Jedro

ZZZS lahko odškodninsko odgovarja tožniku, če njegovi organi (zdravniške komisije) niso ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, podane pa so tudi ostale predpostavke odškodninske obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku SIT 301.411,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1997 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini sodnih taks SIT 4.050 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1998 dalje, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče, je v 288. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98). Ta določa, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, le-tega vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Po določbi 1. odst. 78. člena zakona pa ima otrok pravico do družinske pokojnine največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Toženka, ki je rojena 6.1.1970, torej od 1.2.1996 dalje že glede na navedeno zakonsko določbo ni imela več pravice do družinske pokojnine. Zato nepoznavanje prava in dejstvo, da v odločbi o priznanju in odmeri družinske pokojnine z dne 19.10.1995 starostni limit ni naveden, nakar oboje se sklicuje pritožba, ne more biti pravno relevantno. Ker je bila pokojnina toženki nesporno izplačana še za čas od 1.2.1996 do 31.8.1996, torej potem, ko je že odpadla pravna podlaga, je glede na citirano določbo 288. člena zakona toženka dolžna tožniku vrniti preveč izplačane zneske. Gre za neupravičeno obogatitev, torej za prehod premoženja, ki ni imel pravne podlage. Zato je toženka dolžna vrniti tožniku neupravičeno izplačane zneske ne glede na to, da sama tožniku škode ni zakrivila s svojim ravnanjem. Zadostuje, da je bila z izplačilom zneska, do katerega ni imela pravice, toženka obogatena, tožnik pa prikrajšan.

Obveznost vrnitve določa Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki se na podlagi zakona uporablja v Republiki Sloveniji, v 4. odst. 210. člena, kjer izrecno določa, da nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Določba 211. člena ZOR-a, na katero se sklicuje pritožba pa toženke ne odvezuje od vrnitve preplačila, saj je po tej določbi upravičen zahtevati nazaj tisto, kar je nekdo plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan, ker si je pridržal pravico zahtevati nazaj. Smiselno tej določbi ZOR-a namreč že Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v citirani določbi 288. člena dalje tožniku položaj tistega, ki si je pridržal pravico zahtevati plačano nazaj, saj gre v določbi 288. člena smiselno za pridržanje iz 211. člena ZOR-a. Zato tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 211. člena ZOR-a ne more biti pravno relevantno.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.