredbe z začasnim zadržanjem učinkovanja spornih pogodb.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 4. 2025 izdalo predlagano začasno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper navedeni sklep.

3.Toženka v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Tožnika nista odgovorila na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Odločitev o zavrnitvi toženkinega ugovora zoper izdano začasno odredbo temelji na presoji, (1) da je verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, kar pomeni, da je banka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da je sporni pogoj bistvena sestavina pogodbe in je zato pogodba nepoštena in posledično nična, (2) da sta tožnika toženki na podlagi sporne pogodbe plačala 10.651,77 EUR več, kot sta prejela, ter plačujeta obrok v višini 655 EUR mesečno, kar bistveno znižuje razpoložljivi mesečni družinski dohodek, na drugi strani pa je toženkina terjatev zavarovana s hipoteko, s čimer sta tožnika verjetno izkazala, da toženka z izdajo začasne odredbe, ki bi se pokazala kot neutemeljena, ne bi utrpela hujših posledic od teh, ki bi jih v primeru neizdaje začasne odredbe utrpela tožnika.

7.Sodišče prve stopnje se je oprlo na (evropsko skladno) razumevanje 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst.) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odst.) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odst.) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja 2. odst.).

8.Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neuporabljivosti sodbe SEU C-287/22 in njeni nepomembnosti za razlago pravil ZIZ, ki urejajo institut začasne odredbe. Nacionalno sodišče je po pravu EU dolžno zagotoviti polni učinek direktive in sprejeti rešitev, ki bo skladna z njenim ciljem. V skladu z načelom evropsko skladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.¹ Pravilno (in v sodni praksi utrjeno) je stališče, da besedilo 272. čl. ZIZ omogoča razlago, skladno z bistveno vsebino sodbe C-287/22.

9.O vsebini dolžnega pojasnila je v izpodbijanem sklepu zavzeto stališče, da mora potrošnik prejeti informacije takšne intenzitete, da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove obveznosti, in da mu je zato banka dolžna posredovati tudi informacije o tem, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija domače valute v razmerju do valute, na katero je vezana kreditna obveznost. Sodišče prve stopnje se je oprlo na stališče sodne prakse, ki se je utrdilo po izdaji sodbe VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Pritožbeno sklicevanje na stališča, ki so bila v sodni praksi presežena, ni utemeljeno. Tudi očitek o neprimerljivosti obravnavane zadeve z dejanskim stanjem v navedeni odločbi VS RS ni umesten. Iz izpovedb tožnikov izhaja, da jima pred sklenitvijo pogodbe niso bila dana nikakršna pojasnila, bančna uslužbenka, pri kateri sta podpisala pogodbo, pa se ju ni spomnila, niti se ni spomnila, kako je običajno strankam predstavila kredit v CHF. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da pisno pojasnilo, vsebovano v kreditni pogodbi, iz katerega niti ne izhaja, o čem sta bila tožnika poučena, ne zadostuje. Pritožbene navedbe o tem, kaj vse je bilo tožnikoma povedano ob sklenitvi pogodbe (vključno s pojasnilom o 10 % volatilnosti, upoštevani v izračunu kreditne sposobnosti, in pojasnilom notarja), ne da bi pritožnica vzela v ozir izpovedbi tožnikov in bančne referentke, ne morejo vzbuditi dvoma o verjetni izkazanosti nezadostnega pojasnila. Glede na verjetno izkazanost dejstev o vsebini danega pojasnila se tudi nadaljnja pritožbena polemika o dolžni skrbnosti banke in potrošnika izkaže kot zgolj teoretična razprava.

10.Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da pogodbeno dogovorjena možnost konverzije ne odpravlja posledic pomanjkljivega pojasnila. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v odločbi II Ips 74/2023 (sprejeti istega 20. 3. 2024) pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo.² Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Tudi sicer konverzija sama po sebi ne odpravlja posledic valutnega tveganja in neuravnoteženosti potrošnikovega položaja, iz pritožničinih navedb pa ne izhaja, da je pritožnica tožnikoma nameravala predstaviti bistvene značilnosti veljavne pogodbe, kakšno možnost preoblikovanja pogodbenega razmerja sta imela na razpolago in ali bi ponujena možnost spremembe odpravila neuravnoteženost njunega položaja (vključno z že nastalim). Ureditev v kasneje sprejetem Zakonu o potrošniških kreditih (ZPoK-2) predpostavlja, da so bile potrošniku ustrezno predstavljene značilnosti kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

11.Neutemeljen je očitek o neobrazloženem odstopu od stališč v zadevi VSM I Cp 277/2024. Pritožnica niti ne trdi, da gre za ustaljeno stališče sodne prakse, razlik do vsakršnega stališča v sodni praksi pa sodišče prve stopnje ni dolžno obrazložiti.

12.Neutemeljeni so očitki o nedopustni retroaktivni uporabi zahtevanega standarda pojasnilne dolžnosti. Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v (javno dostopni) sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bila njej kot strokovnjakinji znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe.

13.Neutemeljen je očitek o zmotni presoji, da verjetno izkazana neizpolnjena pojasnilna dolžnost ob sklepanju kreditne pogodbe v CHF utemeljuje ničnost pogodbe. Sodišče se je oprlo na stališče VS RS, zavzeto v sodbi II Ips 8/2022 in ponovljeno v mnogih kasnejših odločitvah, da je neopravljena ali pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost v neskladju s profesionalno skrbnostjo banke in predstavlja ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot), to pa pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja in ničnost kreditne pogodbe. Sicer pa je zaradi izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neomejenosti tega tveganja za tožnika kot kreditojemalca verjetno izkazano tudi znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank (1. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot). Obseg toženkinih tveganj na ta zaključek ne vpliva že iz razloga, ker jih je toženka - kot strokovnjakinja - lahko ob sklenitvi pogodbe predvidela in ovrednotila. Nenazadnje: če jih ni bila pripravljena sprejeti, tožnikoma ne bi ponudila možnosti sklenitve obravnavane kreditne pogodbe. Spričo neomejenosti tveganj, ki so vgrajena v pogodbo in o katerih tožnika nista bila poučena, so nepomembne tudi pritožbene navedbe o tem, kaj sta tožnika mogla pričakovati ob sklenitvi pogodbe. Verjetnost, da so bila tveganja tožnikov, prevzeta s pogodbo, na kakršenkoli način omejena, ne izhaja niti iz pritožbenih navedb o ugotovitvah ekonometrične študije, predložene v spis.³

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi izpolnjenost pogoja iz 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ. O stališču, ali je podlaga urejevalne začasne odredbe lahko le 2. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ ali tudi 3. alineja navedenega člena, sodna praksa ni poenotena. Nasprotno pritožbeno stališče ni izkazano. Sicer pa je sodišče pravilno ovrednotilo dejstva, da mesečna obveznost v višini 655 EUR bistveno znižuje razpoložljiv mesečni dohodek družine, da sta tožnika toženki že plačala več, kot sta prejela (zadnja anuiteta pa zapade v plačilo 31. 8. 2037), in da se bo toženka za primer nemožnosti plačila kreditnih obveznosti lahko poplačala iz hipoteke (ki jo je kot ustrezno zavarovanje ocenila ob sklenitvi pogodbe pred 18 leti, v vmesnem obdobju pa se je kredit odplačeval, cene nepremičnin pa rasle). Upoštevaje stališča iz sodbe SEU C-520/21⁴ je vsaj verjetno izkazano, da tožnika v primeru ničnosti kreditne pogodbe toženki ne dolgujeta nadomestila za uporabo posojenega denarja. Neutemeljeni so tudi očitki glede predpostavke reverzibilnosti. V sklepu je ugotovljeno, da je toženkina denarna terjatev iz pogodbe zavarovana s hipoteko. Poleg tega so denarne terjatve po svoji naravi reverzibilne.

15.Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

1Glej (med drugim) sodbe C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve.

2Glej 49. točko obrazložitve.

3Ob rob obsežnemu pritožbenemu sklicevanju na odločbi VSM I Cp 777/2024 in I Cp 928/2024 pritožbeno sodišče dodaja, da se dejanski stan v prvi zadevi od obravnavanega razlikuje že v dejstvu, da je v tisti zadevi tožnica poznala učinkovanje pogodbenega pogoja in je svoje pogodbene obveznosti med izvrševanjem pogodbe v dogovoru s kreditojemalko temu prilagajala. V drugi zadevi pa je VSM sámo navedlo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila obveznosti iz kreditne pogodbe še ni takšen, da bi šlo za "znatno neravnotežje" ali "da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval".

4Da je tako razumevanje pravilno, potrjujejo stališča SEU, zavzeta v sklepu C-368/25 z dne 24. 2. 2026.