Jedro

Glede na določilo prvega odstavka 26.b člena Zakona o zaščiti živali zadostuje za odvzem psa in odreditev skrbniku takojšnjo namestitev v izolatorij okoliščina, da je pes z ugrizom povzročil smrt človeka ali je podan sum posebno hude telesne poškodbe in za ta ukrep po zakonu niso predpisani še dodatni pogoji.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odvzel psa zaradi povzročitve smrti otroka z ugrizom in odredil, da se pes na stroške skrbnika namesti v izolatorij z namenom opazovanja psa na steklino za obdobje do izključitve suma na steklino. V odločbi je tudi odločil, da je rok za izvršitev odrejenega ukrepa z dnem vročitve odločbe (dne 17. 3. 2021 izdana ustna odločba) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bila uradna veterinarka obveščena, da je pes na lokaciji ... do smrti pogrizel deklico. Na kraju samem je bilo ob prisotnosti policije in kriminalistov ugotovljeno, da je pes A., ki je bil priklenjen na verigo, z ugrizi tako poškodoval deklico, da je kljub takojšnji pomoči preminila.

3.Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določili prvega in drugega odstavka 26.b člena Zakona o zaščiti živali, kjer je določeno, da uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame skrbniku psa, če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino.

4.Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

5.Tožnik v tožbi navaja, da tragičnemu dogodku ni bil priča in da dogodku ni bila priča nobena odrasla oseba in da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Pes je bil miren in popolnoma nenapadalen. Deklica je bila zapletena v verigo in veriga je bila ovita okoli njene noge. V bližini psa ni bilo najdenih nobenih krvnih sledi kot posledice ugriza. Inšpektorica ni razpolagala z obdukcijskim zapisnikom. Uraden vzrok smrti v času izdane odločbe o odvzemu psa še ni bil znan, zato je inšpektorica odločila samovoljno in arbitrarno. Izpodbijana odločba nima razlogov o ključnih okoliščinah in je neobrazložena. Na dan 17. 3. 2022 so obstajali le indici o tem, da je pes imel določeno vlogo, ne ve pa se natančno kakšno. Za psa nihče ne more trditi, da je bil napadalen, nemiren ali kakorkoli ogrožajoč. Pes je bil šolan, socializiran in tudi privezan na verigi. V kolikor je do ugriza prišlo, je bila to posledica nedovoljenega vstopa deklice na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom.

6.Poleg tega je prvostopenjski organ pritožbo skupaj s predlogom za izdajo začasne odločbe in zahtevo za vrnitev psa odstopil drugostopenjskemu organu, čeprav bi moral o odločanju o predlogu za izdajo začasne odločbe in o vrnitvi psa odločati sam. Razen tega je inšpektorica po prejemu pritožbe začela pritiskati na vse državne organe in potem dobila dopis Zdravstvenega doma B. o poškodbah, ki naj bi jih povzročil A. Isti dan 30. 3., ko je prejela dopis ZD B., je takoj izdala odločbo o usmrtitvi, čeprav še ni bilo odločeno o pritožbi zoper odločbo o odvzemu psa. Usmrtitve tožnik ni mogel preprečiti. Tožniku je bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva. Poleg tega niso bili podani razlogi za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki določa, da se lahko odločba izda, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana, oziroma če se da ugotoviti dejansko stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic. Ker je bil pes že usmrčen, tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, nadalje zahteva odpravo izpodbijanega akta, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila v obravnavani zadevi izdana ustna odločba o odvzemu psa in da je organ prve stopnje odločal o nujnih ukrepih v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je tako odločanje v skrajšanjem postopku določeno brez zaslišanja stranke na podlagi zgolj verjetno izkazanih dejstev, kar je za konkretni primer utemeljeno na podlagi 4. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 144. člena ZUP. Sama vzročna zveza med pasjim ugrizom in smrtjo deklice v času odvzema sicer še ni mogla biti potrjena z uradnimi dokumenti, je pa ugotavljanje te vzročne zveze podlaga za nadaljnji postopek usmrtitve po 26.b členu Zakona o zaščiti živali, kar pa ni predmet konkretnega postopka odvzema psa lastniku do pregleda na steklino. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 19. 11. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika, ker je tožnik svoje videnje dogodka podrobno podal že v tožbi, zaradi česar je sodišče ocenilo, da dodatno zaslišanje tožnika ni potrebno, še zlasti ne ob upoštevanju dejstva, da ob samem dogodku ni bil prisoten. Glavne obravnave se je sicer udeležila tožnikova pooblaščenka, tožnik pa na obravnavo ni prišel.

K točki I izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.Zakon o zaščiti živali v prvem odstavku 26.b člena določa, da če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. ZUP pa v 4. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZUP so nujni ukrepi po 4. točki prejšnjega odstavka podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir ali za premoženje večje vrednosti.

11.Inšpekcijski organ se v svoji odločbi sklicuje na to, da je bilo na kraju samem ob prisotnosti policije in kriminalistov ugotovljeno, da je pes A., ki je bil priklenjen na verigi, z ugrizi tako poškodoval deklico, da je kljub takojšnji pomoči preminila. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

12.Tožnik se v tožbi sklicuje na to, da v času izpodbijane odločbe dejansko stanje še ni bilo popolnoma ugotovljeno in da še ni bila izkazana vzročna zveza med ravnanjem psa in smrtjo otroka in da tedaj še ni bil izdelan obdukcijski zapisnik. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se v skladu z 4. točko prvega odstavka 144. člena ZUP takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu že zgolj, če so dejstva, na katera se mora opirati odločba, vsaj verjetno izkazana. Glede na to, da je bilo na kraju samem ob prisotnosti policije in kriminalistov ugotovljeno, da je pes do smrti pogrizel deklico, je imel prvostopenjski organ utemeljen razlog, da je sklepal, da so dejstva o tem z verjetnostjo izkazana, četudi tedaj še ni bila izkazana vzročna zveza na podlagi obdukcijskega zapisnika. Iz navedenega razloga so te tožbene navedbe neutemeljene.

13.Nadalje se tožnik sklicuje na to, da je bil pes nenapadalen, da ni bil ogrožajoč, da ni imel status nevarnega psa in da je šlo za nedovoljen dostop na ograjeno zemljišče. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da glede na določilo prvega odstavka 26.b člena Zakona o zaščiti živali zadostuje za odvzem psa in odreditev skrbniku takojšnjo namestitev v izolatorij okoliščina, da je pes z ugrizom povzročil smrt človeka ali je podan sum posebno hude telesne poškodbe in da za ta ukrep po zakonu niso predpisani še dodatni pogoji, kot jih opisuje tožnik v tožbi (da pes ni imel statusa nevarnega psa, da ni bil ogrožajoč, da je šlo za nedovoljen vstop). Iz navedenega razloga materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno.

14.Tožnik v tožbi nadalje navaja, da prvostopenjski organ ne bi smel predloga za izdajo za začasne odločbe poslati drugostopenjskemu organu, ampak bi moral sam o tem odločiti ter da je inšpektorica prehitro sprejela odločitev o usmrtitvi psa. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje tega upravnega spora pravilnost izdaje prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na namestitev psa v izolatorij, ne glede na to, kaj se je dogajalo po njeni izdaji, zaradi česar so te tožbene navedbe nerelevantne. Predmet tega upravnega spora tudi ni presoja utemeljenosti odločbe o usmrtitvi psa, ampak odločbe o oddaji psa v izolatorij.

15.Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

16.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zaščiti živali (1999) - ZZZiv - člen 26, 26b, 26b/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.