Jedro

Prav previsoka hitrost toženca je botrovala prometni nezgodi, na takšno hitrost pa je očitno vplivala alkoholiziranost voznika. Vožnja pod vplivom alkohola sama po sebi namreč ni neposreden vzrok prometne nesreče, temveč je to vedno kršitev kakega predpisa o varnosti cestnega prometa (npr. previsoka hitrost, nepravilno prehitevanje, neupoštevanje prednosti). Ravno tovrstne kršitve predpisov pa so pogosto posledica vožnje pod vplivom alkohola, ki vzpodbuja precenjevanje lastnih sposobnosti in odpravlja občutke strahu, previdnosti, obenem pa oslabi reakcijo, orientacijo ter trezen uvid v situacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 322,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo regresnemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da ji je dolžan plačati znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in obsegu, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je ta presegal znesek omejitve iz šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 2.865,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva paricijskega roka do dneva plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po določilu prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi graja ugotovitev sodišča, da obstoji vzročna zveza med toženčevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Opozarja, da se sodišče prve stopnje z vožnjo druge voznice M. Š. sploh ni ukvarjalo in ni ugotavljalo njene krivde za nastanek in obseg škode, torej ni ugotavljalo vzročne zveze med njeno vožnjo in nastalo škodo. Odločitev je oprlo izključno na izvedeniško mnenje izvedenca za preiskavo prometnih nezgod in izvedenca medicinske stroke in to samo v delu, ki se nanaša na vožnjo toženca. S tem je napravilo napačne zaključke oziroma določenih ugotovitev izvedenca V. K. ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Ni sporno, da je toženec vozil s prekoračeno hitrostjo in pod vplivom alkohola. Vendar pa je izvedenec K. zapisal, da v enakih okoliščinah tudi popolnoma trezen voznik pri tako visoki hitrosti vožnje nezgode ne bi uspel preprečiti. Toženec ne bi mogel preprečiti prometne nesreče niti v primeru, če bi omejitev hitrosti prekoračil samo za 8 km. Pri tem poudarja, da je do nesreče prišlo v začetku leta 2002, ko je veljal Zakon o varnosti cestnega prometa, ki ni določal tako restriktivnih kazni za kršitelje cestnoprometnih predpisov. Toženec je reagiral takoj, ko je zaznal spremembo v smeri vožnje Š.. Njegov reakcijski čas je bil torej takšen kot pri treznem vozniku, ravno tako so bile tudi njegove reakcije po nezgodi pravilne, vozilo je ustavil, poklical 113, odšel do voznice Š. in kontaktiral njeno hčerko. Opravil je tudi test alkoholiziranosti oziroma treznosti. Izvedenec E. ni ugotavljal konkretne reakcije in psihofizičnega stanja toženca, ampak je le na splošno opisal, kakšno je psihofizično stanje osebe ob določeni stopnji alkoholiziranosti, pri čemer je upošteval višjo stopnjo alkoholiziranosti, kot jo je dejansko imel toženec v krvi. Izvedenec bi moral ugotavljati vzročno zvezo iz medicinskega stališča, dejansko pa je prekoračil svojo pristojnost, saj se je spustil v pravno presojo z oceno, da je alkoholiziranost toženca v vzročni zvezi z nesrečo. Ugotavljanje vzročne zveze je v izključni pristojnosti sodišča in ne izvedenca. S tem, ko je sodišče samo povzelo ugotovitev izvedenca o obstoju vzročne zveze, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ravnalo je tudi v nasprotju z določilom 8. člena ZPP, saj ugotovitev izvedenca ni materialnopravno presodilo. Sodišče bi moralo izvedenska mnenja med seboj kritično primerjati. Iz menja izvedenca K. je razvidno, da je bil reakcijski čas toženca pravilen in pravočasen. Toženec poudarja, kar je bilo potrjeno tudi s strani izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, da je Š. zapeljala na prehitevalni pas z nizko hitrostjo med 103 in 113 km/h in sicer 40 do 50 m pred vozilom toženca. To potrjuje izpoved toženca, da je Š. dejansko zapeljala pred njega, kot da ga ni, imel je občutek, kot da ga sploh ni opazila, saj tudi ni pospeševala. Toženec je reagiral takoj, ko je spoznal spremembo smeri vožnje Š., torej ko je ta začela z manevrom prehitevanja. Toženec ocenjuje, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilnega manevra Š., ki je nenadoma po lastni oceni celo s hitrostjo 100 km/h zavila na prehitevalni pas.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane navedbe toženca. V odgovoru poudarja, da v izvedenskem mnenju, na katerega se sklicuje pritožnik, ni podlage za zaključek, da bi bila za škodo odgovorna oškodovanka. Izvedenec je pojasnil vzrok za nastalo prometno nezgodo, ki je v bistveno prekoračeni hitrosti toženca, prav tako iz mnenja tudi ne izhaja, da popolnoma trezen voznik nezgode ne bi uspel preprečiti. Razlog, da je toženec vozil s tako veliko hitrostjo, je predvsem v njegovi alkoholiziranosti ter s tem povezanim vplivom na oceno prometne situacije in zmožnosti za vožnjo. Tožeča stranka ocenjuje, da je sodišče napravilo ustrezno dokazno oceno in pravilno upoštevalo ugotovitve izvedeniških mnenj, ki jih toženec v pritožbi povzema zavajajoče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno (čemur pritrjuje tudi pritožba), da je toženec v času prometne nezgode vozil pod vplivom alkohola ter da je vozil z bistveno previsoko hitrostjo. Vožnja pod vplivom alkohola po določilu prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A097 predstavlja razlog za izgubo zavarovalnih pravic, do česar pa ne pride, če zavarovanec dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Prav na slednje se je v postopku (in ponovno v pritožbi) skliceval toženec, ko je zatrjeval, da je do nezgode prišlo zaradi ravnanja oškodovanke, ki je pričela s prehitevanjem vozila z nizko hitrostjo (103 do 113 km/h), ne da bi se prepričala, če lahko to varno stori. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da bi prometna nezgoda nastala zaradi vzroka izven njegove sfere, torej s strani tretje osebe ali samega objektivnega vzroka, ki ne bi bil povezan z ravnanjem alkoholiziranega voznika. Iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke V. K. ne izhaja, da bi oškodovanka M. Š. nenadoma zapeljala pred toženca, temveč, da je zapeljala na prehitevalni pas okrog 40 do 50 m pred vozilom toženca, ki bi nezgodo lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo do 138 km/h. Pri tem ni nezanemarljivo, da je do nezgode prišlo v nočnem času, ko je težje oceniti hitrost zadaj vozečih vozil. Prav previsoka hitrost toženca (med 188,5 in 192,7 km/h) je torej botrovala prometni nezgodi, na takšno hitrost pa je očitno vplivala alkoholiziranost voznika. Vožnja pod vplivom alkohola sama po sebi namreč ni neposreden vzrok prometne nesreče, temveč je to vedno kršitev kakega predpisa o varnosti cestnega prometa (npr. previsoka hitrost, nepravilno prehitevanje, neupoštevanje prednosti). Ravno tovrstne kršitve predpisov pa so pogosto posledica vožnje pod vplivom alkohola, ki vzpodbuja precenjevanje lastnih sposobnosti in odpravlja občutke strahu, previdnosti, obenem pa oslabi reakcijo, orientacijo ter trezen uvid v situacijo. Alkohol, kot je opisal tudi izvedenec dr. E., torej močno vpliva na psihofizične sposobnosti voznika, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, ko je presojalo, ali je toženec uspel z ugovorom pomanjkanja vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Toženec nenazadnje tudi ni navedel, da bi imel kak drug razlog za tako visoko (težko obvladljivo) hitrost, ki ne bi bil povezan z alkoholom, kar še bolj kaže na to, da je prav slednji botroval toženčevi lahkomiselnosti in neodgovorni vožnji.

6. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni in povsem jasni. Sodišče se je opredelilo do vzročne zveze med nastalo škodo, pri čemer si je z izvedeniškimi mnenji zgolj pomagalo ustvariti predstavo o odločilnih dejstvih v zvezi z nastankom prometne nezgode, izvedenska mnenja pa je glede odločilnih ugotovitev tudi pravilno povzelo. Trditve toženca, da je prometno nezgodo zakrivila vožnja oškodovanke, ki je na prehitevalni pas zapeljala s hitrostjo od 103 do 113 km/h (kar ne predstavlja kršitve cestnoprometnih predpisov), glede na navedeno niso utemeljene, saj je bilo ugotovljeno, da bi se toženec ob vožnji z dovoljeno hitrostjo prometni nezgodi lahko izognil. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi po povedanem niso utemeljeni, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, glede na vrednost v pritožbi spornega predmeta, toženec pa je dolžan odmerjene stroške poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka do plačila.